nedelja, 29. december 2013

Poljane...

Poljane cvetijo, in vetrič drhteče
prekriva lahkotno jih s toplo dlanjo,
po sanjah dišijo, jim mesec šepeče,
ko želje odeva v srebrno nebo...
Ugodje dotika, kot ptice letijo
občutki, speljani prek znanih stezic,
v očeh se svetlika, potoki brstijo,
ozvezdja ugodja, razlita prek lic...

sobota, 28. december 2013

V niču nekaj...

Ko zvezde žarijo, umira nebo,
umira, a s hipom se vsakim poraja,
vse lepo, vse grdo, vse tone v temo,
iz teme pa nov up nastaja...
Ko v gnezdu zadiha čas prvi golič,
in reka se v morju za vselej izjoče,
vse novo nekje se rojeva iz nič,
na plano, iz nič, nekaj hoče...
Vsak dih je pomemben, če v njem se predaš,
če v dlani si zmogel, za hip vsaj, ogreti,
in bolj kot razdajaš se, sam več imaš,
pa zmoreš še v nič zaživeti...

petek, 27. december 2013

Drobtina

Prostranstvo vesolja, na mizi, tišina,
le komaj opazna ob robu je sled,
zgolj v času trenutna podoba spomina,
ki spleta krog sebe kup nemih besed...
o setvi, pomladi, o zemlji orani,
o dežju in soncu, bremenu prek pleč,
o žetvi ožuljenih pesmi v dlani,
o vonju, ki spekla ga stara je peč...
osamljeno, krhko otip nežno boža,
nalahno, kot da bi v njej svet gladil,
in zgodba za zgodbo cveti, kakor roža,
kdo vse iz srca se za njo je znojil...
kam misli bi pota sanjaje vodila,
morda bi še kamen v mlinu zagnal,
ko krpa se ne bi v red zapodila,
pa sem brez drobtinice svoje ostal...

Nemir čez papir...

Belina. Spokojna. Preprosto - papir.
Naj manjši bo, večji, samo da je bel,
da v košček vsaj zdirja po svoje nemir,
namesto da v prazno venel bi, puhtel...
Pa rišem. V besede odevam podobe,
zdaj sonce, zdaj črn, čemeren oblak,
vse prav je, obenem pa prav vse narobe,
v neznano podaja se slednji korak...
Vrag vedi, kdo ve, če kdo ve sploh, seveda,
kaj s koncem se zriše, kaj smer sploh drži,
nek red, ki v obilju besede razpreda,
nek vetrc, morda, ki rad skrene s poti?!
Ma, sploh ni pomembno, je to, kar res šteje,
da iščeš, četudi ne najdeš nikdar,
ker ta, ki postavlja za vse neke meje,
že s tem ko zasnuje, sesuje vso stvar!
In rišem. V besede. Barvite in blede,
in v jezne, prešerne, zares in za šalo...
Pogosto zaman, kadar prah čeznje sede,
čeprav ni zaman, bi drugače razgnalo...

Branjevkine črke...

Na tržnici branjevka. Leta že ista.
Nič vrste, nič drena nikoli krog nje.
Na štantu pa v kupih zgolj listič do lista,
z njih črke po svežih besedah diše...
Jih v upanje daje, s popustom na kilo,
premajhni so grami za tukajšnji svet,
zgolj čaka, če bo se vsaj komu stožilo,
po njih, da bo kupljene zlagal v sonet...
Naj sije, da vrelost z asfalta kipeče
se zliva prek stegen spodrezanih kril,
naj lije, da v hladnem objemu drgeče
ko up se z utripom pretaka prek žil...
v vsakem vremenu, in dnevu, in času,
v nasmehu in v solzah skaljenih oči,
ponuja, namenjene tugi in špasu,
na kilo, s popustom...po barvi diši...

Se, tu in tam, sam k njej pohlevno odpravim,
brez cvenka, nasmeh zgolj v plačilo ji dam,
in potlej...brez veze, da karkoli pravim,
zložim njene črke, kot tu, kakor znam...

Kapljica...

Z oken ledene so rože cvetele,
sneg pa v globinah je znoj že znojil,
kapljico sveče so s strehe prevzele,
se ji korak je prek bližnje razlil...
Vita in sloka, vsa lesketava,
v plesu tišine, prek jutra v dan,
kdo bi še mislil, da v ledu zgolj spava,
vendar v njej sonce tke svoj pajčolan...
In je drsela, nalahno, dehteče,
v neke daljave, vse bolj proti dnu,
kot da v objemih po poti šepeče:
gladko, božansko s teboj mi je tu...
In je drsela, korak jel koraku
piti po delčkih je želje moči,
vsa se predala je hladnemu zraku...
sveča za kapljico daljša visi.

petek, 6. december 2013

Kdo si ti?!

Kdo si ti, da meni sodiš,
ti, ki v praznem prazen blodiš,
iščeš pota sebi lahka
in spreminjaš se prav zlahka,
kakor pihne, kakor pride,
v vrsti gnida zgolj do gnide,
kdo si ti, da kot merilo
meni bi rad delal silo?!
Se te da s čem prepoznati,
zmogel si kaj zasnovati,
nekaj, kar bo še obstalo
ko te davno bo pobralo?
V čem posebnost tvoja šteje,
znaš kaj bolje in hitreje
kot je drugim znati dano,
da nekoč bo prepoznano
kot posebno, samosvoje
delo spoštovano tvoje?
Ali si zgolj nič od niča,
gmota, ki odpadlim biča
kakšni smejo se kazati,
če hoteli bi obstati
sredi tvojega sveta,
brez obraza, brez vsega
kar človeka hrbtenice
razlikuje od stenice?!
Kdo si, da bi vlekel niti,
in odrejal kje hoditi
naj bi se v tem svetu smelo,
da ti ne bi zasmrdelo?!
Ko pa smrad tvoj prav vse čase
svet ovija v puhlost zase,
in v gnilobo svetohlinsko,
lesketavo površinsko,
a dejansko, v svoji biti,
se rodiš, umreš v riti…
neki tuji, ki prostorna
tvoja nagnjenja prodorna
bo častila, dokler riješ,
v sebi sam do konca zgniješ.
Duhamorna si pokveka,
ni za senco te človeka!
Kdo si ti, da svet sluzávi
se s teboj vred ne ustavi?!


P.S.
Bi, morda, te spoštoval,
ko vsaj sled bi ti zaznal,
vendar kaj, v masi brezlični
si zgolj nek niče dotični.


četrtek, 29. avgust 2013

Naša družba je okužba...

Naša družba, razumljivo,
je zgolj bitje neko živo,
pa okužba, vsake vrste,
skozi usta gre, čez prste…
Česar človek se dotakne,
tudi kadar komu zmakne,
vse prav takšne je narave,
da, prav rado najde »prave«
(no, če smo povsem iskreni,
smo odporni, in res kleni,
na svetlobo umne glave,
na bonton, še na postave)…
Pa ni čudno, da razvija
splošna se epidemija,
če nekoč smo kradli kure,
in vijake, v službah ure,
saj, če »on«, nekdo pač, zmore,
brž postane del folklore,
to, da kradeš, lezeš v rit,
za oseben dobrobit.
In, ob tem, te še učijo,
da ponižni dlje živijo,
pa da vse je volja božja,
tvoj namen zgolj stvar mednožja
(kadar cepljen si v možgane),
plodi se, da trop obstane!
Se imeli bomo radi,
ti le pridno, vestno kradi,
bolj po malem, da ostane
kanček več za vse izbrane.
Če pa vest te kdaj zapeče,
spoved brž v pozabo meče,
če umazan žge denar,
ga nameni v – milodar!
Jasli so, pač, sredi štale,
kjer je štala, ni morale,
saj govedo slednje pase
se, praviloma – le zase…

nedelja, 18. avgust 2013

Morda, kdo ve, ti, moj...

Nekoč, morda, boš razumel,
čemu ubiral sem poti,
čemu sem v nedogled hlepel,
iskal utrinke v temi,
ki se prek mojih trat je zlila,
da bi dušila me, temnila...

Nekoč, morda, ko se tvoj glas
v nemoči nemi bo izpel,
pa ti, iz dneva v dan bo čas
odtekal zgolj, v nič puhtel,
takrat, če prej ne, boš dognal,
čemu naprej več nisem znal...

Nekoč, morda... ti ne želim,
da segel bi do dna v spoznanje,
da bi ostal ti le siv dim,
in v njem zapis, da vse zaman je...
pa bi v tihoti dneve tkal
prav tisti, ki boš v njem ostal.

Nekoč, pač, ležem pod zemljo,
in - vse bo mirno spet, lepo...

četrtek, 15. avgust 2013

Pot poti prek poti...

Sleherna pot se na koncu upeha,
sredi koraka, le hip, pa se neha,
pomahaš v slovo, bežno, sreči, zameri,
in že se zapro za teboj težke dveri...

Sleherna pot te popelje do kraja,
iz niča, da v nekaj se, včasih, poraja,
trate cvetoče ob njej, in puščave,
pa, tu in tam, zvezde z nebeške planjave...

Sleherna pot se na koncu upeha,
sredi koraka, le hip, pa se neha,
in ko prešteješ, do dna, svoje rane,
morda, ja, morda te vsaj ščepec ostane...

Morda pa zgolj zapiha samcat piš,
in že te ni, že - izpuhtiš!

ponedeljek, 12. avgust 2013

Začnemo znova?

Bi začeli znova?! Prav! Požgimo knjige, porušimo mesta...potem pa, hitro, vsak v svojo krošnjo! Vendar...
Prosim, tokrat kar na drevesih ostanite...

Svet potrebuje - psihiatre in vzgojitelje!

Temeljno vodilo današnjega sveta je - pogoltnost. Le-ta pa ne zna drugače, kot da, z roko v roki, koraka z neuvidevnostjo, sebičnostjo. Kakopak, vse tri zmorejo obstati izključno tam, kjer je odsotnost etičnega...

Dandanašnja pogoltnost ni več zgolj "naravni pojav", v tistem poenostavljenem pomenu besede, skozi katerega obravnavamo malodane vse, tudi tisti boj za obstanek, boj za preživetje. Kakopak, tudi pogoltnost je nekaj "naravnega", saj je v človeku in se iz njega izkazuje, človek pa je, navsezadnje, naravno bitje, v širšem (in tudi ožjem) pomenu besede, pa izkazuje se v realnem, naravnem svetu, izven katerega itak drugega, preprosto, ni. Vendar...

Današnja pogoltnost ni samo potreba, po preživetju, daleč od tega, je, dobesedno, psihična motnja. Kajti, kdo, za vraga, bi v nedogled kopičil, da še sam ne ve, čemu nakopičeno sploh potrebuje, če ne tisti, ki ga je neka manija zapopadla?! Čemu se ne zmorem umiriti, pa ugotoviti, da imam dovolj, ne samo za danes, ampak se, nasprotno, ženem, da bi imel več, še več, v nedogled več, pa naj gre za več v materialni podobi, otipljivi, ali pa v nekih drugačnih, neotipljivih, vsaj neposredno, izkazih tega mojega več, kakor je, denimo, želja po več moči, vpliva, oblasti...

In to počnemo malodane vsi. Resda pri tem nismo enako uspešni, a so redki med nami, ki zmorejo izkazati, da imajo zgolj toliko, kolikor dejansko potrebujejo. Na naši maniji temelji ves sistem, potrošniški poimenovan, pa nam zadošča oklic neke razprodaje, ali akcijska cena, in, hopsa, že letimo, ker natanko "to" moramo kupiti, imeti, zlasti sedaj, ko je še ugodneje na razpolago. Ja, poznajo nas, so nas dobro v možgane osvetlili (za lastne potrebe, kakopak, toliko, da so videli, da v temi ničesar ni!), pa tržnost uravnavajo spretni mojstri, in obenem izrabljajo, obenem pa usmerjajo neko splošno psihozo, kar se jim, roko na srce, ob ovčjih čredah, niti ne izkaže za sila zahtevnejše opravilo.

Da, manija! Na maniji se svet vrti, manično. Čemu? Bojda vsakdo išče tisto, česar nima. Pa zadošča preprosta zakompleksanost, da pohitim samega sebe povzdigovati. V lastnih očeh, predvsem. Morda tudi v očeh sebi podobnih. In - če imam občutek, da me nihče ne mara, takšnega, kakršen sem, potem hitim, da naredim nekaj, na osnovi česar me bodo "imeli radi". Pa kupim boljši, večji avto, postavim dvorec, namesto hiške, plezam po karierni lestvici navzgor, kopičim materialno...kajti - samega sebe, svojega bistva nisem zmožen spreminjati, ker niti tega ne vem, kakšen sem in kakšen naj bi bil, niti tega ne poznam, s čem bi se lahko, vsebinsko spreminjal, pa se ne sprašujem o tem, kako naj bi to izvedel, zaradi tega skušam, če sebe ne zmorem, obvladovati tisto - izven sebe. Tisto pač, kar mi je na dosegu roke. In takrat zlahka zatisnem oči (če mi je sploh kdaj bila dana zmožnost razpoznavanja razlik), pa zavist in prilizovanje in strah pred "mojo močjo"...nekako zamenjam s tistim - "imajo me radi". Ali pa, če že ne zamenjam, se zadovoljim z ugotovitvijo, da sem - nad preostalimi. Pri čemer, kakopak, sploh ne posvečam pozornosti vprašanju, če je res uspeh v tem, da si "nekaj posebnega" v krogu neposebnih, slabih in še slabših, praznih, neumnih...dovolj mi je, da sem - "prvi na vasi"! To je, itak, malim dušam, krepko lepše, kot biti "zadnji v mestu" (boljša primerjava: najpametnejši med bedaki, najneumnejši med modrimi)...

Kakopak, težko je takrat, kadar si sam problematičen, moten, pa ti je dano - ustvarjati svet. Kajti ta svet, potemtakem, ne more biti drugačen kot - problematičen, moten. Zategadelj - dokler ne bodo psihiatri opravili svojega dela, dotlej ne bo nič drugače. Manični bodo ostali manični. In dokler vzgojitelji tem (pogojno ozdravljenim) maničnim ne bodo etiko vbili v betice, še predvsem pa v njih ravnanja (kar se utegne pričeti izvajati natanko takrat, ko bodo, najprej, psihiatri svoje opravili)...do tedaj bo svet krasilo natanko to, kar ga krasi od nekdaj: butasta, neetična, zakompleksana, manična večina, in nekaj "idiotov", ki si bodo v prazno prizadevali in zaman upali! Kajti - verjemite, psihiatrov še zdaleč ni dovolj (vzgojiteljev pa je še manj)!

sreda, 7. avgust 2013

Če ne...porazno!

Leta teko...
Še zvezdam večnosti so štete,
in sanjam, ki, med nje ujete,
v temo pojo;
leta teko...
Spoznanje, zgolj po čudežu porazno,
da steče, kar odteka, v prazno,
in da zamro
vse iluzije, ki zaman so zasijale,
zaman sijale, v prazen up obdale
nevešče misli, in hotenja,
korak brezupnega stremljenja...
Kot da bi v nedogled imeli,
pa žanjemo, tako, v tri dni,
živeč, ne da bi sploh živeli...
Ostane kaj, kar preživi,
in v čemer čas, čez čas, razkrije,
da pa prav vse se ne razlije
nekam, v prazno...
Če ne...porazno!


Moč (človeškega) duha...

Vrsta. Grozeče se razvleče.
Čakanju videt konca ni.
Nekdo spusti ga, prav doneče.
In vrsta...v hipu izpuhti...
Človeška moč, pač, ni od muh,
da le zbudi se pravi duh!

četrtek, 1. avgust 2013

Vse se da (če se hoče)!

Aleluja! Rešitev se mi je razkrila!
Zdaj vem, gotovo, zapermej,
kako je moč lepo naprej:
Prav simpl, menjajmo - merila!

Kar je pošteno, do sedaj,
naj spoka hitro, nekam v kraj,
naj vzor postane lopovščina
(če že vsesplošna je dobrina)...

Postane naj neuk tupak,
ta, dosedanji zgolj bedak,
priznan, vseobče, modrijan
(že itak zna do vseh spoznanj)...

In - kar lepo ni, naj cveti,
po novem drek naj vsem diši...
Že res, bo svet na glavi ždel,
a jo bo vsaj za kaj imel...


V tri krasne!

V nebo zroč, nemočen, ubog,
potreben le iskrice sreče,
topline, da vsaj zašepeče,
zaslišim: Tu zgoraj sem, Bog...

Poskočim, željan pomoči,
izpričam kaj dušo mi tare,
povem, da sem sit te prevare,
ki v lažnem ta svet zdaj krasi...

Povem, da naprej več ne znam,
povsod so lakomni bedaki,
zastali so moji koraki...
pa slišim: Pomagaj si sam...

In jaz ti pomagam, zatem!
Ma, jezik bi moral umiti,
če hotel bi zdaj vam razkriti
kar jaz mu, v zameno, povem...


sreda, 24. julij 2013

List za listom...

List za listom,
hip za hipom,
za korakom pa korak,
vse manj stran,
sploh - manj kam,
še okus je zgolj grenak...
Sled topeča,
v sanjah sreča
davno na odpadu gnije,
le utvare,
vraže stare,
pa brezplodne iluzije...
Misli prazne
do porazne
zlahka vodijo spoznave:
le čemu
bil je tu,
ta, ki legel je pod trave?!

torek, 9. julij 2013

Špas teater

Na Šubičevi, v Ljubljani, je nek špas teater,
bi vanj lahko, vsaj tu in tam, zašel še psihiater,
da bi preveril, bi pogledal, kaj se v njem godi,
če res je to kar kroži med poštenimi ljudmi?!

Menda je nekaj vrvic, in na njih marionete,
preproste dokaj, a zato še bolj trdno pripete,
pa kvasijo, brez repa, in, še huje, kar brez glave,
ni važno kaj, le to velja, da smernice so prave!

Menda ceneje bi prišlo, če vanj bi dal otroke,
ti za bonbon, za lizike bi dvigovali roke,
in, menim vsaj, razumneje bi voljo izčebljali,
ne da bi drug čez drugega preklinjali, psovali!

Na Šubičevi, v Ljubljani, pogosto rad kdo leze,
tam um neredko kaže se kot reč povsem brez veze,
čim ožji besednjak je, bolj razprave so široke,
a kaj bi to, v naprej velja, za naše dvigaj roke!

Poslušam jih, res, kdaj pa kdaj, te njihove parole,
o, vražja stvar, mar ti ljudje sploh delali so šole,
nepismen prazen nič momlja in čas razpravi krade,
na koncu roko v zrak tišči za vladne vse rošade!

Pogledam bolje, se zgrozim, matiček, krščen šment,
mar to je špas teater ali ljub nam parlament?!
Kaj res pred vrati ni pragu moč zvišati, vsaj malo,
da malček več nespameti na cesti bi ostalo?!

A, kaj bi to, saj dobro vem, zakaj nihče ne dreza,
prav vsakomur, ki moč drži, poslušnost le ustreza,
še nikdar ni doslej modrost igrala se junake,
ne ljubijo tam umnih glav, le dosti gibčne krake!

Prav isti so pljuvali čez rdeče enoumje,
a to, kar zdaj počno, ni eno-, pač pa zgolj brezumje,
tolažba jalova je v tem, da čas res vse pozdravi,
če, vsled neumnosti, nas prej pod rušo še ne spravi!

A najbolj žalostno je to, da pride v zgodovino
še tak, ki čvekajoč, brezglav, gradi nam domovino,
in v drobnem tisku, prav na dnu, bo poleg še pisalo:
neumnosti njegove vdano ljudstvo je plačalo!


Iz Totega lista (29.12.2005) in le za drobtinico dodelana...

sreda, 3. julij 2013

Obstaja alternativa?!

Tu, pri nas, res nič ne hasne,
tupi so polit-čvekači,
razen tisti MARŠ V TRI KRASNE,
ste zasrali vse, govnjači!!!

četrtek, 27. junij 2013

V tebi še...

Nekoč, ko me ne bo,
in sonce bo sijalo
brez moje sence v dan,
ko se ti bo oko,
morda, zaman podalo,
za njim, kdo ve, še dlan,
prav tja, na tisto mesto,
kjer v sanjah sem gorel,
kjer sem, v grenkobi, često,
ječaje bol trpel…
Nekoč, ko med koraki
ne bo zvenel moj glas,
ker pot se zame je končala,
in ne hlade je več oblaki,
jim zame že pošel je čas,
ko je še zadnja odfrčala
iz moje jate plahih ptic…
morda takrat prek tvojih lic,
pekoče se za hip prismejem,
te stožim, ali pa ogrejem,
takrat, morda, kdo ve.
In prebudim srce,
za hip spet zaživim,
čeprav zgolj kot spomin.
Nekoč, ko upe bom do dna izpil,
in sonce bo sijalo
brez moje sence v dan,
takrat šele bo čas razkril,
če me je v tebi kaj ostalo
ali pa sem živel, zgolj v nič, zaman.

četrtek, 20. junij 2013

Aleluja, aleluja!

Če pomislim, kar tako,
zlahka, in le s kančkom šale,
tej deželi bo lahko, 
ker ima - potenciale!

Vsak bife, tako se kaže,
zmore zlahka se hvaliti,
da jih v njem je takšne baže,
ki bi zmogli svet voditi!
So ob šanku vselej zbrani
vsaj po trije modrijani...

In, če štejem še lokale,
ki na vasi so, tik štale,
se število le poveča!
Pa si mislim - kakšna sreča...

Ne, res, zlepa se ni bati,
da bi česa ne rešili,
zmore vsakdo modrovati,
da le čas se ga usmili.
Kaj bi šole, kaj bi znanje,
mojstri smo za modrovanje!


torek, 18. junij 2013

Cvet pa veni...

Saj bi nabiral cvetje z livade
in z njim v očeh ti prebujal nasmeh,
zvezde bi trgal, dokler so mlade,
da zasijale bi v tvojih laseh...

Barval bi sanje, da bolj bi dišale,
in bi v milino te z njimi odel,
ptice poprosil, bi zaigrale,
za tvojo srečo, prav nežno, svoj spev...

Bi...česa ne bi, a hladna ostajaš,
sanje so zate le čas, ki puhti,
znano ti ni, da ko v prazno razdajaš,
cvet v svoji dlani boleče veni...

petek, 14. junij 2013

Volite mene!

Da, povsem zares, volite mene! In videli boste, vse bo tako, kot boste hoteli…
Ob meni vam bo vse jasno, tudi to, da vam nič več ni! Znam biti konstruktivno destruktiven in obratno, pa nikoli ne boste vedeli, če naj me hvalite ali grajate. Če boste želeli spravo, prav, bom spravljal, če ne, pa bom pospravil, vse kar mi pod roke pride!
Želite krivce? Ni težave! V vsakem trenutku bom na koga (po)kazal, češ da je kriv! Poleg Kučanovega klana in udbomafije si bom izmislil še tisoče notranjih sovražnikov, pa boste imeli koga vlačiti po ustih. Če se vam bo zazdelo, da vas vodim po napačnih poteh, tudi takrat bomo takoj razrešili nastalo zagato, kajti ob vsakem trenutku bom imel pri roki najboljši možen program, boljši od prejšnjih najboljših, zagotovo, pa si bom samo izmišljal imena zanje. Da vam jih bom lahko kazal, ko bom obetavno o bodočnosti govoril. Svoji, seveda, a tako, da boste mislili, da gre za vašo.
Da si želite še več od tega? Hm, težko verjamem, ko vas gledam, kako zlahka nasedate. A, naj vam bo, obljubim vam vse, kar si zaželite. Samo povejte, ni težava, obljubljati pa ja znam! In tudi sprejemam sezname, na katere boste napisali imena tistih, ki vas žulijo v želodcih. Jih bom pljuval, po dolgem in počez, na vsakem koraku, pa jih na skupen, dolg seznam združeval, da se bo že na daleč vedelo, kdo je naš, vaš nacionalni sovražnik! Ki naši ljubi Domovini živce kravžlja, da ne more spokojno spati. Gospodarstvo? Seveda ga bom razrešil, imam ljudi, ki znajo ubogati, pa bodo prevzeli odgovorne funkcije in, obljubim, zaposlili bom vse sorodstvo in znance ter prijatelje, kolikor se jih bo le našlo!
Da, volite mene, kajti, resda sem star obraz, a imam vedno nove zamisli! Mene niti dvakrat zaporedoma ne boste slišali, da bom o eni in isti stvari enako govoril! Da vam ne bi bilo dolgočasno, seveda, ob moji doslednosti, povsem nepotrebni zadevi, kateri volivci tako in tako ne posvečajo posebne pozornosti. Kadar česa ne bom vedel, se bom delal, da tega, preprosto, ni, ko bom izvedel, bom pa s prstom na nekoga pokazal, še ne vem, na koga, a ga bom že našel, ki da je bil kriv za to, da se nismo pravočasno lotili reševanja tistega, česar še pred kratkim, zame, ni bilo…
Volite, prosim, zame. Jaz sem skromen in ne potrebujem petdeset plus, meni bo enainpetdeset dovolj. Toliko, da postanem glaven. Bom že našel prisklednike, ki mi bodo v oporo. To pa dandanes ja ni težko! 

nedelja, 9. junij 2013

Nekoč...

Nekoč…/ že dolgo je tega…/ je živel…/ za devetimi gorami…
Večina pravljic se začenja z nekoč. Kot da bi nostalgično ugotavljale, iz dneva v dan, iz stoletja v stoletje, da je nekoč nekaj bilo, česar danes ni. Da je v tem nekoč  sijalo neko drugo sonce, ali vsaj drugačno, pa se ga kaže spominjati, kot nekaj dobrega in povsem nasprotnega od tega danes.

Nekoč… v skrivnih globinah temačnosti, ki jih predali skrivajo v svojem najbolj odmaknjenem kotu, leži, med ostalim, spomin na čas, ko mi je mati brala pravljice. Že tedaj je bilo na naših knjižnih policah, za razliko od drugih (tudi današnjih), veliko knjig. Ruske, slovaške, srbske, slovenske, finske, angleške… pravljice. Lahko da sem se zmotil, ob naštevanju le-teh, vendar o(b)staja nesporno dejstvo, da smo (ne le) v pravljičnih zbirkah odpirali vrata celemu svetu. Kdor je želel, je bil dobrodošel!

Nekoč… je spolzelo z jezika, ko sem tudi sam svoji deci lajšal pot iz resničnosti v sen, tja, med lepe, nasmejane sanje, ki smo jih, včasih, znali živeti, celo z odprtimi očmi. Resda brez računalnikov in njih igric, brez nešteto gumbov, ki ponujajo raznorazne (in, večinoma, v poneumljanju med seboj tekmujoče) TV programe, brez popivanja, razbijanja, drog, nasilništva…
Redko sem jim bral, tuje. Nisem domač v (papagajskem) ponavljanju, pa mi le to, na slednjem koraku in zlasti pri tistih najbolj zagretih, ki se, v pomanjkanju lastne pameti, lepijo na nespamet svojih (vojsko)vodij, idolov, brez katerih bi bil, zanje, svet grozen (in zame najprijaznejši od vseh doslej). Ta Nekoč pa sem upo/zlorabljal, skorajda vedno, morda podzavestno, sluteč, da je najlepše že mimo in da novi rodovi ne bodo imeli tega, kar smo imeli mi. In po čemer vse bolj številni tepci, sestradani izničpognalci , pljuvajo, kakor da bi tekmovali, kdo bo bolj ponečedil čas, s svojimi izločki. Smrdljivimi, zdrizastimi, lepljivimi, nagnusnimi.
Nisem jim bral. Vselej mi je bila domišljija pri roki in starši so mi že v zibel polagali besede, pa se jih je nekaj nabralo, v tem mojem zakladu, da nikdar nisem (iz)zvenel s praznim, kot to počno taisti, katerih smrad se mi gabi. Zadnjičarji, debeli, spo-/(opo)lzki, in tisti, ki (so/bodo) jim, nekim drugim, nekoč, danes današnjim, jutri pa nekim novim, bodočim, ob starih rastočim, lezli v rit. Globoko v zasmrajena čreva, iz katerih je sestavljeno bistvo teh, ki se vzpenjajo preko in na(d) ostalih(e) in niso nekaj, če tem ostalim ne dokažejo, da so še večje Ničle od njih samih. Ničle na položajih. Globoko, ker se drugače ne da. Ker drugače ne znajo. Ker jih ni imel kdo učiti, popeljati po poti vzravnanega hrbtišča, v nenehnem klanjanju zdaj temu, zdaj onemu in nadomeščanju, z ostudnostjo prilizovalskih hijen, pomanjkljivosti, ki jih odpravi znanje, vzgoja, razgledanost, samozaupanje…

Nekoč… je bilo mnogo večerov, v katerih je pravljica, mnogokrat nova, druga, sproti oživljana, uspavala. Priznam, večkrat mene samega, saj imajo otroci (ali pa so imeli, nekoč ?) več potrpežljivosti, vztrajnosti kot odrasli, z vsemi dnevnimi rabotami obremenjeni. Želeč, da čim prej izprežemo.

Nekoč so nam dejali, da je dovolj! Vsega slabega, grdega, da si zaslužimo boljše, lepše in da so ta boljše in lepše prav oni sami, ki nas bodo, o, praznoglavci (na obeh straneh) popeljali v raj! V neke nove, svetle čase. V pravljico.

Se bojim, da je nekoč  izpuhtel. V gnilobi laži, v ostudnosti pokvarjenosti, izživljanja, izkoriščanja, nategovanja, nesposobnosti, v smradu lačnih povzpetnikov, ki jim človek niti njihovih lastnih otrok ne bi zaupal v vzgojo, kaj šele ljudstvo v vodenje…

Da, bili so časi, ko so se pravljice začenjale z Nekoč. Se bojim, da se je naša, z njim, končala!

P.S.
Gre za prvo poglavje neke knjige, ki sem jo pred časom zastavil, je kar nekaj zapisal, potem odstavil...zdaj pa čaka, da ji dodam, poleg obstoječih nekaj, nekaj (še) neobstoječih strani...

nedelja, 2. junij 2013

Domnevni potenciali...

Že na marsikaj sem naletel, ko sem radovednost pasel skozi razne (samo)predstavitve posameznih "političnih opcij", bolje grupacij, manjših, večjih, a ena med kapitalnimi opredelitvami je tista, ki pove, da "niso ne za, ne proti I. J. Janši"...

Priznam, krohotal bi se, naglas, ko ne bi pomislil na možnost, upam, da zanemarljivo veliko (pa še kot takšna mi ni všeč), da bi takšni, ali zgolj njim podobni, prevzeli državo. In je kar nekaj razlogov za trpkost, ki sem jo ob tem zapisu začutil.

Najprej - ta, ki osnovno težavo našega časa vidi v Janši, predvsem v njem kot posamezniku, ta niti ni vreden, da bi se resneje o njegovih (raz)umskih potencialih razmišljalo. Omenjeni namreč sam po sebi sploh ne zasluži večje pozornosti, kajti takšnih je na pretek (tako janš, kakor mislecev), le da jim ni dano seči v vrh, pa z njega izkazovati - lastno majhnost.
Potem - če smo tako nizko, da je od enega samega odvisna naša usoda, potem si, skorajda prepričan sem v to, ne zaslužimo ničesar. Smo povsem brezvredni, omembe nevredni, pa je pravi čudež že to, da nas sploh beležijo v podobi naroda, države.
In - kdor ni ne za, ne proti, ta je, v bistvu, ravnodušen do tistega, kar obravnavana konkretnost izkazuje, predstavlja, za kar se zavzema...pa mu je, v bistvu, vseeno tudi za izkazane smernice, ravnanja in načine, s katerimi navedeno izkazuje. Vendar ne kot posameznik, pač pa v grupaciji sebi podobnih.

Kdor je ravnodušen, temu je vseeno. In komur je vseeno, temu, vsaj jaz sam, ne bi zaupal svoje usode. Ker mu je zanjo vseeno, ker zgolj gleda na to, kako bo sebe in svoje (zamisli, želje, kroge) poveličal. Predvsem pa, kako bo lastno nespamet uzakonil! In prav zaradi tega izpostavlja takšne "temeljne (politične?!) opredelitve", v katerih izjavlja, da ni ne za, ne proti, nekemu janši. Da bi ja čim širši krog podobnih "umskih projektilov" pritegnil...

Priznam, že od nekdaj me je strah ob misli, da bi pa zares vsi o vsem odločali, tako, kadarkoli bi se nam zahotelo, pa z nekim uličnim preglasovanjem. In sem prepričan, da neki vzvodi, neke zavore, regulativa, ki bi omejevala vsesplošno (samo)voljo morajo obstajati. In to ne samo zaradi narave, ki nas, zvečine bolj primitivne zavesti (kakopak, smo izjemno civilizirana bitja, poslušam, ne nazadnje smo pod Avstro-Ogrsko živeli, Zahod je pa itak nosilec napredka...) krasi, pa je v njej sebičnost v ospredju, z roko v roki s pogoltnostjo in nenasitnostjo, pač pa tudi zaradi preprostega dejstva, da nismo usposobljeni razpravljati o vsem. In je bolje, da določene zadeve, ki jih, denimo, posamezne stroke obravnavajo, ostanejo strokovnjakom. Ali vsaj tistim, ki pred odhodom na "najvišji izkaz demokracije", na referendum torej, preberejo razpoložljivo gradivo, se pozanimajo o stvari, o kateri želijo (so)odločati.

Bojda so majhni ljudje zelo težavni, in tudi nevarni, sem neštetokrat poslušal, še kot otrok, kajti njih manjko in izhajajoči kompleksi, podkrepljeni z neutemeljeno željo po tistem "biti nekaj", zlahka rušijo vse pred seboj, da le sežejo, dosežejo svoje. In se jim niti to kot ovira ne izkaže, da na sebi niso dovolj delali, še manj iz sebe naredili, da bi zmogli, znali, da bi sploh pomisliti upali na kaj takega kot je to, da bi pa prav oni sami drugim, vsem krojili...

Malčki, saj ste celo zabavni, na trenutke, a ob vas, poleg pomilovanja, tudi grozo občutim! Kajti - ni temeljna težava v "vladati", le-ta se izkaže kasneje, v tistem "obvladati". S tega vidika pa močno dvomim v vas in vaše zmožnosti, kajti - ko bi vsaj malo obvladali, potem bi najprej iz sebe naredili bitja, ki bi se jim, razumsko gledano, dalo vsaj prisluhniti!

In, mimogrede - meni je pa še kako mar glede tega, kar razni janše počno v tej državi in z njo!