Tak dan je...: september 2016

Ko bi bila pot do »pravic« takšna, da bi najprej terjala izkazano sposobnost (zmožnost), nato tudi izkazano odgovornost (za lastna stališča in ravnanja), potem bi bilo razpolaganje s »pravicami« popolnoma drugačno, kot je sicer…

Tako pa – ko so »pravice« nekaj povsem samoumevnega, nekaj, kar nam vsem, preprosto, MORA pripadati, pri čemer sploh ni pomembno to, če so utemeljene s sposobnostjo (zmožnostjo), kaj šele z odgovornostjo, se ne kaže čuditi temu, da so posledice te samoumevnosti izkazane v podobi kaotične, neumne vsakdanjosti.

Potemtakem, ko bi bila pot do »pravic« popeljana prek sposobnosti in odgovornosti (pa ne samo pri tistih iz-voljenih, pač pa predvsem pri tistih, ki soodločajo in izvolijo, ter s tem, ko izvolijo, dajejo tudi moč izvoljenim – in njihovim ravnanjem), potem bi bil »svet« umen, urejen, in bi se vrtel v bistveno lepših podobah, kot so te, siceršnje. Je pa res, da v takšnem primeru ne bi soodločali tisti, katerim se (vselej) zdi, »da vedo vse o vsem«, čeprav o tem vsem – pojma nimajo!