četrtek, 27. junij 2013

V tebi še...

Nekoč, ko me ne bo,
in sonce bo sijalo
brez moje sence v dan,
ko se ti bo oko,
morda, zaman podalo,
za njim, kdo ve, še dlan,
prav tja, na tisto mesto,
kjer v sanjah sem gorel,
kjer sem, v grenkobi, često,
ječaje bol trpel…
Nekoč, ko med koraki
ne bo zvenel moj glas,
ker pot se zame je končala,
in ne hlade je več oblaki,
jim zame že pošel je čas,
ko je še zadnja odfrčala
iz moje jate plahih ptic…
morda takrat prek tvojih lic,
pekoče se za hip prismejem,
te stožim, ali pa ogrejem,
takrat, morda, kdo ve.
In prebudim srce,
za hip spet zaživim,
čeprav zgolj kot spomin.
Nekoč, ko upe bom do dna izpil,
in sonce bo sijalo
brez moje sence v dan,
takrat šele bo čas razkril,
če me je v tebi kaj ostalo
ali pa sem živel, zgolj v nič, zaman.

četrtek, 20. junij 2013

Aleluja, aleluja!

Če pomislim, kar tako,
zlahka, in le s kančkom šale,
tej deželi bo lahko, 
ker ima - potenciale!

Vsak bife, tako se kaže,
zmore zlahka se hvaliti,
da jih v njem je takšne baže,
ki bi zmogli svet voditi!
So ob šanku vselej zbrani
vsaj po trije modrijani...

In, če štejem še lokale,
ki na vasi so, tik štale,
se število le poveča!
Pa si mislim - kakšna sreča...

Ne, res, zlepa se ni bati,
da bi česa ne rešili,
zmore vsakdo modrovati,
da le čas se ga usmili.
Kaj bi šole, kaj bi znanje,
mojstri smo za modrovanje!


torek, 18. junij 2013

Cvet pa veni...

Saj bi nabiral cvetje z livade
in z njim v očeh ti prebujal nasmeh,
zvezde bi trgal, dokler so mlade,
da zasijale bi v tvojih laseh...

Barval bi sanje, da bolj bi dišale,
in bi v milino te z njimi odel,
ptice poprosil, bi zaigrale,
za tvojo srečo, prav nežno, svoj spev...

Bi...česa ne bi, a hladna ostajaš,
sanje so zate le čas, ki puhti,
znano ti ni, da ko v prazno razdajaš,
cvet v svoji dlani boleče veni...

petek, 14. junij 2013

Volite mene!

Da, povsem zares, volite mene! In videli boste, vse bo tako, kot boste hoteli…
Ob meni vam bo vse jasno, tudi to, da vam nič več ni! Znam biti konstruktivno destruktiven in obratno, pa nikoli ne boste vedeli, če naj me hvalite ali grajate. Če boste želeli spravo, prav, bom spravljal, če ne, pa bom pospravil, vse kar mi pod roke pride!
Želite krivce? Ni težave! V vsakem trenutku bom na koga (po)kazal, češ da je kriv! Poleg Kučanovega klana in udbomafije si bom izmislil še tisoče notranjih sovražnikov, pa boste imeli koga vlačiti po ustih. Če se vam bo zazdelo, da vas vodim po napačnih poteh, tudi takrat bomo takoj razrešili nastalo zagato, kajti ob vsakem trenutku bom imel pri roki najboljši možen program, boljši od prejšnjih najboljših, zagotovo, pa si bom samo izmišljal imena zanje. Da vam jih bom lahko kazal, ko bom obetavno o bodočnosti govoril. Svoji, seveda, a tako, da boste mislili, da gre za vašo.
Da si želite še več od tega? Hm, težko verjamem, ko vas gledam, kako zlahka nasedate. A, naj vam bo, obljubim vam vse, kar si zaželite. Samo povejte, ni težava, obljubljati pa ja znam! In tudi sprejemam sezname, na katere boste napisali imena tistih, ki vas žulijo v želodcih. Jih bom pljuval, po dolgem in počez, na vsakem koraku, pa jih na skupen, dolg seznam združeval, da se bo že na daleč vedelo, kdo je naš, vaš nacionalni sovražnik! Ki naši ljubi Domovini živce kravžlja, da ne more spokojno spati. Gospodarstvo? Seveda ga bom razrešil, imam ljudi, ki znajo ubogati, pa bodo prevzeli odgovorne funkcije in, obljubim, zaposlili bom vse sorodstvo in znance ter prijatelje, kolikor se jih bo le našlo!
Da, volite mene, kajti, resda sem star obraz, a imam vedno nove zamisli! Mene niti dvakrat zaporedoma ne boste slišali, da bom o eni in isti stvari enako govoril! Da vam ne bi bilo dolgočasno, seveda, ob moji doslednosti, povsem nepotrebni zadevi, kateri volivci tako in tako ne posvečajo posebne pozornosti. Kadar česa ne bom vedel, se bom delal, da tega, preprosto, ni, ko bom izvedel, bom pa s prstom na nekoga pokazal, še ne vem, na koga, a ga bom že našel, ki da je bil kriv za to, da se nismo pravočasno lotili reševanja tistega, česar še pred kratkim, zame, ni bilo…
Volite, prosim, zame. Jaz sem skromen in ne potrebujem petdeset plus, meni bo enainpetdeset dovolj. Toliko, da postanem glaven. Bom že našel prisklednike, ki mi bodo v oporo. To pa dandanes ja ni težko! 

nedelja, 9. junij 2013

Nekoč...

Nekoč…/ že dolgo je tega…/ je živel…/ za devetimi gorami…
Večina pravljic se začenja z nekoč. Kot da bi nostalgično ugotavljale, iz dneva v dan, iz stoletja v stoletje, da je nekoč nekaj bilo, česar danes ni. Da je v tem nekoč  sijalo neko drugo sonce, ali vsaj drugačno, pa se ga kaže spominjati, kot nekaj dobrega in povsem nasprotnega od tega danes.

Nekoč… v skrivnih globinah temačnosti, ki jih predali skrivajo v svojem najbolj odmaknjenem kotu, leži, med ostalim, spomin na čas, ko mi je mati brala pravljice. Že tedaj je bilo na naših knjižnih policah, za razliko od drugih (tudi današnjih), veliko knjig. Ruske, slovaške, srbske, slovenske, finske, angleške… pravljice. Lahko da sem se zmotil, ob naštevanju le-teh, vendar o(b)staja nesporno dejstvo, da smo (ne le) v pravljičnih zbirkah odpirali vrata celemu svetu. Kdor je želel, je bil dobrodošel!

Nekoč… je spolzelo z jezika, ko sem tudi sam svoji deci lajšal pot iz resničnosti v sen, tja, med lepe, nasmejane sanje, ki smo jih, včasih, znali živeti, celo z odprtimi očmi. Resda brez računalnikov in njih igric, brez nešteto gumbov, ki ponujajo raznorazne (in, večinoma, v poneumljanju med seboj tekmujoče) TV programe, brez popivanja, razbijanja, drog, nasilništva…
Redko sem jim bral, tuje. Nisem domač v (papagajskem) ponavljanju, pa mi le to, na slednjem koraku in zlasti pri tistih najbolj zagretih, ki se, v pomanjkanju lastne pameti, lepijo na nespamet svojih (vojsko)vodij, idolov, brez katerih bi bil, zanje, svet grozen (in zame najprijaznejši od vseh doslej). Ta Nekoč pa sem upo/zlorabljal, skorajda vedno, morda podzavestno, sluteč, da je najlepše že mimo in da novi rodovi ne bodo imeli tega, kar smo imeli mi. In po čemer vse bolj številni tepci, sestradani izničpognalci , pljuvajo, kakor da bi tekmovali, kdo bo bolj ponečedil čas, s svojimi izločki. Smrdljivimi, zdrizastimi, lepljivimi, nagnusnimi.
Nisem jim bral. Vselej mi je bila domišljija pri roki in starši so mi že v zibel polagali besede, pa se jih je nekaj nabralo, v tem mojem zakladu, da nikdar nisem (iz)zvenel s praznim, kot to počno taisti, katerih smrad se mi gabi. Zadnjičarji, debeli, spo-/(opo)lzki, in tisti, ki (so/bodo) jim, nekim drugim, nekoč, danes današnjim, jutri pa nekim novim, bodočim, ob starih rastočim, lezli v rit. Globoko v zasmrajena čreva, iz katerih je sestavljeno bistvo teh, ki se vzpenjajo preko in na(d) ostalih(e) in niso nekaj, če tem ostalim ne dokažejo, da so še večje Ničle od njih samih. Ničle na položajih. Globoko, ker se drugače ne da. Ker drugače ne znajo. Ker jih ni imel kdo učiti, popeljati po poti vzravnanega hrbtišča, v nenehnem klanjanju zdaj temu, zdaj onemu in nadomeščanju, z ostudnostjo prilizovalskih hijen, pomanjkljivosti, ki jih odpravi znanje, vzgoja, razgledanost, samozaupanje…

Nekoč… je bilo mnogo večerov, v katerih je pravljica, mnogokrat nova, druga, sproti oživljana, uspavala. Priznam, večkrat mene samega, saj imajo otroci (ali pa so imeli, nekoč ?) več potrpežljivosti, vztrajnosti kot odrasli, z vsemi dnevnimi rabotami obremenjeni. Želeč, da čim prej izprežemo.

Nekoč so nam dejali, da je dovolj! Vsega slabega, grdega, da si zaslužimo boljše, lepše in da so ta boljše in lepše prav oni sami, ki nas bodo, o, praznoglavci (na obeh straneh) popeljali v raj! V neke nove, svetle čase. V pravljico.

Se bojim, da je nekoč  izpuhtel. V gnilobi laži, v ostudnosti pokvarjenosti, izživljanja, izkoriščanja, nategovanja, nesposobnosti, v smradu lačnih povzpetnikov, ki jim človek niti njihovih lastnih otrok ne bi zaupal v vzgojo, kaj šele ljudstvo v vodenje…

Da, bili so časi, ko so se pravljice začenjale z Nekoč. Se bojim, da se je naša, z njim, končala!

P.S.
Gre za prvo poglavje neke knjige, ki sem jo pred časom zastavil, je kar nekaj zapisal, potem odstavil...zdaj pa čaka, da ji dodam, poleg obstoječih nekaj, nekaj (še) neobstoječih strani...

nedelja, 2. junij 2013

Domnevni potenciali...

Že na marsikaj sem naletel, ko sem radovednost pasel skozi razne (samo)predstavitve posameznih "političnih opcij", bolje grupacij, manjših, večjih, a ena med kapitalnimi opredelitvami je tista, ki pove, da "niso ne za, ne proti I. J. Janši"...

Priznam, krohotal bi se, naglas, ko ne bi pomislil na možnost, upam, da zanemarljivo veliko (pa še kot takšna mi ni všeč), da bi takšni, ali zgolj njim podobni, prevzeli državo. In je kar nekaj razlogov za trpkost, ki sem jo ob tem zapisu začutil.

Najprej - ta, ki osnovno težavo našega časa vidi v Janši, predvsem v njem kot posamezniku, ta niti ni vreden, da bi se resneje o njegovih (raz)umskih potencialih razmišljalo. Omenjeni namreč sam po sebi sploh ne zasluži večje pozornosti, kajti takšnih je na pretek (tako janš, kakor mislecev), le da jim ni dano seči v vrh, pa z njega izkazovati - lastno majhnost.
Potem - če smo tako nizko, da je od enega samega odvisna naša usoda, potem si, skorajda prepričan sem v to, ne zaslužimo ničesar. Smo povsem brezvredni, omembe nevredni, pa je pravi čudež že to, da nas sploh beležijo v podobi naroda, države.
In - kdor ni ne za, ne proti, ta je, v bistvu, ravnodušen do tistega, kar obravnavana konkretnost izkazuje, predstavlja, za kar se zavzema...pa mu je, v bistvu, vseeno tudi za izkazane smernice, ravnanja in načine, s katerimi navedeno izkazuje. Vendar ne kot posameznik, pač pa v grupaciji sebi podobnih.

Kdor je ravnodušen, temu je vseeno. In komur je vseeno, temu, vsaj jaz sam, ne bi zaupal svoje usode. Ker mu je zanjo vseeno, ker zgolj gleda na to, kako bo sebe in svoje (zamisli, želje, kroge) poveličal. Predvsem pa, kako bo lastno nespamet uzakonil! In prav zaradi tega izpostavlja takšne "temeljne (politične?!) opredelitve", v katerih izjavlja, da ni ne za, ne proti, nekemu janši. Da bi ja čim širši krog podobnih "umskih projektilov" pritegnil...

Priznam, že od nekdaj me je strah ob misli, da bi pa zares vsi o vsem odločali, tako, kadarkoli bi se nam zahotelo, pa z nekim uličnim preglasovanjem. In sem prepričan, da neki vzvodi, neke zavore, regulativa, ki bi omejevala vsesplošno (samo)voljo morajo obstajati. In to ne samo zaradi narave, ki nas, zvečine bolj primitivne zavesti (kakopak, smo izjemno civilizirana bitja, poslušam, ne nazadnje smo pod Avstro-Ogrsko živeli, Zahod je pa itak nosilec napredka...) krasi, pa je v njej sebičnost v ospredju, z roko v roki s pogoltnostjo in nenasitnostjo, pač pa tudi zaradi preprostega dejstva, da nismo usposobljeni razpravljati o vsem. In je bolje, da določene zadeve, ki jih, denimo, posamezne stroke obravnavajo, ostanejo strokovnjakom. Ali vsaj tistim, ki pred odhodom na "najvišji izkaz demokracije", na referendum torej, preberejo razpoložljivo gradivo, se pozanimajo o stvari, o kateri želijo (so)odločati.

Bojda so majhni ljudje zelo težavni, in tudi nevarni, sem neštetokrat poslušal, še kot otrok, kajti njih manjko in izhajajoči kompleksi, podkrepljeni z neutemeljeno željo po tistem "biti nekaj", zlahka rušijo vse pred seboj, da le sežejo, dosežejo svoje. In se jim niti to kot ovira ne izkaže, da na sebi niso dovolj delali, še manj iz sebe naredili, da bi zmogli, znali, da bi sploh pomisliti upali na kaj takega kot je to, da bi pa prav oni sami drugim, vsem krojili...

Malčki, saj ste celo zabavni, na trenutke, a ob vas, poleg pomilovanja, tudi grozo občutim! Kajti - ni temeljna težava v "vladati", le-ta se izkaže kasneje, v tistem "obvladati". S tega vidika pa močno dvomim v vas in vaše zmožnosti, kajti - ko bi vsaj malo obvladali, potem bi najprej iz sebe naredili bitja, ki bi se jim, razumsko gledano, dalo vsaj prisluhniti!

In, mimogrede - meni je pa še kako mar glede tega, kar razni janše počno v tej državi in z njo!

sobota, 1. junij 2013

Micek macek, ti si - pa(ja)cek!

Micek macek, pravi pacek,
micek macek je pajacek,
tisti, ki ne zna drugače,
pa na štrikcu, revež, skače...

Micek macek, reva boga,
micek macek, vse uboga,
kadar v riti ne domuje,
naš obstanek razrešuje...

Micek macek, pasja hrana,
micek macek, uš prodana,
rit, ki večjim je uslužna,
in za naš razcvet zaslužna...

Micek macek, prase carsko,
micek macek, po sleparsko
si skrbel za lastno stanje...
Ej, veš, greš mi na kozlanje!

Vem, zbadam...

...namenoma!

Čudne zadeve se dogajajo, v živalskem svetu! Spreminjajo se migracijske poti, in tudi področja, ki jih posamezne vrste zasedajo, postajajo vse bolj izpostavljena.
Ne vem, a morda bi določene spremembe kazalo izrabiti. Denimo, ljubljanski živalski vrt, kot edini tovrsten pri nas, bi lahko, že ob vstopu v našo deželo, prodajal vstopnice. V rezervat, naraven, v katerem je, resda, naravnega vse manj, obenem pa vse več, obenem pa ga krasijo določene posebnosti...

Katere? Ah, kar nekaj jih je. Izpostavim tisto, ki, kdo bi ga vedel, najprej "v oči pade". Recimo - ohranitev in razmestitev dveh vrst, svinj in oslov. Obe sta se dodobra razširili, s tem, da prva poseljuje višje ležeče položaje, medtem ko se predstavniki druge običajno zadržujejo na nižje ležečih predelih...


Temelji zaplankanosti...13

Nadaljevanje...


Demokracija

O njej zgolj na kratko. Menimo, da jo poznamo in da jo celo živimo. Hkrati pa s svojimi ravnanji in pojmovanji dokazujemo, da se nam niti približno ne sanja, kaj naj bi sploh bila. Zatorej…

Dokler bodo v naši politiki posamezniki in stranke, ki se bodo spraševali(e) o dejanskosti demokracije zgolj zaradi tega, ker v njenih procesih sodelujejo tudi (bivši) komunisti; dokler se bodo pri odmerjanju pravic drugim in drugačnim, izbrisanim, istospolno usmerjenim in vsaj po odrinjenosti na družbene robove podobnim ljudem in skupinam, taisti sklicevali na referendum, kot najvišjo obliko demokratične volje ljudstva, vedoč ali vsaj utemeljeno domnevajoč, da bo tako pridobljena volja ne le posegala v temeljne, ustavne opredelitve, pač pa jih celo kršila in zavračala; dokler bomo tako zlahka vztrajali na sistemu »naši-vaši«, tudi pri delitvi dobrin, tako materialnih kot položajnih, vzvodnih; dokler bodo polpismeni in duhovno ter srčno ozki ter umsko najmanj nerazgledani krojili svet po lastni podobi, dotlej v naši državi ne bo potreben prevelik napor, vložen v ugotavljanje tega, ali dosegamo potrebno samoodpovedovanje, kot temeljno jamstvo svobode, tako lastne kot tudi svobode slehernika, in ali naše sobivanje dejansko temelji na upoštevanju različnosti, na dopolnjevanju in medsebojnem bogatenju drugačnosti. Pač pa se bomo zlahka podpisali pod ugotovitev, da smo še preklemano daleč od dejanske demokracije, temelječe na svobodi in sožitju in da živimo v svetu raznih, predvsem pa mnogoterih bogov, ki menijo, da se svet vrti okoli njih in odrejajo svojo (ne)naklonjenost v odvisnosti od tega, čigavemu tropu pripadajo posamezne ovce. In ne na osnovi morale in njenih zapovedi, ki jih v bistvu sploh ne poznajo, kaj šele obvladajo! Pa bi bilo bolje, ko bi zapustili politiko in šli svoje pastirsko delo opravljati tja, kamor sodijo. Na pašnike.


Zaključne besede drugega dela

Jih je vredno pisati? Ali je bolje pustiti praznino, kakršna biva v ljudeh, od njihovega rojstva, pa vse do smrti, kot nekaj običajnega, samoumevnega, normalnega. In se, le tu in tam, zmoti ter samo sebe, vsaj delno, izniči z nekom, ki vidi več, dojema bistro, ne sprejema norosti…

Bolje bo pustiti praznino. Tistim, ki so je tako vajeni, se bo prilegla. Oni drugi pa si lahko kaj pripišejo.


Se nadaljuje...zaenkrat v praksi, iz dneva v dan. Glede besed, ki naj bi jih, morebiti pripisal, na to in podobne teme, pa niti nisem prepričan. Preveč jih je, ki tudi kadar berejo, ne preberejo, kadar poslušajo, ne slišijo, kadar razmišljajo, ne mislijo.

Baksuz

Ja sam baksuz, onaj pravi:
Sve što sagradim u glavi
i što složim među uši...
sve u praksi mi se sruši!
Eto, krenuo sam baš sve znati,
da donesem svome tati
lepu, čistu, i vanrednu
peticu, bar jednom jednu...
Učio sam sve do noći,
i kad sam već hteo poći
putem jutarnjim do škole
tata viče - gde ćeš vole?!
Pa se čudi, čak i brine:
nedelja je, crni sine!

Jeste, baksuz sam, baš pravi,
sutradan na red sam doš'o,
kao pravi baksuz proš'o,
jer baš sve već zaboravi...