Že itak
se vrtim v nasprotni smeri od smeri vrtenja planeta, ker pa sem dovzeten za
vremenske spremembe, izražene v nihanju zračnega pritiska, celo do vrtoglavice
zadeva dospe…
In sem
danes razmišljal, če bi se sploh podal v nabavo, a kaj, ko pa nimam nikakršnega
jamstva, za to, da bo jutri kakorkoli drugače, celo bolje. In sem šel. Počasi,
previdno, pa mi je uspelo preživeti…
Sem
mislil tudi danes cepiti, pripravljati podkurni les, a je pri tem preveč
obračanja, spreminjanja položaja glave, bo že počakalo. Tako in tako mi bo že
obstoječe pripravljeno prostorske težave povzročilo, ko bo drvarnica polna drv…
Nekaj
ur se že ubadam z Rima rajo, z izdelki otrok. Danes, zaenkrat vsaj, še nisem
doživel nečesa podobnega tistemu, kar mi je bilo dano včeraj, ko sem, skozi
njune besede, »prebral« dva zlata mladostnika, neka dekle in poba. In sem, v
obeh primerih, nekaj besed (po)hvale in vzpodbude zapisal njunima mentoricama.
Zlasti poba – ubog bo, skozi življenje, toliko dobrega izkazuje, iz sebe, tako
vražje ne-povprečen, pardon, nadpovprečen je, da ga bo spotikalo, in bilo, na
slednjem njegovem koraku. Če se ne bo v nek svoj kot zaprl, seveda, v kolikor
bo do takšne možnosti, prav zavoljo izkušenj, dospel.
Da, se
zgodi, vsakih nekaj let, da se pojavi, s svojimi zapisi, bitje, mlado, ki več
kot samo obeta. Letos pa celo dve, in obe mladosti v zadnji triadi, potemtakem
v starosti, v kateri želi biti absolutna večina že »odrasla«, pa lepo sledi
bebavim kalupom bebavega občestva, ter se s svojimi naravnimi danostmi izkazuje…
Jebat
ga, vsak je lahko »glasbenik«, »slikar«, »kipar«, »pisec«… celo šole za to
obstajajo, le – brez navednic pa prav vsakdo ne zmore biti. Kjer ni, tam tudi
cesar in bog ničesar ne najdeta, le hudiču zna prav priti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar