Odločil
sem se, da bom pomagal obubožani državi in bom vpisal sto obveznic! Ne
nazadnje, obrestna mera je boljša, kot pri običajnem varčevanju, obenem pa za
vloge jamči država. In v njeno jamstvo sploh ne dvomim… že ko pomislim na
drugo-švico, na garažne silicijeve-doline, ma, na premnoge obljube, ki so jih,
še prizadevneje kot drek, naokoli metali, sploh nimam osnov, da bi v zmožnosti,
zlasti tiste v beticah, vodečih in vodenja želečih (po)dvomil, čeprav…
Ena
sama težava se pojavlja, ob moji nameri pomagati prezadolženi uspešnosti –
nimam potrebnih sto tisočakov!
Ko bi
jih imel… kdo ve, bi spregledal malenkostno dejstvo, ki o zadolženosti in o
poglobljeni vdanosti koka-koli in dunajskemu zrezku, o brezredju in nemoralnosti
govori, kot o edinih podobah »razvitosti« poslednjih tridesetih?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar