S pridno pomočnico…

… je lažje. Resda otežkoča delo, a vsaj za (na)smeh poskrbi…

 

Pripravila sva, vsaj misliva tako, podkurni material za prihodnjo zimo. Nekaj malega je sicer še ostalo, za marec, in to bo šlo sproti pod sekiro. Kolikor, pač.

 

Prsti ostali celi, čeprav… je »zanimivo« početje s sekiro, kadar jo ena roka zares drži, in usmerja, drugi dve pa sta čvrsto oklenjeni ročaja, za tatinim hrbtom, medtem ko njuna imetnica veselo poskakuje…

Divjajte, vetrovi, divjajte!

Vetrovi,

sinovi neba,

rušeča vas volja

prek trate vesolja

zareže mi vse do srca…

da v sled brazgotine

še nova kap šine,

da vselej na sveže

v dušo zareže,

miru ji ne da.

 

Vem, vam je predano,

da vdano na plano

privlečete vse spod prahu,

da bol ne izgine,

v pozabi premine,

da vse doživeto

nikdar ni izpeto,

ne v dobrem, in še bolj v zlu.

Da, vem, še sem tu,

vendar kljub temu…

 

Ko bi, vsaj za malo,

zastali, zaspali,

morda, res, ne vem, kam drugam se podali…

Manj peklo bi, žgalo,

manj žrlo, cefralo,

da upi bi plahi se znova prižgali?

Kot kapljice neke, ki reka jih nosi,

čeprav zgolj zato, da v nič jih raztrosi.

 

Vetrovi,

sinovi neba.

Nikarte… nespametni moji glasovi,

čemu bi moteči bili mi okovi,

brez njih bi ostal brez vsega.

Plešite, divjajte,

miru mi ne dajte!

Ko enkrat premine

objem bolečine…

še živ si, do dna poln praznine?!

Skuša me (o)briti, a brade ne dam!

Sonce se skuša prebiti, sramežljivo kuka skozi oblake. Z vseh koncev jih je prignalo, pa nebo, počasi, a vztrajno, temni.

 

Tako piha, da sem moral Tarovo posodico, po tem, ko jo je spraznil, loviti po dvorišču. In sploh ne potrebujem glavnika, mi veter češe izgled.

 

Roki popuščata, v svoji utrujenosti, verjetno bi jima prijal še kak dan počitka, a bom vseeno prijel za cepilko, sekiro, da dva zabojčka napolnim. Ne da se mi sedeti v nekem brezdelju, naj vsaj nekaj, čeprav malega, za današnjim menoj ostane. Itak bo šlo v nič, ko pride čas, kakor je šlo malodane vse, iz česar sem, kar sem, kar sem iz sebe, in sebe, dajal.

 

V mislih se, med ostalim, »prerekam«, malček, s sodobno »znanostjo«, ki »ve«, da možgani z leti izgubljajo moč delovanja. Bedarija, prvovrstna bedarija! Zmožni so, ti možgani, delovati krepko dlje, kot je obstoječa živetvena doba, in kadar jih ne pestijo določene težave, z nekimi mehanskimi okvarami, z boleznimi pogojene, takrat delujejo popolnoma enako, kot so delovali v mladosti, s to razliko, da…

 

Starejši kot so možgani, več izkušenj, potemtakem tudi spoznanj naj bi bilo za njimi, pa bi se dalo sklepati o tem, da večji nabor nekih podatkov, informacij, (spo)znanj omogoča kakovostnejše izbiranje, kakovostnejše odločitve, ravnanja. Tam, kakopak, kjer janez ne zna izključno tistega, kar so ga učili, ko je še janezek bil. Ja, tam pa bo držalo, to, da možgani na starost niso kaj prida učinkoviti, vendar, v tolažbo – tudi v mladosti niso (bili)!

Danes peči, zgoraj, ne bom dal miru, cel dan jo bom, po malem, hranil. Naj se zidovi toplote napijejo, Malo pride, pa želim, da je v jutru ne bodo (pre)nizke temperature pozdravile. Hiša namreč ni izolirana, pa, malček za šalo, to, da kurim, uspešno učinkuje na segrevanje planeta… kakor tudi »ve« omenjena, sodobna »znanost«. Na segrevanje ozračja, seveda, ki se bo, slej ko prej, tudi samo naučilo ekstremnih temperaturnih razlik. Če se ne motim – na Luni dvonoštvo nikdar ni živelo, da bi s svojim početjem prispevalo k njenemu umiranju, a je kljub temu dospela do okoliščin, s katerimi se danes izkazuje. Čeprav je bila, tudi ona, nekoč živa, čeprav je, tudi ona, nekoč, imela nek svoj »zrak«, in ima, še vedno, nekaj vode… Bojda prav iz vode prihaja življenje…

 

Resnično, težko je razumeti te, sodobne, »znanstvenike«, ki niti preprostih absurdov niso zmožni dojeti. Denimo, ko trdijo, da možgani z leti izgubljajo na kakovosti delovanja… prav ti »znanstveniki«, tudi oni, dospevajo do svojih titul, do svojih »spoznanj«, z leti, celo dlje kot se z zadevami, nekimi, ukvarjajo, večje je to njihovo dospevanje, pomeni, da, z leti, postajajo uspešnejši, prodornejši, učinkovitejši… čeprav možgani z leti (po njihovem »vedenju«) izgubljajo moč, pešajo, se vse bolj z neučinkovitostjo izkazujejo?! Mejduš, kaj bi šele odkrili, ti kerlci, ko bi jim možgani delovali, vsaj na stara, izkušena leta… če jim že prej, in nikoli, niso…

 

Ja, na vseh področjih se, krog istih zadev, krešejo povsem nasprotujoča si mnenja, pa niti člani Ustavnega sodišča, denimo, ne znajo brati. Vsaj tako ne znajo brati, da bi povsem preproste zapise pravnega reda enako dojemali. Ne gre, eno je uk brez podlage za razumevanje, eno pa je zmožnost razumevanja, ki se zmore sama do spoznanj dokopati. In teh, ki podlage nimajo, mrgoli, žal, pa ne samo na cesti, daleč od tega, povsod.

Ale… ale… aleluja!

Uh! Prvi krog izbiranja prispevkov za Rima rajo sem zaključil! In izdih gromozanskega olajšanja se mi je izvil…

 

Na enainsedemdesetih straneh je ostalo, za nadaljnje prečesavanje, devetindvajset pesmic mlajše skupine, in petdeset starejše. Potemtakem bo iz prvih potrebno izločiti skorajda polovico, pri drugih pa petintrideset zapisov…

 

Dvomim, močno, da se bo že naslednje prebiranje izkazalo v podobah »krvavega boja«, ne, bolj kot nek hodniček, neko preddverje pred tem bojem, ki se bo, povsem zares, prikazal šele v zadnji fazi, takrat, ko bo potrebno tudi najboljše med najboljšimi opredeliti, čeprav – dva izstopata, zelo, namesto ostalih se bom pa jaz znojil, ko jim bom mesto v petnajsterici trasiral. Glede nagrajencev bo, za kanček, lažje, kajti prav nič težko mi ni zapisati neke delitve najvišjih mest, pa se jih zmore tudi pet, šest uvrstiti na prva tri. Ne bi bilo prvič…

 

Zdaj bom za dober teden izklopil s tem početjem, zadeva se mora malo poleči, in tudi v drugo »moram« brati tako, kot bi se prvič z zapisi srečal. Obenem pa mi bo Malo čas razporejalo, in za povsem drugačno pesnjenje poskrbelo…

 

Za nekaj trenutkov me je, med prebiranjem, obšla misel, da bi v uvodnik zbornika zapisal nek povsem preprost »loti se branja, namesto pisanja«, a sem se odločil, da tako krut ne bom. Ne nazadnje – bolje, da del časa porabijo za zapisovanje, pa čeprav brezplodno, bolj kot ne samemu sebi namenjeno, kot pa za buljenje v zaslone računalnikov in telefonov! In ob tem upoštevam, kakopak, tudi starost otrok, čeprav… ko sem se udeleževal podobnih prireditev, namenjenih zapisovanju otrok, v Srbiji in v Banja Luki, takrat… ja, tam se mi je porodila zamisel o nečem podobnem tu, v Deželi, a kaj ko pa deželni otroci po otroškosti, tudi po izpovednosti, če želiš sproščenosti… niti približno niso podobni tamkajšnjim! Na žalost! Tam je bilo vsako leto nekaj zares blestečih otročičev, ki bi se zlahka lahko kosali z določenimi, namenoma jih ne bom imenoval, uveljavljenimi »pesniki« tukaj, odraslimi, celo prekašali bi jih, tu pa… če porečem, da sem v dvanajstih letih naletel na šest up vzbujajočih osnovnošolcev, ne vem, če nisem prevelikega števila zapisal…

 

Tak' pač je, na »razvitem« Zahodu, na eni strani gore, na drugi vdanost lipicanskemu tronu, in, po novem, kakopak, koka-koli ter ameriken-vej-of-lajf, na tretji zapoznelost odtajanih ledenikov, ki so preveč Neandertalca zasejali povprek, na četrti pa… ah, karkoli že je, na tej, četrti strani, brez »odprtih glav« nikoli do kril ne dospeš…

 

Da, še osem dni zime, po mojem »štetju«, prihod pomladi bom, v najinem nemiru, z mojim Sonkom dočakal, potem pa, znova… k uram, ki me bodo, bolj ali manj mukotrpno, vodile k novemu vzdihu, pardon, izdihu olajšanja. Dospelemu do bojišča, na katerem se bo, nato, tudi »krvavi boj« odvil. Potem pa še dve leti, nato pa se rimarajevsko »upokojim«…

 

Včasih razmišljam, če to, moje delo, sodi med družbeno koristna opravila, a se hitro spet k sebi spravim, kajti – tej družbi, konkretni, prav nič ne more pomagati, koristiti! Tudi za vrč ustrezno glino potrebuješ…

Bo dež, bo…

Že itak se vrtim v nasprotni smeri od smeri vrtenja planeta, ker pa sem dovzeten za vremenske spremembe, izražene v nihanju zračnega pritiska, celo do vrtoglavice zadeva dospe…

In sem danes razmišljal, če bi se sploh podal v nabavo, a kaj, ko pa nimam nikakršnega jamstva, za to, da bo jutri kakorkoli drugače, celo bolje. In sem šel. Počasi, previdno, pa mi je uspelo preživeti…

Sem mislil tudi danes cepiti, pripravljati podkurni les, a je pri tem preveč obračanja, spreminjanja položaja glave, bo že počakalo. Tako in tako mi bo že obstoječe pripravljeno prostorske težave povzročilo, ko bo drvarnica polna drv…

Nekaj ur se že ubadam z Rima rajo, z izdelki otrok. Danes, zaenkrat vsaj, še nisem doživel nečesa podobnega tistemu, kar mi je bilo dano včeraj, ko sem, skozi njune besede, »prebral« dva zlata mladostnika, neka dekle in poba. In sem, v obeh primerih, nekaj besed (po)hvale in vzpodbude zapisal njunima mentoricama. Zlasti poba – ubog bo, skozi življenje, toliko dobrega izkazuje, iz sebe, tako vražje ne-povprečen, pardon, nadpovprečen je, da ga bo spotikalo, in bilo, na slednjem njegovem koraku. Če se ne bo v nek svoj kot zaprl, seveda, v kolikor bo do takšne možnosti, prav zavoljo izkušenj, dospel.

Da, se zgodi, vsakih nekaj let, da se pojavi, s svojimi zapisi, bitje, mlado, ki več kot samo obeta. Letos pa celo dve, in obe mladosti v zadnji triadi, potemtakem v starosti, v kateri želi biti absolutna večina že »odrasla«, pa lepo sledi bebavim kalupom bebavega občestva, ter se s svojimi naravnimi danostmi izkazuje…

Jebat ga, vsak je lahko »glasbenik«, »slikar«, »kipar«, »pisec«… celo šole za to obstajajo, le – brez navednic pa prav vsakdo ne zmore biti. Kjer ni, tam tudi cesar in bog ničesar ne najdeta, le hudiču zna prav priti…

Ko zgodba nehuje…

Čas ne zamuja,

vse že brsti,

senca vse daljše se vleče,

misel se kuja,

so tope oči,

v njih niti pikice sreče…

Ptica v nebo,

v modro ravan,

pesem razpenja ji krila,

je kakor bo,

iz dneva v dan,

tema bo itak prekrila…

Cvet je žareč,

trata v nemir,

vse mrgoli, raziskuje,

zoprna reč,

na poti v vsemir

žalostna zgodba nehuje…

O tem in onem, počez…

Svoboda, dejanska svoboda bi bila možna samo v primeru, da bi bila odvzeta tistim, ki si je ne zaslužijo, ker so neodgovorni, sebični in, v svoji nagonskosti, nemoralni.

 

V svinjaku ni moč biserov vzgajat.

 

Slovenski humor?! Razne »male klinike«, »dobri sosedje«, »stend-api« in podobna sranja?! To ni humor, to je sprdavanje iz humorja! Edini pravi slovenski humor je – ko gobcači v mikrofone prosperiteto obljubljajo…

 

Bi nasedal na obete, a laži mi niso svete.

 

Ne razumem – kako jim jeziki ne popadajo iz ust, ko pa so v praznino pripeti?!

 

Če želiš lepo krošnjo, moraš najprej upogibati in prirezovati.

 

Bodočnost bo, v to ne kaže dvomiti, in sedanjost se ji bo zdela lepša, kot se zdi sedaj.

 

V »demokraciji ljudstva« so dejmokrasti(čni) pristopi nekaj vsakdanjega.

 

Nemoralnemu je nemoralen moralen samo takrat, kadar mu dobro počne.

Kadar nečesa nimaš…

… česarkoli, kako, za vraga, si lahko »ponosen« na zadevo, katere ne premoreš?! Kako, hudiča, se »ponašaš« z nekim jaguarjem, denimo, ko pa dlje kot do »katrce« ne sežeš?! Kakopak, pojasnim, v nadaljevanju, o čem, med ostalim, govorim…

 

Slovenščina je »najlepši jezik«, govorijo tisti, ki pravijo, da gre za »naš« jezik. In ne samo, da je najlepša, tudi »skrbno« počenjajo z njo, jo »čuvajo«, bojda, »ohranjajo«, celo »spoštujejo«! In ena od posebnosti jezika, katerega »imajo tako radi«, je tudi – dvojina…

 

Bojda v osnovnih šolah »opismenjujejo«. Tako vsaj mi je zapisala neka učiteljica, ob čemer me čudi dejstvo, da je, ob tem silnem »opismenjevanju«, absolutna večina populacije zgolj funkcionalno, potemtakem, bolj ali manj za silo, »pismena«.

Nič kolikokrat sem bil podučevan o nepravilnosti mojega zapisovanja, o postavljanju ločil, nepravilnem, kakopak, o določenih izrazih, nepravilnih, kakopak, o fonetičnem zapisovanju, nepravilnem, kakopak. In so me »učili« tisti, ki se, pa še to bolj od daleč, »držijo« pravopisa, natanko tako, kot se pijanec drži plota, da ga nezmožnost suverene hoje ne bi sesula po tleh. Potemtakem me »učijo« tisti, ki hkrati govorijo o tem, da je jezik živ (in je pri njih še kako »živ«, s tem, ko ga pačijo, in uničujejo, z raznimi lokalizmi, »slengi« in predvsem s tujkami in popačenimi le-temi), obenem pa se sklicujejo na potrebo po strogem upoštevanju pravopisa, pri čemer so tako bebavi, da se niti tega ne zavedajo, da – ko bi dejansko obstajalo strogo ne-odstopanje od v pravopisu zapisanega, potem bi še danes veljale zapovedi Bohoričeve slovnice, in bi, še danes, govorili natanko tako, kot so v Adamovem času na svitlo solnce devali…

 

Da, dvojina. Ena izmed prelestnosti jezika. »Našega«, kakopak. Prelestnost, katero »mi«, zagotovo, »spoštujemo«, jo »imamo radi«, smo nanjo celo »ponosni«…

Bolijo me roke, noge, oči… je moč slišati na vsakem koraku. Obuvam čevlje, oblačim nogavice, tudi, čeprav (in da ne naštevam še nekih drugih primerov) – koliko rok, nog in oči pa ima posameznik(-ca), koliko čevljev in nogavic daje na nogi… da ni slišati »bolita me roki, nogi, očesi«, in »obuvam čevlja, oblačim nogavici«?!

 

»Z Andrejem sva šla na izlet«, tudi lep primer »čislane« dvojine. Iz katerega bi bilo moč sklepati, da sva šla na izlet midva in še Andrej, poleg naju, potemtakem je šla na izlet množina, smo šli trije?!

Ne?! Če ne, potem – »z Andrejem sem šel na izlet«, ali pa »Andrej in jaz sva šla na izlet«!

 

Ja, res lahko »spoštuješ« tisto, česar ne premoreš?! In se s tem, denimo z neobvladanjem (bojda lastnega) jezika lahko celo hvališ, si na to »ponosen«?! Pri čemer sploh ne bom, namenoma, razpredal, topot, o neprimerni uporabi tujk, o spreminjanju njih dejanskega pomena, celo takšnem spreminjanju, da ne govori samo o bebavosti povprečnega bebca, pač pa same besede, njih namen, njih sporočilnost do nesmiselnosti žene. In sploh ne bom razpredal o siromašenju taistega »našega« jezika, ki bo, to siromašenje, v kolikor bo ohranilo obstoječe delovanje, privedlo do »opisnega pogovarjanja«, do kriljenja z rokami, ma, morda celo do izvorne podobe sporazumevanja človejaških prednikov, do raznih medmetov, denimo, pa se bo »ponos« osredotočil na neke hu-hu, ali gu-gu, kdo bi vedel…

 

Da, so »pijani«, v betice, in pravopis, katerega niti obvladajo ne, jim je, bojda, plot. In še dobro, da vsaj tu in tam neko desko, v tem plotu, »poznajo«. Drvo na drvo, bojda gre vkup. Čeprav…

 

Bentiš, šele sedaj me je razsvetlilo! Kaj pa, če beseda pravopis govori o tem, da zmore prav opis(ovanje) pridodati k jeziku, in namesto njegove jedrnatosti, izraznosti, umestiti neke vrste družabnega soobstajanja, kajti – če je potrebno »razumevati iz konteksta«, potem ni vrag, da je takšnemu »spo-razumevanju« potrebno več časa posvetiti, biti dlje skupaj z nekom, pa čeprav samo prek pisemskega papirja, še bolje, računalnikovega zaslona?!

Premalo mleka si popila, pa da bi mene preslepila…

Pravijo, tisti, nekateri, pač, ki trdijo, da me poznajo, da znam biti brez »dlake na jeziku«, in priznam, da se (vsaj) v tem ne motijo. Kakor tudi mene ne moti, da mi mnogi radi tega zamerijo, me celo za grdega označujejo. Pač, žalostna resnica, da je beseda, ki o nečednostih govori manj priljubljena, in sprejeta, kot nečednosti same. Naj bo, če že drugače ne zmore, a zgolj tam, kjer je laž običajna sestavina vsakdanjika…

 

Kakor vsako leto, bom tudi letos spisal uvodnik, za zbornik Rima raje, in tudi letos sem se odločil, da ga »brez dlake« zastavim. Pa sem to takole naredil…

 

Letošnji uvodnik zastavim s sledečim obvestilom: dovolj let je za menoj, dovolj ukvarjanja z verzi in z rimami, dovolj spoznavanja, morda celo preveč, za to, da ne bi dospel do zmožnosti ugotavljanja verodostojnosti zapisovanj, do tega, da bi vedel kaj in koliko zmore neko dete v, denimo, drugem razredu osnovne šole, pa me je val slabe volje oblil, za nekaj časa, ko sem prebiral kopico zapisov, katerih avtorji so, bojda, drugošolci, čeprav… iz prebranega, iz načina zapisovanja – »slep« bi moral biti, da ne bi »videl roke« starejše osebe, ki je tem zapisom »pomagala« do njih končnih podob. Žal, a je tako, in je tudi tako, da vseh teh zapisov ni bilo moč upoštevati pri izbiranju najboljših! Na škodo otrok, kakopak. In, morda, ne bi bilo slabo, ko bi prišlo do razmisleka o tem, če je pomoč zares pomoč, in če je slepitev, da ne zapišem neresnica, zares prava pot skozi življenje…

 

Ja, tako sem zapisal, za začetek omenjenega uvodnika, in tako bo tudi ostalo, zapisano. Ne gre drugače, moram redno, vedno in sproti skrbeti za svojo »priljubljenost« pri določenih…

»Zanimiv« svet mrgolečih…

Kako lahko fraza »biti na psu« o nečem slabem govori, ko pa ni večje iskrenosti, predanosti, prijateljstva, kot je pasje?! In so pasje duše krepko lepše, toplejše, čistejše, od dvonogih. Žal.

Ne samo v tri, prav nič lepe…

Moj Sonko se, kakor je bilo tudi lani, prek zime, nenehno sooča z raznimi prehladi, v bistvu se podaja iz viroze v virozo, in namesto, da bi se stanje umirilo, da bi vročina izginila, se krepi. Obenem pa je danes tudi večkrat bljuvala, tako vsaj mi je bilo rečeno, pa sem že radi tega slabe volje…

 

Ako bog da, sem zapisal včeraj, ko sem neke akacije, pa gozd, in motorko, omenjal, a kaj, ko boga ni, potemtakem tudi dati ne more. In lahko le jemlje, in vzame, hudič, dovolj ga je, na slednjem koraku prisotnega…

Napel sem verigo, na motorki, dolil olje in gorivo, dospel na delovišče, potem pa – bolj kot sem skušal zadevo zagnati, manj uspeha je bilo! Ne vem, dve možnosti obstajata. Prva, da je nekaj narobe z zaganjalnim sistemom, in bom moral pripomoček peljati k serviserju, druga pa, povsem realna, ta, da – roki občutno čutita posledice dela minulih dni, pa, utrujeni, niti toliko moči ne premoreta, da bi zadevo spravili v tek! Povsem realna možnost, vem, kako čutim, pa ne samo roki…

 

Ob ugotovitvi, da ničesar ne bo, od današnjega načrta (za hipec, dva, sem celo razmišljal, da bi se z ročno žago podal, vsaj nad akacije, a brž odmislil takšno neumnost… s temi akacijami lahko kadarkoli opravim, kruha ne jedo), sem kar nekaj časa dopustil odprtost ventila za izpust nejevolje, pa niso bile samo tri nelepe materine, v katere sem pošiljal, pač pa se jih je precej več nabralo. Potem pa – ko sem pospravil orodje in ostale zadevščine, sem si kavo skuhal (aleluja, po ne-vem-koliko-časa druga kava v enem dnevu) ter se podal naprej, bolje nazaj, k Rima raji, k pregledovanju prispelih zapisov. Tudi to je potrebno opraviti, in kar precej dela je s tem, posledično tudi časa, seveda.

Danes bom, potemtakem, »počival«. Bom, malo kasneje, še cepilko v roko vzel, da vsaj en zaboj »trsk« pripravim, da iz forme ne pridem, ostalo pa, kolikor bom volje zbral, bom natečaju namenil. In se bo nabralo, vsega skupaj, za nekih šest, morda osem, celo več, ur, pa dan ne bo kar tako, v prazno, minil. Zgolj ob, še vedno, tu in tam, v božjo pošiljanju...

 

Sonko, dete moje milo, ti pa glej, da čimprej »činko« preženeš! Da boš zdravo, skakajoče tekajoče, polno moči. Pa boš, z nje delčkom, tudi tatine oživila. Vsaj za nekaj časa.

Prek meja ni moč…

… vsaj brez posledic ne.

 

Zastavil sem ob deveti, s pospravljanjem vej in vejic, ostalih po obrezovanju drevja in trt ter čiščenju terena. Nasprehodil sem se, po bregu, si porajal vzpodbudo, in uspelo mi je, ko je kazalec tičal na dvajset do tretje, vse pospraviti. In – namesto, da bi, takrat, prenehal…

 

Če si že pri tem, kaj ko bi še mejo na peti nabrežini, tisti strmi, počistil, sem samemu sebi napotek dajal ter ga, v končni fazi, tudi upošteval, pa…

Ko je bilo tudi to opravljeno, počiščeno pospravljeno na kup za trohnenje, delovni pripomočki pa na svojih mestih, je bilo natanko pol štirih.

Sedel sem k »čik pavzi«, k prvemu premoru, katerega sem si, od jutra, dovolil, in že je prifrčala zamisel, da bi se, z motorko, odpravil k akacijam, rastočim na stičišču obeh parcel. Namenoma jih puščam rasti, za les, a moram spodnje veje odstraniti, so preveč moteče pri košnji, obenem pa bom tri drevesa podrl, da malček razredčim rastje, pa da še nekaj lesa v čakalnico za razrez dospe…

Nekaj minut sem se ubadal s to zamislijo, sočasno pa ugotavljal, da sem po šestih urah in pol dodobra utrujen, pa bi kazalo akacije na jutri prestaviti. In tako je tudi bilo, po cigareti sem, tako kot to zadnje dneve počnem, nacepil poln zaboj podkurnega materiala, in ko je sekira do svojega voljno dospela, je bilo nekaj minut pred pol peto. Sedel sem ter, na hitro, zajtrkoval, pravzaprav kosil. Dovolj je bilo dela, za danes, sem se prepričal. Fizičnega dela, kakopak, kajti…

 

Deset do pete sem že sedel pred zaslonom in nadaljeval s prvim krogom izbiranja najboljših prispevkov za Rima rajo. Pa še tako dobri dve uri oddelal, kajti za več, priznam, mi je volje zmanjkalo…

 

Jutri, ako bog da, kot pravijo Srbi, se najprej odpravim k akacijam, domnevam, da mi bodo vzele vsaj dve uri, potem pa, končno, bom svojo drvarsko naj-mašinca-zagodi zagnal, v gozdu. In tudi pri tem se tolažim, češ da je pomembno, da vsaj iz gozda les spravim, prek ograje, do hiše ga bom že enkrat prinesel, razen, če mi »žilica« ne bo dala miru, seveda, kajti – kamorkoli pogledam, povsod vidim nekaj, kar bi rad zastavil… ograjo na peti terasi (da obstoječo na tretji odstranim, in preostali del tiste, ki je, nekoč, oba dela zemljišča delila), in nasploh, celotno ograjo, krog in krog, bom moral, po možnosti še letos, obnoviti, brajdo nad prvo, in tisto pri hiši, tri, štiri, pet lukenj bi skopal, da bi še nekaj dreves posadil… kakorkoli že, kamorkoli se ozrem, povsod je delo videti, obenem pa bo trava, in to kmalu, svoj ples zastavila, pa ne bo nič lažje, ob košnji, še dodatne zadeve o(d)pravljati…

 

Utrujen, povsem, a zadovoljen, kajti – ko Čičko pride, moj Sonko, lepi, povsod bo lahko šarila, brez nevarnosti, da bi se ob neko vejo spotaknila ali, slučajno, na konkreten akacijin trn stopila… zna zadeva prebosti podplat, doseči stopalo…

Že prejšnjič, ko je bila doma, sva »morala« na spodnji terasi, in v gozd, najin, seveda, in zlasti četrta terasa ji je všeč, je največja od vseh, obenem pa najdaljša travna površina, doma, po kateri zmore brez neke posebne nevarnosti tekati…

Kdo bo to zdržal?!

Tudi nocoj je, v okviru najinega uspavanja, čezme položila večjo blazino, tako da mi je z njo pokrila prsni koš in trebuh, potem pa začela s telovadbo… stoji tik mene, se sonožno odrine, v zraku se za polkrog obrne, nato pa z vso svojo težo, in z rito, pristane na blazini, potemtakem (tudi) na meni…

 

To početje ji je sila zabavno, meni malo manj, zgolj toliko, kolikor mi je do njenega smeha, a po določenem času ji pričnem dopovedovati, da je potrebno končati (za tisti večer) s takšno telovadbo, ker posledice njenih pristankov že kar dobro čutim. In tudi nocoj je bilo tako, pa – ker ji ni bilo moč dopovedati, sem v nekem trenutku izustil tisti »zdaj je pa dovolj«, in mu pridodal nek »kdo bo to zdržal«…

»Lilika,« sem zaslišal v odgovor, skozi njen krohot, pa mi je resnost hipoma spuhtela v smeh… a sva kljub temu, za nocoj samo, kakopak, prešla k drugim uspavalnim »interesnim dejavnostim«…

Dogodivščina današnjega dne…

Danes je bila prvič v najinem gozdu, in pozdravila jo je, kakor se spodobi, pomlad…

 

Sicer je bilo nekaj malega stokanja, ob premagovanju bregovitega terena, a je v tatinih rokah dogodivščina varno minila… če odštejeva en sam, družen, »bam«, ko naju je spodneslo, na premočenih tleh, na poti navzgor, in tik pod gozdnim robom, da sva se znašla na kolenih… kar pa, zagotovo, ni ogrozilo navdušenja, njenega, nad gozdom oziroma sprehodom, kakor pravi, po džungli… v kateri imava, po njenem, veliko velikih dreves…

 

Našla sva tudi lisičji brlog. Po stezah, steptanih, ki vodijo do (od) njega, je moč sklepati, da je »živ«, o čemer, domnevam, priča tudi to, da cucka velikokrat, in vsak dan, (s)tečeta v temo, po bregu navzdol, z vso svojo glasnostjo, katero premoreta…

V senci zgodbe…

Nikamor se mi ne mudi,

za smrt se vselej najde čas,

a jaz – le truplo, ki živi,

in spušča, tu in tam, nek glas…

 

Življenje… nekdaj je bilo,

do zvezd neba, še več in dlje,

a kaj, ko rado vse lepo,

še zlasti s pomočjo, zamre…

 

Ne, nič, nič več na svet ne dam,

se mi dvonog preveč je skazal,

ne ve kaj čast je, kaj je sram,

pa, zlahka, lepo bo umazal…

 

Nikamor se mi ne mudi,

se dan, že itak, v dan zgolj vleče,

za hipec kletev me sprosti,

ko zgodba svojo senco meče…

Konec današnjega počivanja…

Da, danes sem, v odnosu do prejšnjih dni, počival. Počistil sem, vsaj v grobem, hišo, Sonku namestil posteljnino (vedno, ko pride, jo čista, sveža čaka), pospravil perilo treh pranj, nanosil drv v oba zaboja, pomil posodo, skuhal polento (ni se mi dalo štruce odmrzovati), pa še kaj malega bi se našlo, na koncu pa se še stuširal. Zdaj se lahko prepustim lenarjenju…

 

Neke zapise, prijateljeve, sem bral. Je podoben bedak meni, tudi njega »življenje« tepe. Dobričina, načelen, pošten, tvoren možakar. Je velikokrat izkazal, da zmore v sebi najti in iz sebe tvoriti, da ni nek povprečen izvajalec, predvsem pa, da zmore pokončno hoditi, vsem baraberijam in barabam navkljub. Pa, podobno kot jaz, svoja pozna leta preživlja v spraševanju, če sploh živi življenje, v čem pravzaprav naj bi bila smiselnost (njegovega) obstajanja…

 

Da, tepe ga »življenje«, in še najbolj neki »njegovi«. Poznam takšne zgodbe, še kako jih poznam, obenem pa – nihče te ne zmore tako (za)boleti, te tako prizadeti, ti dobesedno življenje uničiti, kot zmorejo tisti, katere imaš rad! Nihče! Nekega tujca k vragu pošlješ, po kratkem postopku, in je zadeva rešena, nek »tvoj« pa… ne gre, niti zlahka, niti stežka, ostaja zadevščina, da grize in razjeda še potem, ko je že uspela uničiti!

 

Malo je manjkalo, da se nisem odzval k njegovemu zapisovanju, da bi mu, povsem preprosto, priporočil, naj tiste, neke »svoje«, dokončno v tri materine pošlje, kajti niso vredni enega samega trenutka njegove slabe volje, kaj šele njegovega življenja, in kaj šele tega, da jih ima rad, vendar… kako, za vraga, bi mu lahko tako svetoval, ko pa sem na istem, in to izključno zato, ker sem vrata v sebe, na stežaj, odpiral – takšnim, ki mojega rad-te-imam niso vredni, si ga ne zaslužijo?! Pa sem jim dobro želel in počel, da jim ves svet niti delčka toliko ni, vendar…

 

Ne, tu in tam mu, resda, pripišem besedo, ali dve, vsaj toliko, da ga skušam bodriti, da mu skušam njegovo vrednost predočiti, njegovo človečnost, obkroženo s svetom nevrednosti in nečlovečnosti, sebične, celo pokvarjene goltavosti, obenem se pa kar pogostoma zadržim, in niti črke ne dahnem, da bi mu vsaj to sporočil, da sem (pre)bral, da je njegovo pisanje vsaj, ali pa tudi v meni, svoj cilj našlo, in ni bilo samo sebi namenjeno…

 

Da, počivalni dan je zaokrožen. Do njegovega konca ne bom več počival, le še – lenaril…

Popotnik pride v Afrike puščavo

Popotnik pride v Afrike puščavo.

Steze mu zmanjka, noč na zemljo pade,

nobena luč se skoz oblak ne vkrade.

Po mes’cu hrepeneč se vleže v travo.

Nebo odpre se, luna dá svečavo.

Tam vidi gnezditi strupene gade,

in tam brlog, kjer ima tigra mlade,

vzdig’váti vidi leva jezno glavo.

Tako mladenča gledati je gnalo

naključje zdanjih dni, doklèr na poti

prihodnosti biló je zagrinjalo.

Zvedrila se je noč. Zijá nasproti

življenja gnus, nadlog in stisk ne malo,

globôko brezno brez vse rešne poti.

  

Vsem tistim, ki zmorejo brati zgolj neposredno – je, morda, v tej Francetovi pesmi, »Afrika« celoten svet, je, morda, »puščava« tako imenovano človeštvo?!

Da bi ravno ljubil »ljudstvo«… nak, tega po njegovem življenju, po njegovih zapisih ni moč sklepati. Da, verjetno je bil sam kriv, zato, ker ni znal med običajnimi normalnosti najti, normalnosti, značilne za človeka.

 

In pripišem:

 

France, tvoj čas je že odštel,

do slednje pikice ti vzel,

in te v neskončnosti noči

odrešil sleherne skrbi!

In gneva, in vse slabe volje,

in upa praznega v bolje,

pa ni ti se pritoževati,

le v miru, prav spokojno, spati.

Ne meni se za nič nravi,

ki brskajo ti med kosti,

češ da si njihov, da si njim,

so zgolj navaden pičkin dim!

 

 

In, mimogrede – ne slavim, danes, ne nekega, predvsem tozadevnega, »praznika kulture«, in ne slavim tebe, spomina nate, tvojih del. Bil si umetelen, ni kaj, a meni je v nebo nek Menart zrasel. A tudi njega ne slavim, le njegovim verzom se raje prepuščam, da v njih, tu in tam, četudi redko, za dihanje trenutek najdem.

Pač, med »normalnimi« mi do tega, očitno, ni dospeti.

Lomi…

Brije, brije, prav divjaje,

veter se z življenjem daje,

včasih lomi, vedno nosi,

da smeti še bolj raztrosi…

Smetja pa – več kot obilo,

se po dveh je razkropilo,

tam, kjer sleherna pokveka

bi odela se v človeka…

Iščem ga, že vse življenje,

da olajšal bi trpljenje,

a preredko se obnese,

raje v govna pot odnese…

Kjer v glavah ni…

Zelo lepo mi svet je bil razkrit,

in v njem velja, da večja kot si rit,

ti bolj lepo, bolj lahko teče…

Kjer ni načel, tam vest ne peče!

Dovolim si, povsem dovolj že star,

da ne častim laži, in vseh utvar,

čeprav v njih, kot vse poprej, žive

uborne duše in trde glave!

Ker sploh ne ve, kako zares kaj zgleda,

po svoje si tolmači vsaka beda,

pri čemer od vsega je še najhuje,

da beda ta številčno prevladuje!

Kot biku je vse jasno sredi štale,

ima se beda za izkaz normale,

pa radi tega človek zmore biti

prav vsak, ki zna po dveh nogah hoditi!

Na hitro je šlo, oboje…

Upal sem, da se bo danes veter umiril, a se ne da, na trenutke celo močneje tolče, kot je včeraj…

 

Bil sem v nabavi in, ob povratku, zadovoljen ugotovil, da je minila samo ura in petintrideset minut, od odhoda pa do povratka domov, pri čemer… Kmetijska zadruga, Petrol, Špar, Cerjak, Evrospin… na petih koncih sem bil, in vožnja v obe smeri…

 

Poleg potrebnega za prihodnji teden, ko bo tatina srakica doma, sem nabavil tudi posodi, cvetlični, in zemljo za »citruse«. V kratkem nameravam presaditi limonovec in kumkvat, ne vem, morda kar v dneh, ko bo Malo z menoj, da mi »pomaga«. Domnevam, da bi ji bilo početje zanimivo, in verjamem, da bosta rastlini uspeli preživeti njeno prizadevnost. Kakorkoli že…

 

Zadovoljen, da sem bil hitro nazaj, sem najprej pospravil vse nabavljeno, pa štedilnik nahranil in kavo skuhal, nato pa sem se podal v nadstropje, kjer mi je, ob prihodu na balkon, zadovoljstvo v hipu splahnelo…

 

Tendo sem pustil »zaprto«, lepo je bila zložena, do konca, našel pa sem jo uničeno! Vodilni trak strgan, ogrodje na balkonski ograji, platno pa… v takšnem stanju je ostalo, da sem ga, preprosto, odrezal, in ga bom, v brezvetrju, kakopak, na dvorišču prek brajde nameščal, da nekaj sence (s)počne, dokler se trta ustrezno ne razraste…

Da, trak, komaj dve leti je star, in prav v te namene kupljen, je, očitno, dovolj preperel, da več vetra ni vzdržal. Pa ko pomislim, kako malo upora vzbuja, vetru! Ni kaj, dražesti »napredka«! Nekoč so stvari proizvajali za dolgotrajno uporabo, danes si lahko zadovoljen, če vsaj jamstveni rok zdržijo…

 

Kakorkoli že, vzbujeno slabo voljo sem relativno hitro odgnal, in sklenil, da se, zaenkrat vsaj, niti ne bom trudil s popravilom tende. Bo, pač, sonce, v kasnejših popoldanskih urah, malček bolj kukalo skozi okno, se bo dalo preživeti. Ob vsem ostalem celo zlahka.

 

Odločil sem se, da ne grem pobirat veje, me je včeraj več kot dovolj prepihalo. Naj ležijo, dolgo tako ne bodo. Za jutri – če veter popusti, potem gozd, v prvem planu je, če ne, potem pa bom nekoliko bolj spočit dočakal mojo razbojnico. Bom »proslavljal« praznik kulture. Ha-ha-ha-ha, še nikoli ga nisem, kajti…

 

Zanimivo, proslavljajo ga, kakor vsak dela prost dan, še najbolj tisti, katerim je henčkovstvo, pa pijača v Planici, denimo, višek kulturnosti. Jaz sem proslavljal, v času, ko sem bil samozaposlen v kulturi, vsak dan, v katerem mi je uspelo preživeti, po tem, ko sem »cesarju« njegove zahteve izpolnil, kakopak. In sem tudi takrat ugotavljal, kaj predstavljamo tisti, ki, bojda, v »narodovo zakladnico« prispevamo. Bentiš, kar pomnim se s pisanjem, pa še s čem drugim, ukvarjam, izkazal sem krepko več zapisanega, kot povprečen »slavilec kulture« prebere, in od »naroda«, kaj šele od njegovih visokoletečih predstavnikov, sem prejemal predvsem – polena spotike?! Ob uku, kakopak, skozi katerega so me nepismeni o pismenosti učili, seveda.

 

Ja, grdi jaz, tako grdo o prelepem narodu govorim! V tolažbo mi je, da nisem edini, in še bolj, da so bili tudi pred menoj neki takšni, meni, ali pa jaz njim, vseeno, podobni. Sta se tudi France in Ivan čeznje pritoževala, in jih prav nič v čislih imela, danes pa ju, oba, kakopak, »slavijo«, kot vrhunec »njihove kulturnosti«, narodne! Bentiš, je vrag, kadar se netvornost na tvornost sklicuje. Skorajda tako, kakor takrat, ko mi nekdo, ki niti tega ne ve, kdaj se uporablja »s«, in kdaj »z«, pravopis omenja. In bi mu samo »marš v tri-da-ne-rečem-kaj« namenil…

 

Ja, če bo po sreči, bom jutri slavil svoji roki, in hrbet, pa motorko, in večer, ko si bom, v miru, žganjice nalil. To, slednje, bo tako in tako na vrsto prišlo, pa veter gor ali dol.

 

Giskica tatina, še danes in jutri, potem pa bova, skupaj, cel teden kulturna. Še do kultivatorja te bom peljal, pardon, do prekopalnika, po pravopisu, da boš videla, kje običajno narodna »kultura« nastaja…

Kultura draga!

Kultura draga, vsi te zdaj častijo,

pa sploh vedo kje in predvsem kdo si,

ko zgolj goltavo venomer hitijo,

in kažejo nečiste se krvi?!

So pismeni že z ukom abecede,

besed pomen pa jim je rad neznan,

imajo se za umne, in vsevede,

a radi njih v noč izginja dan!

Kultura draga, v čaši nebogljena,

je žoga bolj kot knjiga na očeh,

ti skušaš biti do neba vznesena,

a se ne da tako, nikakor, v smeteh!

Kultura draga, so ponosni nate,

bojda o njih zgovoren si izkaz,

a duše so preplitke jim, robate,

pa jim veljaš samo tako, za špas!

Pa ni šel v nič…

… dan. Nekaj koprenaste oblačnosti je bilo, a krepko premalo, da sonce ne bi s polno paro delovalo. In sploh ni pihalo, kje neki, samo brilo, in to tako močno tolklo, da se celo drevesa v gozdu, še vedno, kljub ogolelosti, visoka, močna, pozibavajo v svojem vetrnem plesu…

 

Gozd ni ravno svežega »datuma izdelave«, pa je na drevju tudi nekaj onemoglih vej. Konkretnih velikosti, kakopak. Rado se zgodi, naokoli, da se, ob nekem sneženju, ali vetrovju, najprej zasliši pokanje, malo za tem pa tudi padanje, in padec, drevesa. In v razmerah, ki niso najprimernejše za delo v gozdu, se vanj ne podajam. Pri delu z motorko… poglobljen v opravilo, obenem ob hrupu orodja, sploh ne bi slišal lomljenja dotrajane veje, vprašanje, če bi sploh zaznal njen padec na glavo, mojo, kakopak. Že res, da bi se, s tem, odrešil vseh svojih težav, a je res tudi to, da bi še rad svoje otroke videl, in dočakal primernejši trenutek ter način slovesa od njih…

 

Sonce in veter, od nekdaj zame optimalna pogoja za glavobol. Pa sem nekaj časa celo o tem razmišljal, da bi dan prelenaril, a sem se, kljub temu, napotil delat. Prek ušes sem si potisnil toplo, volneno kapo, in se lotil odstranjevanja vejevja, na tleh ležečega. Nekaj sem uspel narediti, vsaj četrto teraso sem pospravil, na grobo, da je samo še za grabljenje na njej ostalo, in kose akacij, včeraj podrtih, sem k hiši odnesel, da bodo tam čakali na dan, ko se bom lotil priprave drv za prihodnjo zimo. Dovolj »sprehajanja«, da sem se preznojil, in sklenil, da se v takšnih razmerah ne bom več vetru izpostavljal. Bo že počakalo…

 

Še vedno nisem hotel lenariti, pa sem se prepričal, da je ob hiši zavetrje. Khm, danes, kaže, je zavetrje samo v hiši, vendar se nisem dal. Žaganje le ne preznoji toliko, kot spopadanje z bregom. In sem cirkular na plano privedel, ter razžagal in pospravil izgrajeni brajdi. In ko sem poslednje poleno zložil, ter pogledal na uro, je kazala štiri…

 

Analgetika sta že zdrsnila po grlu, priklatil se je namreč glavobol, tako kot sem domneval, da se bo. Tudi drugo kavo sem si skuhal, na »brajdnem« ogrevanju je voda dobesedno poskočila v vretje. Sedaj pa se tolažim, da moji načrti niso, in ne morejo biti ogroženi, kljub temu, da danes nisem drvaril, kajti – kadar imaš načrtovanega več in veliko, takrat je skladno z načrtom prav vse, kar utegneš opraviti. Tako tega vsega ne bi zmogel v enem tednu, kaj šele dnevu, opraviti, obenem pa…

 

Jutri sicer moram v nabavo, a kljub temu, če ne bo pihalo, se morda po tem odpravim v gozd, ali pa v četrtek, na dan načrtovanega »počitka«, da se bom s kulturnim delom s praznikom kulture soočil. V domnevno robantenje nekega soseda, ki je sila rad, vedno, »na pravi liniji«… četudi se le-ta s svojim cik-cakanjem izkazuje. Ja, sila »rad« imam tudi takšne, ki so vedno pravoverni, ne glede na to, katero vero čas zapoveduje…

 

Francl, ti pa mi boš, si domišljam tako, odpustil moj greh, na bojda tvoj dan spočet. Ne nazadnje – nisi (bil) majhna, nepomembna, omembe nevredna dušica.

 

Da, kar nekaj okroglic se je nabralo, iz obeh brajd, vse do stropa drvarnice, celo nekoliko več, do neba, glede na to, da se njih duh že nekaj časa skozi dimnika vije v višave…

Lažje načrtovati, kot izpeljati…

Roki imam, kot da bi ju na pirsing nosil – porezani, prebodeni, polno trščic in trnov, in je tako, bojda, tudi prav, takrat, kadar imaš z akacijami, in z robidovjem, opraviti, obenem pa pri delu ne uporabljaš rokavic…

 

Domneval sem, da bom uspel, danes, ob odstranitvi šavja, skozi ograjo proti sosedu rastočega, še večino obrezanega pospraviti, vendar…

Znova sem načrte malček predrugačil, pa – če že skačem z motorko naokoli, potem bom pa še gozdni rob očistil! In sem porezal dobesedno vse, kar je poprej motilo hojo, in košnji preprečevalo, da bi bila v celovitosti svoji izvršena. In sem to počel vse do tretje, ko je motorka odšla na počitek, do jutri, ko me bo spremljala v gozd…

 

Da, največ boja je bilo na četrti in peti terasi, in po njegovem koncu so lesena trupla vsepovsod ležala. Ne, ne, ne, prav nič podivjano se nisem podal nad drevje, čemu le, ko pa je moja drvarnica posebne vrste, takšna, da je v njej iz leta v leto več lesa, le tisto, kar je bilo zares nujno odstraniti, sem odstranil, in med tem so prevladovale nižje rastoče veje…

 

Od treh do petih pa sem na kup, trohnenju namenjenem, vlačil, da se je v višino podvojil. A sem uspel zgolj peto teraso očistiti, in s četrte krepko večino odstraniti, dočim je vse ostalo, nad njima – kot bi strela treščila!

V naslednjih dneh, in že jutri, domnevam, ko vsaj malo z gozdarsko-lesnimi deli o(d)pravim, bom uro, morda dve, tudi čiščenju preostalega namenil. Da preden Sonko pride vsaj večino odstranim. In bo lahko, veselo, kakopak, skakala in tekala naokoli, brez nevarnosti, da bi se ob kaj spotaknila, ali celo »prijetnost« nekega trna, akacijevega, morda ringlojevega, občutila…

 

Sem pa »polomljen«, in že zjutraj sem se motiviral, dodatno, da sem sploh krenil delat.

Pokojnici, za v »krematorij«…

Nekaj let sta služili, samo nekaj let. Lepo umišljeni, zasnovani, nosilni stebri v dveh vrstah, med njimi povezovalni, in žice noseči, pa se je dalo hoditi, pod njima, kot skozi zelena tunela, ozaljšana z razvejanimi, žilavimi rokami trt, z njihovimi mislimi, v listovje ujetimi, z njihovimi nasmehi, v podobah grozdov, ki so polnili, s svojo dišečnostjo, nosnice, in s sladkostjo lepili prste, pri obiranju…

 

Nekaj let sta služili, čeprav sem domneval, da me bosta preživeli. Akacija je le akacija, pomoli, iz njih narejeni, desetletja služijo namenu.

Ne vem, ali je bil les premalo (o)sušen, vem le to, da ni zdržal. In me je postavil pred kruto dejstvo…

Eno brajdo, dobesedno na tla položeno, ob nekem neurju, sva, prijatelj in jaz, že z novo nadomestila, in pri tem uporabila tiste običajne, prav nič lepe betonske stebriče. Dve sem v teh dneh odstranil, pri čemer sem pri eni tudi trte porezal, da sem asiminam, štirim, prostor dopustil. Drugo bom nadomestil, upam, da kmalu, z betonsko nelepostjo, pa sem, še nedolgo nazaj, prelepo razraščene trte zmasakriral, toliko, da jih začasne opore zmorejo držati, da jih vsaj pri živetju ohranim…

Tudi tisto, ki se terase hiške drži, bom moral, v kratkem, razreševati. In tudi tam sem šmarnico kruto obrezal, niti polovica je ni ostala, vendar – bo imela na razpolago dovolj časa, da se obnovi, lepotica.

In čaka me tudi brajda pri hiši. Tudi ona je iz akacij, kaže, da bo, če bo po sreči, še leto, morda dve, zdržala. Bi bilo dobro, ko bi, kajti lotiti se bom moral tudi ograje, krog in krog, tudi pri njej sem akacijeve stebr(ič)e uporabil…

 

Kakorkoli že, les ne bo šel v nič. Ta, ki se je, še dva dni nazaj, v podobah brajd kazal, porušenih, majavih brajd, čaka, v dveh kupčkih, pred hišo. Bržčas ga bom, najkasneje v četrtek, razžagal. In bo, kasneje, njegova duša svoj spokoj dočakala, medtem ko bo telesno romalo v kurišči, da, namesto pogledov, ogreje, vsaj za nekaj časa, prostor.

 

Vem, vem, ko bi spodnje dele z motornim oljem namazal… ja, res je, les bi dlje zdržal, a je res tudi to, da bi taisto olje, slej ko prej, v zemljo prišlo, to pa ni najbolj priporočljivo za rastje. Sem skusil že, to, kako lahko ena sama kapljica olja, in to učinkovito, na hitro, odraslo drevo ubije…

 

Da, prav včeraj, med tistim deset minutnim pogovorom, mi je sosed svetoval, naj za šavje, ob ograji, in skozi njo rastoče, uporabljam »bum efekt«. Khm, da ste bum, to že vem, in kakšen učinek je, dolgoročno gledano, od tega buma, tudi. Pa saj se razkroji, mi je razlagal, doba njegovega strupenega delovanja je omejena…

O, ko bi se še kaj drugega razkrojilo! Hodijo v šole, da se – ničesar ne naučijo! Materija je namreč neuničljiva, se pretvarja, doživlja svoje preobrazbe, to drži, a da bi kar tako izpuhtela, v nek nič, nak, to pa ne gre! Potemtakem tudi sestavine tega bum efekta trajno ostanejo v tleh, in z njimi njihovo sestavo spreminjaš, pomeni, da neposredno ustvarjaš neke povsem drugačne okoliščine, takšne, kakršnih rastline, tiste vsaj, za katere neke oznake eko in bio uporabljajo, niso vajene! Da, pamet, prav pametno zna razreševati težave, samo da si najlažje poti najde, in, pomnim…

 

Dolgo nazaj, ne vem, če to še vedno velja, je bil nezanemarljiv predel, mislim, da na Gorenjskem, tako uničen s pesticidi, da so na njem prepovedali pridelavo krompirja. Bi bili plodovi strupeni…

In kaj je »kmečka« pamet, in uradniška, ki je to dovolila (oziroma se sploh ni zavedala stanja) izmislila? Ah, nič posebnega, le to, da – namesto, da bi na zastrupljenih površinah rasel krompir, so jih v pašnike spremenili, da so krave na veliko žrle tamkaj rastočo, in to uspešno rastočo travo, in da je – skozi travo taisti strup prehajal v meso živali, in v mleko… v končni fazi tudi v telesa uporabnikov obojega. V dopustnih merah, kakopak, uradniško označenih…

Počasneje, zato pa več…

Zjutraj sem se moral oprijeti štedilnika in zaboja za drva, da sem lahko počepnil in zakuril. Vse razboljeno, in zlasti zapestji ter prsti na rokah, oteklo…

 

Žal motorka včeraj še ni pela, da bi s šavjem ob ograji opravil, je demontaža brajd veliko časa vzela. Konstrukciji bodisi povešeni, bodisi podrti, vijaki pa, praviloma, zviti, pa jih je bilo krepko težje, in počasneje, izgraditi. A je vsaj obrezano, vse, kar je bilo za obrezati, in sta brajdi demontirani. Popoldne, ob štirih, sem bil že tako crknjen, da sem, ko sem zadnje dele izgrajene kovine odložil na mesto, s katerega bo Cigo odpeljal, in orodje pospravil, dahnil tisti dovolj-za-danes, a sem se uspel motivirati, in sem še dvanajst »sprehodov« opravil, da se je približno polovica izgrajenega lesa znašla pri hiši, v čakalnici za razrez. Za vsak »sprehod« posebej je bil daj-še-enkrat…

 

Že v mraku sem stroj zagnal, da je še preostanek barvastega perila opran, in juho pogrel, da je, poleg jutranje kave, nekaj dospelo v želodec. Za danes pa – ne, prav nič si ne bom nekih rokov postavljal, pač pa se bom lotil zadeve po vrsti, najprej preostali les k hiši znesel, potem šavje odstranjeval, na koncu pa »poslastica«, nošenje obrezanega na dno parcele in sopihanje po bregu navzgor, pa… ko mi bo volje pošlo, mi je bo, in se ne bom prav nič radi tega obremenjeval. Opravljeno bo, to vem, če ne danes, do konca, pa v prihodnjih dneh, kruha ne je, da pa bi se v travo zaraslo, ne, tega pa tudi ne bom dopustil. Jutri pa, tako naj bi vsaj bilo, v gozd, v pripravo lesa za ogrevanje…

 

Od petka, pa do danes – vse ure, ki sem jih na delovišču preživel, so bile efektivno oddelane, niti za cigareto odmora si nisem dovolil. Edino včeraj me je sosed za deset minut pogovora, ob ograji, zaustavil, pa bom v četrtek, domnevam, počival. V petek bo namreč Malo spet doma, in bom potreboval moči zanjo. Ob njej sem vse dneve »v pogonu«, in ob njej ni moč, kot pri ostalih delih, poreči bom-pa-jutri-če-mi-danes-ne-uspe…

Že res, da sem po tihem upal, da se bom v tem tednu odpravil tudi v gozd pod hiško, da bi pokosil poleglo travo – v lanskem letu tja sploh nisem zahajal – a, kaže tako, ne bo zneslo. Ima razrez debel in z brajd izgrajenega lesa prednost, in še v to nisem prepričan, da mi bo uspelo kose debel do hiše prinesti. Ne, po vsej verjetnosti jih bom samo prek ograje spravil, da ne bi »nog dobili«, in bodo tam, na dnu, čakali, da se po bregu navzgor podajo. Malček leta, moja, malček (še vedno) krajši dan, malček pa obseg, in tudi težavnost, del, vse na svoje načine moje zmožnosti preizkuša, prek njih pa ne zmorem.

 

»Kaj boš naredil s tem«, me je, včeraj, vprašal sosed, ki se je odločil, da ne bo več svoje hiše prodajal, pač pa kar tu ostal. Ha, kaj nameravam… starejšim svojim čičkom sem zapustil, kar sem imel zapustiti, in vsak je dobil dovolj, da ima razrešeno stanovanjsko vprašanje, le Mali, mojemu Sonku, še ničesar nisem dal, pa to, revščino, kar imam, zanjo hranim. In se bom s tem spoprijemal, dokler bom le zmogel, da bi očuval, vsaj toliko časa, da bo ugotovila, če ji je tu dovolj všeč, da bi zmogla, nekoč, dejati živim-na-svojem-bregu-tam-kjer-je-prej-tata-živel. Vem, drzen, zelo drzen načrt, vprašanje, veliko, če je sploh izvedljiv, kajti do njenega petnajstega, ko naj bi, upam vsaj, vedela, vsaj približno, če bo hotela biti tu, je še skoraj dvanajst let, takrat pa… takrat pa bom že pravi metuzalem, in je vprašanje, če bom sebe zmogel premikati, kaj šele karkoli drugega. Če še bom, sploh, takrat, kakopak…

 

Ja, lepote življenja, snuješ, da se »sfiži«, gradiš, da se bodisi izniči, bodisi z zgrajenim počno kot svinje-z-mehom, skratka, trudiš se, da bi nekaj ustvaril, sebe vgrajuješ v neke načrte, in to, malodane praviloma, počneš zgolj radi tega, da – na koncu ugotoviš kako bi bilo bolje, ko se sploh loteval ne bi, ničesar! Da bi bilo bolje, ko bi izključno nase, in zase gledal, čeprav – ubogi »ljudje«, ki v sklicevanju na neko svojo, predvsem tozadevno, dobroto in človečnost, predvsem k lastnemu zadovoljstvu silijo. Ubogi, »ljudje«, tozadevno tvorna, dejansko pa tako destruktivna bitja, da bolj destruktivna biti ne bi mogla! Kar na smeh mi gre, zaničevalen smeh, kakopak, ko pomislim na to, da… še par dni, pa bodo, za cel dan, še nekoliko bolj »kulturni«, kot so »kulturni« že sicer, in ob njih, »kulturnih«, kultura, kolikor je sploh zares je, komajda uspeva ne izumreti…

 

France, veš, da se mi smiliš?! Bentiš, če jih tvoje kosti, kolikor jih je sploh še ostalo, zaznavajo, niti tega ne zmorejo, da bi porekle:

 

Ko bil sem živ, po meni ste pljuvali,

obstajali kot sam ne bi nikdar,

a zdaj bi me po svoje »spoštovali«,

in vlekli mi kosti na nek oltar…

A beda ste, zgolj beda, in nič več,

le žretje, sranje, v vaših je beticah,

brez vas bi svet postal svetleč

in ne živel v večnih bi krivicah!

Pa – ko iz groba bi lahko se zvlekel,

in ko bi dana mi bila beseda,

na kratko le, in z gnusom, bi porekel:

preprosto, silovito, nek – marš, beda!