Danes
je bila prvič v najinem gozdu, in pozdravila jo je, kakor se spodobi, pomlad…
Sicer
je bilo nekaj malega stokanja, ob premagovanju bregovitega terena, a je v
tatinih rokah dogodivščina varno minila… če odštejeva en sam, družen, »bam«, ko
naju je spodneslo, na premočenih tleh, na poti navzgor, in tik pod gozdnim
robom, da sva se znašla na kolenih… kar pa, zagotovo, ni ogrozilo navdušenja,
njenega, nad gozdom oziroma sprehodom, kakor pravi, po džungli… v kateri imava,
po njenem, veliko velikih dreves…
Našla
sva tudi lisičji brlog. Po stezah, steptanih, ki vodijo do (od) njega, je moč
sklepati, da je »živ«, o čemer, domnevam, priča tudi to, da cucka velikokrat,
in vsak dan, (s)tečeta v temo, po bregu navzdol, z vso svojo glasnostjo, katero
premoreta…
Ni komentarjev:
Objavite komentar