Nadaljevanje...
Demokracija
O njej zgolj na kratko. Menimo, da jo poznamo in da jo celo živimo. Hkrati pa s svojimi ravnanji in pojmovanji dokazujemo, da se nam niti približno ne sanja, kaj naj bi sploh bila. Zatorej…
Dokler bodo v naši politiki posamezniki in stranke, ki se bodo spraševali(e) o dejanskosti demokracije zgolj zaradi tega, ker v njenih procesih sodelujejo tudi (bivši) komunisti; dokler se bodo pri odmerjanju pravic drugim in drugačnim, izbrisanim, istospolno usmerjenim in vsaj po odrinjenosti na družbene robove podobnim ljudem in skupinam, taisti sklicevali na referendum, kot najvišjo obliko demokratične volje ljudstva, vedoč ali vsaj utemeljeno domnevajoč, da bo tako pridobljena volja ne le posegala v temeljne, ustavne opredelitve, pač pa jih celo kršila in zavračala; dokler bomo tako zlahka vztrajali na sistemu »naši-vaši«, tudi pri delitvi dobrin, tako materialnih kot položajnih, vzvodnih; dokler bodo polpismeni in duhovno ter srčno ozki ter umsko najmanj nerazgledani krojili svet po lastni podobi, dotlej v naši državi ne bo potreben prevelik napor, vložen v ugotavljanje tega, ali dosegamo potrebno samoodpovedovanje, kot temeljno jamstvo svobode, tako lastne kot tudi svobode slehernika, in ali naše sobivanje dejansko temelji na upoštevanju različnosti, na dopolnjevanju in medsebojnem bogatenju drugačnosti. Pač pa se bomo zlahka podpisali pod ugotovitev, da smo še preklemano daleč od dejanske demokracije, temelječe na svobodi in sožitju in da živimo v svetu raznih, predvsem pa mnogoterih bogov, ki menijo, da se svet vrti okoli njih in odrejajo svojo (ne)naklonjenost v odvisnosti od tega, čigavemu tropu pripadajo posamezne ovce. In ne na osnovi morale in njenih zapovedi, ki jih v bistvu sploh ne poznajo, kaj šele obvladajo! Pa bi bilo bolje, ko bi zapustili politiko in šli svoje pastirsko delo opravljati tja, kamor sodijo. Na pašnike.
Zaključne besede drugega dela
Jih je vredno pisati? Ali je bolje pustiti praznino, kakršna biva v ljudeh, od njihovega rojstva, pa vse do smrti, kot nekaj običajnega, samoumevnega, normalnega. In se, le tu in tam, zmoti ter samo sebe, vsaj delno, izniči z nekom, ki vidi več, dojema bistro, ne sprejema norosti…
Bolje bo pustiti praznino. Tistim, ki so je tako vajeni, se bo prilegla. Oni drugi pa si lahko kaj pripišejo.
Se nadaljuje...zaenkrat v praksi, iz dneva v dan. Glede besed, ki naj bi jih, morebiti pripisal, na to in podobne teme, pa niti nisem prepričan. Preveč jih je, ki tudi kadar berejo, ne preberejo, kadar poslušajo, ne slišijo, kadar razmišljajo, ne mislijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar