Nekoč...

Nekoč…/ že dolgo je tega…/ je živel…/ za devetimi gorami…

Večina pravljic se začenja z nekoč. Kot da bi nostalgično ugotavljale, iz dneva v dan, iz stoletja v stoletje, da je nekoč nekaj bilo, česar danes ni. Da je v tem nekoč  sijalo neko drugo sonce, ali vsaj drugačno, pa se ga kaže spominjati, kot nekaj dobrega in povsem nasprotnega od tega danes.

Nekoč… v skrivnih globinah temačnosti, ki jih predali skrivajo v svojem najbolj odmaknjenem kotu, leži, med ostalim, spomin na čas, ko mi je mati brala pravljice. Že tedaj je bilo na naših knjižnih policah, za razliko od drugih (tudi današnjih), veliko knjig. Ruske, slovaške, srbske, slovenske, finske, angleške… pravljice. Lahko da sem se zmotil, ob naštevanju le-teh, vendar o(b)staja nesporno dejstvo, da smo (ne le) v pravljičnih zbirkah odpirali vrata celemu svetu. Kdor je želel, je bil dobrodošel!

Nekoč… je spolzelo z jezika, ko sem tudi sam svoji deci lajšal pot iz resničnosti v sen, tja, med lepe, nasmejane sanje, ki smo jih, včasih, znali živeti, celo z odprtimi očmi. Resda brez računalnikov in njih igric, brez nešteto gumbov, ki ponujajo raznorazne (in, večinoma, v poneumljanju med seboj tekmujoče) TV programe, brez popivanja, razbijanja, drog, nasilništva…

Redko sem jim bral, tuje. Nisem domač v (papagajskem) ponavljanju, pa mi le to, na slednjem koraku in zlasti pri tistih najbolj zagretih, ki se, v pomanjkanju lastne pameti, lepijo na nespamet svojih (vojsko)vodij, idolov, brez katerih bi bil, zanje, svet grozen (in zame najprijaznejši od vseh doslej). Ta Nekoč pa sem upo/zlorabljal, skorajda vedno, morda podzavestno, sluteč, da je najlepše že mimo in da novi rodovi ne bodo imeli tega, kar smo imeli mi. In po čemer vse bolj številni tepci, sestradani izničpognalci , pljuvajo, kakor da bi tekmovali, kdo bo bolj ponečedil čas, s svojimi izločki. Smrdljivimi, zdrizastimi, lepljivimi, nagnusnimi.

Nisem jim bral. Vselej mi je bila domišljija pri roki in starši so mi že v zibel polagali besede, pa se jih je nekaj nabralo, v tem mojem zakladu, da nikdar nisem (iz)zvenel s praznim, kot to počno taisti, katerih smrad se mi gabi. Zadnjičarji, debeli, spo-/(opo)lzki, in tisti, ki (so/bodo) jim, nekim drugim, nekoč, danes današnjim, jutri pa nekim novim, bodočim, ob starih rastočim, lezli v rit. Globoko v zasmrajena čreva, iz katerih je sestavljeno bistvo teh, ki se vzpenjajo preko in na(d) ostalih(e) in niso nekaj, če tem ostalim ne dokažejo, da so še večje Ničle od njih samih. Ničle na položajih. Globoko, ker se drugače ne da. Ker drugače ne znajo. Ker jih ni imel kdo učiti, popeljati po poti vzravnanega hrbtišča, v nenehnem klanjanju zdaj temu, zdaj onemu in nadomeščanju, z ostudnostjo prilizovalskih hijen, pomanjkljivosti, ki jih odpravi znanje, vzgoja, razgledanost, samozaupanje…

Nekoč… je bilo mnogo večerov, v katerih je pravljica, mnogokrat nova, druga, sproti oživljana, uspavala. Priznam, večkrat mene samega, saj imajo otroci (ali pa so imeli, nekoč ?) več potrpežljivosti, vztrajnosti kot odrasli, z vsemi dnevnimi rabotami obremenjeni. Želeč, da čim prej izprežemo.

Nekoč so nam dejali, da je dovolj! Vsega slabega, grdega, da si zaslužimo boljše, lepše in da so ta boljše in lepše prav oni sami, ki nas bodo, o, praznoglavci (na obeh straneh) popeljali v raj! V neke nove, svetle čase. V pravljico.

Se bojim, da je nekoč  izpuhtel. V gnilobi laži, v ostudnosti pokvarjenosti, izživljanja, izkoriščanja, nategovanja, nesposobnosti, v smradu lačnih povzpetnikov, ki jim človek niti njihovih lastnih otrok ne bi zaupal v vzgojo, kaj šele ljudstvo v vodenje…

Da, bili so časi, ko so se pravljice začenjale z Nekoč. Se bojim, da se je naša, z njim, končala!

P.S.

Gre za prvo poglavje neke knjige, ki sem jo pred časom zastavil, je kar nekaj zapisal, potem odstavil...zdaj pa čaka, da ji dodam, poleg obstoječih nekaj, nekaj (še) neobstoječih strani...