Vrag naj vzame še ta dan!

Ti pogledam v dna širjave,

v dna širjave, v rosne trave,

misli črne in solzave

izpuhtijo mi iz glave…

Vse od jutra, že zarana,

dan buditi žalost hoče,

v duši je pri rani rana,

v črnem še nebo se joče…

Sem zastavil mnoga pota,

se podajal zvezde šteti,

a se znal je le kot zmota

vsak korak mi razodeti…

Krog in krog obrazi isti,

prodajalci in vzpenjače,

glodali bi do obisti

vse, kar malo je drugače…

Steze mnoge poteptane,

v prazne teme, brez odmeva,

mene mikajo poljane,

šir vetrovnega napeva…

Dobra sestra, tolažnica,

tolažnica, rajska ptica,

zbujaš mi nasmeh čez lica,

zvesta moja steklenica…

Ti pogledam v dna širjave,

v dna širjave, v rosne trave,

misli črne in solzave

izpuhtijo mi iz glave…

Vrag naj vzame, naj ukrade

še ta dan, ki jutri čaka,

ne bude oči več nade,

žalost v žilah se pretaka…

Vrag naj vzame, naj izpije,

iz poslednje steklenice,

moj korak, naj bol se skrije

v temno noč, med mrtve ptice…

Še nebo se joče...

Še nebo se joče.

Kot da sprati hoče

dvajsetletne grehe,

lažne vse uspehe...

Še se bo jokalo.

Je časti premalo,

in preveč je smetja

vrh vsega početja...

Kaj mi je slaviti?

To, da razne riti

so prišle v veljavo,

zjebale državo?!

Brez tebe

Bila si pesem sreče

sanjavega oblaka,

ki v dalj modrin potuje,

kot up, ki hrepeneče

po žilah se pretaka,

ko nove sanje snuje…

cvetele so poljane

in jutra so žarela,

ker ti si jih budila,

nič v času ne ostane,

še solza je uvela

ter žalost v molk ovila…

Brez tebe pot sameva,

ledeni so vetrovi,

praznina ne okleva,

dan mineva

brez napeva,

brez tebe mrtve ptice

mi legajo čez lice,

pretežki so okovi…

brez tebe vse zaman je,

razblinjajo se vali,

utapljajo se sanje

v razdejanje

in kesanje,

brez tebe v nočne trave,

med zvezdami sanjave,

koraki so zastali…

Mejd-in-taiwan

Ves dan že pijem, v našem bufetu,

v slavo dekletu, ki ga ni več,

ni je, vam rečem, boljše na svetu,

črni so dnevi odkar je šla preč…

Skromna, in tiha, nič jezikava,

vdana kot Fido, repati bolhač,

visoka in sloka, postava ta prava,

ni nikdar denarja jemala iz hlač!

Ritko pa…ritko imela je tako,

da še kobilja od nje lepša ni,

in ubogljiva, mi željo prav vsako

je izpolnila, brez vseh besedi…

za tiste zadeve, saj veste, seksave,

ni boljše mrhe od nje, zapermej,

trudna nikdar, in boleče ne glave,

kadar hotel sem, bilo je juhej!

Nikdar k frizerju, v fitnes, na žure,

prav nič zadirčna, ko bil sem pijan,

res, vam povem, so najboljše babure

tiste iz šopa, tiste mejd-in-taiwan…

Za kapljo kap...

Umiraš, v meni, počasi, a vztrajno,

tako, kot umiral v tebi sem jaz,

čas rane prekriva, ozdravi vse, trajno,

in bol vse redkeje spolzi čez obraz…

postajajo neme besede neštete,

še upu vseeno postaja za vse,

čemu večeril bi večere preklete,

čemu v bolečini prebujal bi sne?!

Za kapljico kap, za podobo podoba,

nemar je kot goba, izpije še strup,

se je potrpljenje prelilo prek roba,

ne bo več krasil dni pretežkih obup!

Oziral predolga sem se vsa ta leta,

misleč, da po svoje zares prav ne smem,

a kaj, vsakdo sebi le, zase obeta,

še sam bom poskusil, če znam sploh, ne vem…

Je nekaj življenja mi, bojda, ostalo,

ga zase, prav zase še nisem živel,

morda pa mi lepše bo sonce sijalo,

če dal bom prav toliko, kot bom prejel?!

Za kapljico kap, sanje so dogorele,

kdo ve, če bo zneslo, se stežka učim,

obenem, če dušo mi bodo izžele,

čemu še, za koga naj sploh še živim?!

Čez lice duša...

Zelene so trate,

in sonce žari,

z neba se veselo nasmiha,

srbi me v podplate,

še mnoge poti

teko do poslednjega diha…

minevajo reke,

se mesec vali,

lenobno, med zvezde zlatice,

vse plime, oseke,

vklesane sledi,

v njih duša se riše čez lice…

in sanjam, sanjač, pač,

od nekdaj, v nemir,

v družbi solza in nasmeha,

zgolj v času glumač,

nek droben izvir,

ter sinje nebo nad njim streha…

ni konca, do sna,

bradata je sreča,     

se v trnje odeti zna z leti,

a krila ravna

v vetrovih kri speča,

le redki se v njej smejo greti…

bi mnogi učili

kako se živi,

kako se v življenju kam pride,

le znak na gomili,

nič drugega ni,

za njimi, ko čas jim poide…

Pesem

Trate v zvezde so odete,

sonce jim nasmehe greje,

spletle žarke so v sonete

ptice prek žgoleče veje,

cvet prebuja se dehteče,

vetrič tisi zašepeče…

Sramežljivo se stezica

osamela nekam vije,

kakor zgodba preko lica,

v času se koraku skrije,

mladi časi, časi sreče,

dogori vse koprneče…

Reka teče, od izvira,

od izvira, v pesmi tuje,

izpodjeda in podira,

rane nove načrtuje,

v svet zagrize, in odnaša

žitna polja, mlade trave,

dneve šteti ne odlaša,

ko jih nosi v daljave…

Se gosté pred mrakom pene,

ni sinjine pod oblaki,

še besede zgolj strupene

v tej ničvredni so navlaki,

prva slana cvet prekrije,

tisa v veje vetrič skrije…

Sramežljivo se stezica

osamela nekam vije,

kakor zgodba preko lica,

v času se koraku skrije,

mladi časi, časi sreče,

dogori vse koprneče…