Jaz, črnogled?!

Moram priznati, da se mi je že od nekdaj zdelo bebasto, ko so me za črnogledega dojemali, medtem ko sem jaz samo o nekih realnih razpletih govoril. O razpletih, ki so tako logični, da bolj biti ne morejo, pa vsled tega sodijo v sklop tistega, čemur pravijo – naravne zakonitosti! Ja, tudi družbena dogajanja, celotna zgodovina, se vrti(jo) v okvirih naravnih zakonitostih, saj je sleherna podoba živetja del Narave, potemtakem tudi pod njene zakonitosti spada…

 

Še bolj bebasto se mi je zdelo za nazaj, ko so nastopila stanja, v katerih se je pojavljal tisti takrat-nismo-vedeli-zdaj-pa-vemo, neko tumpasto prepričanje, ki sicer registrira novonastala stanja, a še vedno ne zmore najbolje dojeti tistega – čemu je zares do njih prišlo, in še manj tistega – kam ta stanja vodijo! Ja, je sila preprosto dejstvo, to, da sleherna bodočnost postane sedanjost, le-ta pa preteklost, in da tudi bodočnosti neka njena mlajša sestra sledi, pri kateri je, znova, in nenehno, spet potrebno razumevati silnice, družbene, poznati naravne zakonitosti, pri čemer neka »spoznanja«, stila takrat-nismo-vedeli-zdaj-pa-vemo niti od daleč ne zmorejo nadomestiti – nezmožnosti razumevanja, potemtakem nekega izostanka konkretne miselne zmožnosti, imenovane razum…

 

Tudi dandanes sem deležen tega, da me imajo za pesimista, črno gledajočega, pa čeprav se z nekimi družbenimi tematikami ne ukvarjam več, ker je itak brez veze – butcem govoriti, da so butci, ko pa ja vedo, da so pametni, in ko nikakor ne zmorejo drugače, kot po svoje, butasto…

In ko zapišem, denimo, da ničesar več ni pred menoj, že se najde nekdo, ki poskoči in svoj »pesimist« sporoča. Čeprav…

 

Tudi sam vem, da bom še neka jutra dočakal, pa da bom še užival v nekem, denimo, ptičjem spevu, pa še marsikaj, upam, postoril, tako da vem, da se mi čas čez noč ne bo ustavil… če pa se bo, pa tudi ni sile, vendar – obenem vem to, da je povsem nerealno, da bi koval neke posebne načrte, si neke, načrtom ustrezne, cilje postavljal, prvič zato, ker sem se že naciljal (in praviloma bolj slabo zadeval) takšnih načrtov, in ciljev, drugič pa zato, ker je objektivno dejstvo, da sem iz dneva v dan starejši, bolj brez moči, še zlasti brez volje, da bi posegal v nekaj, česar ni moč, vsaj vsebinsko ne, spremeniti, bolj s spoznanjem, da ni dovolj vrednih, da bi se zanje splačalo, obenem pa – čas nikakor ni moj zaveznik, v smislu nekega načrtovanja…

Tako da – ja, ničesar omembe vrednega več ni pred menoj, z izjemo konca, mojega, seveda. Vse ostalo pa – če bo iste kategorije, kot dosedanje, bo bolj pod rubriko lari-fari sodilo, kot kamorkoli drugam.

Uroš Vošnjak, Ojlijahoj

S temi ribjimi…

Sem zlato ribico ujel,

tam, veš, kjer vrba toži,

pa mi je ribji vrag hitel

se sliniti po koži,

češ, želje svoje mi povej,

ti bo usoda mila,

če izpustiš me, zapermej,

jih vse bom izpolnila…

 

Se v dlani zvija babja reč,

ko vneto moleduje,

a je problem, celo pereč,

mi up je šel na tuje,

in ji povem, ji pojasnim,

da takšne že poznam,

obljube njih so kakor dim,

pa nanje nič ne dam!

 

Jaz nisem takšna, kakor vse,

hudirjevka mi pravi,

kar rečem, to pri meni je,

me nič ne zaustavi…

a kaj, ko ni je brez napak,

sem lekcije že vzel,

prevečkrat bil sem že bedak,

prevečkrat sem verjel…

 

In - kaj bi z njo, mi itak ni,

da ribje bi si pekel,

pri meni v vodo vse frči,

kar sem iz nje izvlekel,

naj v njej do grla bo, še več,

mehurčke naj poraja,

so itak želje šle mi preč,

tja, kjer se v nič razkraja…

Uroš Vošnjak, Moda

Najboljši prijatelj...

... vedno pri roki. 

Uroš Vošnjak, Blatna reka

Moje novoletne želje

Da vsa hinavščina sveta bi mrknila, docela!

Da laž lažnivca pokonča, ko bi mu sok izžela!

Da vsa sebičnost izpuhti, in sprijena narava!

Četudi Svet potem se zdi bolj prazen, kot puščava…

 

Da bi pritlehen vsak nagon v žrelu se zataknil!

Hudič da neiskren pogled iz dupel bi iztaknil!

Da bi zahrbtnost v lastno rit v smrad odšla umret!

Pa kaj, če se zdesetka vse, bo vsaj čistejši Svet!

Uroš Vošnjak, Ne, nisem od tu

Uroš Vošnjak, Dama s Tromostovja

Smrt in jaz

Leta so že tega, kar me je neka novinarka spraševala o mojem odnosu do smrti…

 

Pojasnil sem ji, da sem smrt srečeval samo posredno, takrat, pač, kadar je nekdo umrl, dočim osebno še nisem njenega objema spoznal, pa – tisti, kateri so mi umrli, so vsi imeli zadnje obdobje svojih življenj zaznamovanih z nekim trpljenjem, pa se ne bi dalo govoriti o tem, da so pretirano kakovostno, kaj šele v sreči, dneve živeli. In je bila njih smrt tista, ki jim je trpljenje izbrisala, za vedno, obenem pa – v minevajočem je večno samo minevanje, vse ostalo mora, slej ko prej, zapustiti…

 

Smrti, kot take, me ni strah. Prav nikakršnih posebnih čustev mi ne zmore zbujati, ni ne prijetna, ne neprijetna, je, pač, popoln odklop, stanje, v katerem te ni več, pa tudi tvojih odzivov na svet ne more biti. In tvojega »odnosa do smrti«. Je, pač, običajen zaključek sleherne poti, ki, tozadevno, pelje nekam, pripelje pa v nič. In mi tudi ni mar za neke silne bodočnosti, denimo naroda, pa da bi se še po smrti sekiral zaradi bedarij, s katerimi se izkazuje. Ne, sem sklenil – s smrtjo se bom popolnoma izklopil, in se mi bo fučkalo za dobesedno vse, in vsakogar! Imam življenje za to, da v njem svoj odnos izkazujem, in da mi ga izkazujejo, ob smrti, moji, pa – na srečo ne bom gledal, in videl, določenih odzivov, sicer niti v smrti ne bi mogel v miru počivati…

 

Imam pa določene pomisleke glede samega umiranja. In po tem vprašanju, ko bi se dalo, bi izbral tisti hipoma, kot bi odrezal, da me pobere, še preden se zavem, tega, da me pobira. Kjerkoli. V postelji, med košnjo, takrat, ko se nekega drevesa z motorko lotim, ma, če ji prija, na školjki, straniščni, da lahko samo vodo potegnejo, in me odplaknejo…

 

Če bolje pomislim, smrt sploh ni tako grozovita, kot se utegne kazati, zlasti premnogim, ki živijo v strahu pred njo. Pardon, obstajajo v strahu pred njo, za samo življenje je le potrebno še nekaj več izkazati, kot je zadovoljevanje osnovnih potreb. V bistvu mi ne bo ene same težave povzročila, moja smrt, kakopak, medtem ko mi življenje nenehno z njimi streže! Prišla bo, pač, kot zaključek mojega umiranja, zastavljenega v trenutku, ko sta me starša »naredila«. In takrat, ko me ne bo, več, se zaradi tega ne bom, jamčim, prav nič obremenjeval, bom to raje prepustil drugim, nekim, ki se bodo tako odločili, domnevam da celo v tej smeri začutili. Z njimi ničesar več ne bom imel, za razliko od časa v katerem živim, oni pa z menoj še, za razliko od njih časa, v katerem živijo. Na srečo določenih odzivov ne bom doživel, ker… mislim, celo prepričan sem, da bi mi refleks povzročili, pa da bi še iz praznega želodca izbljuval ves nič, ki bo v njem ostal…

 

Ja, in z jutrišnjim dnem se začne najbolj butast mesec v letu. Mesec številnih želja, dobrih, kakopak, mesec neke silne »skrbi«, namenjene nekim drugim, in grozovite »pozornosti«, izkazovane bolj ali manj iz tozadevne vljudnosti, in še bolj radi tega, ker je postalo običaj… kot ob dnevu mrtvih, za živetja v mnogih primerih neupoštevanih, odrinjenih, celo zapuščenih. In mi gre ta mesec, že dolgo, na jetra, pa komaj čakam, da vsa norija mine. In imam, v njem, eno samo željo – da se ja ne bi kdo spomnil, in mi neke sreče zaželel! Zlasti ne kdo tistih, ki me sicer bogati, ob lepih, obdobnih željah, z obiljem tistega, kar samo bolečino, trpljenje povzroča. Ne maram, da se mi »ljubeznivo« nasmiha nekdo, ki mi s svinjarijami streže.

Občutek zgolj...

Včasih imam občutek, kot da bi hotel iz sebe zlesti…

Pač, je tako

 Marsikaj v molk ovijem. Čeprav bi izkričal.

Uroš Vošnjak, Ljubljanske jagode

Uroš Vošnjak, Kamen

Polnoč bije

Polnoč bije, tema lije,

da izpije zvezdam moč,

v misel se trenutek skrije,

z njim življenja del, nekoč,

prav počasi peč ugaša,

z jutrom spet se prebudi,

sova nič ne prizanaša,

ko tišini ne pusti…

 

Polnoč bije, up ne sije,

davno je svoj greh dognal,

malo, kar se še razkrije,

kar se je, to bi odgnal,

le žerjavica še tleča,

kmalu jo požre pepel,

v pesti zrak je prav vsa sreča,

v spominih bled odmev…

Uroš Vošnjak, Džakuzi za sproščena kantri

Preteča ljubezen

Nekateri me imajo tako radi, da... se mi je manj sovražnikov bati, kot ljubečih.

Uroš Vošnjak, Valovi

Uroš Vošnjak, Cesta

Ni mi sile

Sem, in bom, dokler me ne pobere.

Tu in tam za koga kaj imam.

Me življenje, od rojstva dalje, žere,

a drugače z njim, očitno, sploh ne znam…

 

Sem, in bom, in veter me vzame.

Me, že mnogim, je, za vselej, vzel.

Se nabralo je nevredne krame,

a med njo sem vrednega imel…

 

Sem, in bom, v nemar mi je pognati.

Tam je bolje, lažji si kot zrak.

Pa nihče ne sili te spoznati,

da odživel si zgolj kot bedak…

 

Sem, in bom, pač, so na svet me dali.

Me oblekli, skazali poti.

In ko zgodbe svoje so končali,

njih grenkoba tudi v meni ždi…

 

Sem, in bom, iz korenin poganjam.

Steblo takšno, kakršno, pač, je.

Do neba že dolgo več ne sanjam,

pa čeprav korak med zvezde zre…

 

Sem, in bom, brezupna neka skaza.

Po pomoti, bržčas, v svet dospel.

A ne dam edinega obraza,

bo, do konca, me povsem izžel…

 

Sem, in bom, dokler me ne pobere.

Ni pomembno sploh, ne kdaj, ne kje.

Naj, brez milosti, dež mi s kamna spere,

prav do zadnje pikice ime!

Uroš Vošnjak, Ko bi smelo biti

Uroš Vošnjak, Veš kva!

Za mojo večnost moj profesor...

Dolgo je že tega, malodane pol večnosti. Bilo je na nekem izpitu, na filo-faksu, pri profesorju, katerega sem že prejšnja leta imel, za različne predmete, seveda. In je bil to poslednji izpit, ki sem ga imel pri njem opraviti…

 

Običajno je spraševanje, pri njem, trajalo do največ petnajst minut. V najinem primeru pa…

Minilo je deset minut, novo vprašanje. Dvajset. Spet. Profesor ničesar ne komentira, le čaka, da povem svoje, nato… Pol ure, in novo vprašanje. Bentiš, sem si mislil, poglej ga, barabeža, dobesedno išče, kje me bo našel, da mi ja oceno zniža… tri četrt ure, spet vprašanje… in sva tako sedela, on bolj ali manj molče, razen, kadar je vprašanja zastavljal, jaz v žlobudranju, dobro uro, nakar – se mi je skala odrinila, nekje v globinah, in v izkaz olajšanja…

 

»Že zdavnaj bi lahko zaključila, z izpitom,« sem slišal, »in bi vam odliko zapisal v indeks, a mi je bilo v užitek poslušati vas. Uroš, z vašim razmišljanjem nikoli ne boste sprejeti v povprečju, jaz pa sem vesel, da sem lahko vsa ta leta bil vaš profesor…«

 

Vsake toliko me spomin popelje do njega. Je možakar že nekaj časa pokojen, potemtakem naj ga ne bi bilo več, a je še, pa še kako, vsaj v meni. In sva se slišala, občasno, tudi po tem, ko že zdavnaj ni bil, uradno, moj profesor, in jaz ne njegov študent, pač pa zgolj – nekdanji, študent. In kadarkoli je omenil tisti svoj »vesel, da sem bil vaš profesor«, sem ga vedno popravil – bili, in ste, še vedno, moj profesor…

 

Da, možak sodi med tiste redke, katere sem imel priložnost, in čast, spoznati, ki so, ne samo s svojim razmišljanjem, pač pa predvsem s svojimi življenji, tako ali drugače, predvsem pa pozitivno, delovali name. Pa se ni imel s čem postavljati, z nekim premoženjem, na primer, v odnosu do občestva, daleč od tega, in nasprotno, le – v njegovem stanovanju malodane ni bilo prostega centimetra, na katerem ne bi bile knjige naložene. In to ne knjige v-okras, z neko izbrano, obiskovalcem na pogled imenitno vezavo, pa niti slučajno ne neki romani, kaj šele doktorskega značaja, ne, knjige, prave knjige, tiste, iz katerih lahko potegneš še kaj več, kot zgolj neko pripoved, neko osebno izpovedovanje. In bi se lahko možakar »nosil«, krepko bolj, kot se nosijo vsi novodobni »uspešneži«, razni »politiki« in »gospodarstveniki«, celo »strokovnjaki«, a je bil tako skromen, da bi mu, morda, celo pomagati želel, da bi si nov suknjič, denimo, kupil… ko ga ne bi poznal, in vedel, da si ga sam, zlahka, zmore kupiti… in se ni »nosil«. Je pa, namesto tega, nosil v glavi. In v srcu, v duši, kakopak, tudi. A to že ni omembe vredno, v svetu nagonov in korit. Kakorkoli že…

 

V vsem svojem pohajkovanju skozi različne razrede, vse od prvega, v osnovni šoli, dalje, sem, ko razmišljam, tako, v nazaj, imel, morda, vsega skupaj, šest pedagogov, od tega polovico na faksu. Vse ostalo – navadni obrtniki-učitelji, namesto katerih bi lahko magnetofone namestili, pa neke bistvene razlike ne bi bilo opaziti. Pa ko pomislim… osnovna šola, nekdanja realka, še s starim učiteljskim kadrom… gimnazija, med takrat vodilnimi v Deželi… faks, in zlasti smer, filozofija-sociologija… bentiš, če sem jih jaz imel samo šest, v vseh tistih letih, koliko jih imajo neki drugi, ki na neke druge šole hodijo?! Nič cela pet?!

Ja, potem, takoj po tem, pa mi misel na vse silne »strokovnjake« pade, pa jo raje odženem, četudi s tem zaključim to, izkazano pisanje…

Uroš Vošnjak, Iz blata se le blato dela

Opravila opravke

Danes sva preskočila dnevno spanje. Driskino, seveda. Imela sva opravke za opraviti, in sva se potepala, po Brežicah, dokler jih nisva opravila. Odpravila. In sva bila na različnih koncih in krajih, dokler do kraja nisva dospela, dokončno. Pa – dokler sva znosila, vse, iz Astrid, in pospravila, nahranila obe kurišči, se preoblekla… je bil že čas za kosilo…

 

Popoldne sva kombinirala. Malo na dvorišču, malo zgoraj. In, glej ga šmenta, čas majhnim želodčkom krepko hitreje teče, pa je prišel, kot bi mignil, tudi čas za večerjo! Po njej pa, da se jed lažje poleže, malo igranja, malo, in kanček več, crkljanja, potem pa – ajde, Sera, kdo bo lučko v sobici prižgal? Kdo bo prvi na kavču?

 

In šiba, še kako, na kavč. Da me tam pričaka. Pa da zleze name, ko se uležem. Da se »blazinava«. In da med tem poslušam njen »mam-mam«. Poziv, naj tata »ama« Lilonko, ki se, med tem »amanjem«, ne samo smeji, pač pa krohota, malodane do onemoglosti. Tako da…

 

Ja, najino uspavanje zna tudi uro in pol, včasih tudi dlje, trajat. Pa je tata po njem še bolj utrujen, dobesedno crknjen, kot je bil, ko je legel, k Sonku. In ko le-ta zadrnjoha, takrat… gre tata, »v miru«, pokadit, ob čemer še klet zapre, pa dvoriščno luč ugasne, nekaj podkurnega materiala nabere in prinese, pač, opravi tisto, kar je za opraviti, in za kar se pred tem bodisi časa ni našlo, bodisi se čas za primernega ni kazal…

 

In je tata zadovoljen, kadar Bolha, zjutraj, do osme, morda pol devete, povleče. Zna namreč biti tudi zgodnja, in takrat tata, ki v noč poseda, že navsezgodaj zvezde vidi.

Uroš Vošnjak, Nekoč

Dovolj!

Dovolj mi je! In to krepko prek glave, še več, bolj, dovolj. Mojega razumevanja tujih pomanjkljivosti, hib, neprimernosti. Kot da mi ne bi bilo zadosti, da na svoja ravnanja pazim…

 

Ti je priznana polnoletnost, celo neka opravilna sposobnost?! In pamet, tozadevna normalnost. Je? Potem – pazi, kaj počneš, in za svoje početje nosi odgovornost, ter prevzemi posledice. Pa naj te spremljajo, do konca, tako, kot bodo mene moje napake spremljale, vse do zadnjega mojega trenutka!

 

Čemu, hudiča, naj bi te razumel, ti celo roko ponujal, gledal nek, bojda, skesan obraz, ki bo že v naslednjem, primernem, trenutku povsem enako ravnal, kot je poprej?! Zgolj zaradi tega, da bi še večji idiot izpadel, kot sem to izpadal, in izpadel, doslej?! Ne, hvala, ampak teh igric se več ne grem, pa – kar si zamesiš, to še speci in pogoltni, do zadnje drobtine, in – dober tek! Pa če se ti zatakne, ob goltanju, naj bo tudi to tvoj problem!

Uroš Vošnjak, Škrebljava

Absurdi?

Ko neumnega pamet sreča.

Ko brezsrčnega srce boli.

Ko lažnivec na iskrenost prisega.

Ko se brezvesten opravičuje.

Ko se blato v čistosti kaže.

Ko sebičnost o ljubezni govori.

 

Ko bi se še mnogo našlo, a se mi ne da več.

Uroš Vošnjak, V svetu utvar

Ne maram, a kljub temu...

Ne maram, kadar me lažnivci za lažnivca delajo.

Ne maram, kadar mi barabe o poštenosti razlagajo.

Ne maram, kadar me sprijenci o pravilnem živetju podučujejo.

Ne maram, kadar mi neumnost svet tolmači.

A kaj morem, ni mi drugam, pa ostajam na tem planetu.

O lažeh, lažnivcih, lažnivkah

Laži so kot bumerang, slej ko prej priletijo nazaj... in treščijo boleče! 

Uroš Vošnjak, Ko se zvezde ohladijo

Zgubaš?

Ne, ne, daleč od tega, nimam se za zgubaša…

 

Resda sem marsikaj zastavljal, v svojem življenju, in, čez čas, uvidel, da z zastavljenim ne bo šlo. In je res, da sem, tako, nekaj svojega časa, če hočeš življenja, izgubil, a sem, v zameno, do določenih spoznanj dospel. Do spoznanj, ki so, korenito, spremenila moja nadaljnja ravnanja.

 

Že res, da sem na svoji poti marsikdaj padel, celo rane sem si pridobival, a je res tudi to, da sem vsakokrat, po nekem padcu, tudi vstal, in vedno našel tisto, kar nikdar nisem izgubil – samega sebe! In nadaljeval, v isto smer, samo koraki so postajali previdnejši, a ne manj smeli, čvrstejši, a ne manj uvidevni, predvsem pa – so se, vedno, naučili, na katere kamne ni dobro stopati. Določeni so namreč tisti, katerim pravijo »kamni spotike«…

 

Velikokrat sem doživel, da so tisti, ki so me skušali onemogočiti, izginili. Veniš, bi rekli, tam, prek luže. Pa jim, pri tem izginotju, nisem prav nič pomagal, ne – jaz sem svojo hodil, pot, oni neke svoje. Očitno so se jim kratke izkazale…

 

Da o tem, kolikokrat sem bil deležen nekega posmeha sploh ne govorim. Sem vsakega preživel, posmehovalcem pa so se ustnice zravnale, če ne celo navzdol obrnile, povesile.

 

Ja, tudi sam sem kdaj tisti oprosti izrekel, a krepko manjkrat, kot sem ga slišal. In nekatere od njih sem tudi sprejel, določenim pa nikoli več vrnitve dopustil. Pa še vedno lahko vsakomur v oči pogledam…

 

Kar sem si naložil, in si, še vedno, nalagam, bom kar sam nosil. Če sem doslej, bom tudi v bodoče. Žal tega ne morem reči za tiste, s katerimi sem imel, morda še vedno imam, opraviti. Za svoja dejanja sam odgovarjam, za tuja sem pa že marsikdaj vlekel iz dreka. Marsikdaj, že res, a – kakor se mi lasje redčijo, domnevam, da, s časom, tako se mi redči tudi ta marsikdaj. Vse manj ga je ostalo. Pravzaprav moram dospeti v določeno stanje, da bom videl, če ga še sploh kaj je.

 

Ne, ne, nisem zgubaš. Padem, in znam pasti, a se poberem. Pa čeprav najprej po vseh štirih, rinem, naprej, se nato spet na dve postavim. Resda nekoliko več grenkobe na plečih nosim, a se da tudi z njo živeti, krepko lažje, kot z nekimi lažnimi, nikoli udejanjenimi, upi, ali pa z neko, še pogostejši primer, osebno nezmožnostjo za samim seboj stvari pospraviti, popraviti, v red dati. A s tem jaz ničesar nimam, vsaj pod nujno ne. Če se mi bo hotelo, prav, če ne pa – kjer si doslej hodil, tam hodi tudi naprej! In uživaj, kakopak.

Skorajda fizikalna…

Manjši kot je upor, manjša sila je potrebna za premikanje.

Manjša kot je sila, potrebna za premikanje, manj je premikanega.

 

Ali, če zapišem drugače – manj, kot ti je nekaj vredno, manj si za to prizadevaš…

P.S.

In jaz sem, bolj ali manj, crkaval več kot dve leti.

Uroš Vošnjak, Le naprej

Uroš Vošnjak, Snežna noč

Moja bodočnost?

Ne, ni se mi nič za v bodoče rad'vati,

obstaja, to vem, kdor načeto konča,

bo krenil, do konca, prav vse, razdejati,

še zadnje stemniti mi koščke neba…

 

Se sile temnine nikdar ne končajo,

ko krenejo enkrat rušilno v korak,

pa ker do lepote dospevat ne znajo,

v uničenju zgolj jim uspeh je sladak…

 

Bo nekaj veselja, kaj ne bi hotelo,

da dlje časa traja, je nujen predah,

zvečine pa žgalo bo, žgalo, bolelo,

in vse manj mi sonca bo pesmi v rokah…

 

Pač, ni mi drugače, tako se mi piše,

kdo ve, kaj sem storil, da mi je tako,

pa se le upiram, dokler me ne zbriše,

potem, ja, potem pa prav vse bo lahko…

 

A vztrajam, do konca, to, kar je ostalo,

morda bom pri roki, nekomu, nekoč,

da tisto, kar ni do sedaj me pobralo,

ponudim, ponudim vsaj v pomoč…

 

Ne, ni se mi nič za v bodoče rad'vati,

v nič zmorem vreči, vse, kar sem počel,

kar lepšat sem skušal, in tekel dajati,

trenutek, prav vsak, ki sem kdaj ga živel…

Uroš Vošnjak, Le spomin boli

Uroš Vošnjak, Kruh pa diši

Rožici

Ob cvetu cvet (28. november 2022)…

 

Mraz lega, vse bolj, a, revež, ne ve,

da še zna cveteti, tam, kjer je srce…

Uroš Vošnjak, Vlak

Uroš Vošnjak, Moja večnost

Imeti rad nekoga…

… ne pomeni imeti rad njegovo nasprotje!

 

Rad imam, denimo, svoje otroke. Ne samo, da jih imam rad, ponosen sem nanje, ker so – Ljudje!

 

Zame vedo, ti, starejši, moji otroci, da sem narodnostno neopredeljen. Jaz zanje ne vem, kako so se opredelili. Jih sploh vprašal nisem. Mi ni pomembno, pomembno mi je, da so – Ljudje!

 

Ne poznam njih političnih prepričanj. Me tudi ne zanimajo. Vem, kako se izkazujejo, ti, moji otroci, in mi zadošča, da vem, da so – Ljudje!

 

Njih spolna usmeritev? Tudi, ko bi bili, vsi, ali kdorkoli med njimi, istospolno usmerjeni, bi to sprejel, kot del njih samih, in bi jih imel, še vedno, rad, in bi bil ponosen nanje, vedoč, da so – Ljudje!

 

Ko bi se začeli z nemoralnostjo izkazovat… e, tu bi se pa začelo lomit! Sprva, in v odvisnosti od teže ravnanj, pa od ne/obžalovanja storjenega (včasih lahko zagnanost, nepremišljenost napačen korak stori… kar je povsem nekaj drugega, kot konstantno izkazovanje napačnega, seveda), bi se, vsekakor, pogovarjal(i), v kolikor pogovor ne bi zalegel, dejanja pa bi se ponavljala, vrstila, takrat…

Takrat dvomim, da bi moja ljubezen obstala, in dvomim, da bi smel, lahko bil ponosen nanje, ker, preprosto – ena od temeljnih odlik Človeka, razumskega bitja, je tudi upoštevanje okolja, potemtakem sobivajočih = uvidevnost = etičnost oz. moralnost, pa je težko nekoga za Človeka imeti, v kolikor se ta nekdo nemoralno izkazuje! Potemtakem…

 

Ja, moj rad-te-imam se nanaša na konkretno podobo, na tisto oz. takšno, ki mojim vrednotam ustreza, pa – dokler se sučeš v okvirih te podobe, te bom zlahka imel rad, četudi sicer ničesar skupnega nimava, sva, denimo, zgolj znanca, prijatelja, ko pa sežeš prek teh okvirjev, takrat postaneš, vsaj meni, nek povsem drug, tudi samemu sebi nasprotujoč, pa kaj ne bi bil nasprotujoč tudi meni, mojim vrednotam, in mojemu rad-imam?!

 

Pomeni, da je moj rad-imam brezpogojen v okviru nekih konkretnih značilnosti, opredelitev, nikakor pa ne v smislu, da bi dopuščal vse tisto, kar jaz zavračam, obsojam.

Vprašanje naivnega

Se opravičujem, ne spremljam poročil, pa vprašam - je kdo odgovarjal, ker je Deželo na kant spravil?!

In to na vseh področjih, ne le na ekonomskem.

P.S.

Bojda bi bilo bolj prav, ko bi najprej o obveznostih, in odgovornostih govorili, šele krepko kasneje tudi o pravicah.

In - bojda bi bilo bolj prav, ko bi tudi tisti, ki "najboljše" (iz)volijo, kasneje, ko ti "najboljši" postanejo "najslabši", svoj del odgovornosti nosili. Brez njih namreč "najboljši" do priložnosti ne bi dospeli!

Bentiš, skorajda bi pozabil - še najboljše pa bi bilo, ko butasta "pamet" sploh volilne pravice ne bi imela! In tudi na kandidatne liste ne bi smela dospeti. Pa na razne ostale položaje odločanja. 

Uroš Vošnjak, Rasti mi, dete!

Pljuča bodo že zdržala...

Pljuča se mi hočejo iztrgat. Nek prehlad me je dobil, pa ko začnem kašljat, komaj dočakam, da se zadeva umiri…

 

Zvečer se komaj premikam. Dobesedno izžet. Leta naredijo svoje. Obenem pa je Mala tu, in še kar nekaj dni bo, ona pa terja, prek celega dneva, tako da – zvečer, ko zaspi, se mi globok izdih izvije, znak nekakšne razbremenitve, v stilu do-jutri-zjutraj-počitek. Čeprav…

 

Vsako jutro komajda dočakam, da se skobaca s kavča, in krene, veselo, nasmejano v nov dan. In v razporejanje mene, kakopak. Je zahtevna, pa po tej plati težavna, a bonbonček. Ki zna v trenutku, z neko svojo gesto, »poplačati« ves trud, katerega neizogibno terja. Že samo rokici ko dvigne, in zažgoli svoj »mene«, češ vzemi me… ali ko počepnem k njej, pa me objame, se stisne k meni, in izusti »moja, moja«…

 

Se veliko, malodane nenehno hecava, bi rekli »zafrkavava«. Ko se pogleda srečata, kot bi vedela, o čem je govora. In se čeli, denimo, pri mizi, med obrokom, hipoma naslonita drugo na drugo, da se vsaj malo podrgneta, in oba para nog v trenutku poletita istemu cilju naproti, prvi želeč nekaj po svoje, drug vedoč, da je bolje preprečiti, ker utegne ta, še krepko premajhen, »po svoje« samemu sebi škodovati. In se Palček smeje, ko jo preberem, in čeprav ji preprečim namero… vedoč, da bo še poskušala, upajoč, da ji uspe prelisičiti me…

 

Prej, dolgo nazaj, sem govoril da-vsaj-cigareto-v-miru-pokadim, zdaj je popolnoma drugače, sem se naučil, daj-da-vsaj-trikrat-dim-v-miru-potegnem, ker… njenemu »pokadila« v trenutku sledi »mano«, potemtakem s teboj, ali pa, na srečo in v moje veliko veselje, tisti »mene«. Pa ni druge, ali jo v naročje vzamem, če sedim, ali jo v naročje vzamem, če stojim, druge, preprosto, ni.

 

Kadar ni nekega dela, za opravit, in je čas v proste dejavnosti namenjen, sem običajno jaz njena senca, pa – teci za Drisko, povsod neka možnost poškodbe obstaja, breg je le breg. Ko moram opraviti, karkoli, je obratno. Da je opravek še toliko bolj zanimiv, recimo temu tako, ko se neko malo, radovedno bitje pod nogami mota. Pa ne vem, na kaj naj bolj gledam, na tisto, kar počnem, ali na njo…

 

Seveda vse tisto delo, ki naj bi ga košnji in obrezovanju, pa še marsičemu drugemu, namenil, stoji, leži, čaka. Že da drv nanosim, k dvema kuriščema, pa da mi uspe obe peči očistit, in pepel odnest drevesom, po bregu, medtem ko me ona zgoraj počaka, štejem za poseben dosežek. Pa da mi uspe skuhat, medtem ko žoga frči, v kuhinji, povsod, in tudi po zraku, ter proti, celo prek štedilnika…

 

Pa, saj je pridna. Ko ne bi bila, ničesar ne bi naredil, ob njej, le – vse jo zanima, in še najbolj tisto, kjer si lahko škoduje. Pa zna nek opravek krepko dlje trajat, kot bi sicer… in se na koncu dneva izkaže, da sploh ure ne potrebujem, lahko čas merim z mersko enoto od-opravka-do-opravka…

 

Še kako uro, morda malo več, pa pojdem tudi sam spat. Nekajkrat se bom zbudil, čez noč, da jo pokrijem. Ne mara biti pokrita, jaz pa se bojim, da se prehladi. Čez noč ne kuriva. In – vsakič, ko zaznam, da se, med spanjem, s svojim čelom k mojemu stiska… ma, tudi, če se mi iztrgajo, pljuča, tudi, če se komaj premikam, zvečer, ne vem, kaj je še lahko lepše občutiti!

Uroš Vošnjak, Za vedno zavedno

Bi, ali ne bi... spremenil napis?!

Razmišljam, da bi nek napis, na hiši, nadomestil...

Na zdajšnjem piše "Pr' čmrlek". Je posledica, ta napis, nekih otroških sanj, in moje bebavosti, ki hiti ustreči, v želji, da bi (o)toplila, pa...

Razmišljam, da bi obstoječega odstranil, namesto njega novega namestil, dejstvom ustreznejšega. Denimo - Pr' bebcu. 

Elektronska spričevala...

Dobro, da so prešli na e-spričevala. Papirna "strokovnost" niti za ritobris ni! 

Vzroki že, vzroki...

Res je, različni so vzroki svinjarij, a so svinjarije - (še) vedno svinjarije. 

O drobtinah in klobasah

Za zadnjo drobtino ostane - absoluten nič.

Za drobtine pa se ne splača, če so klobase v roki. 

Moj rad-te-imam?

Kdor na moj rad-te-imam računa, se mora v lepem, dobrem, čistem izkazovati.

Uroš Vošnjak, Na klopi

Uroš Vošnjak, Prek stekla

V mimohodu...

Na začetku je bila tišina.

Tudi na koncu bo,

 

Sleherna rja izpuhti, v nič, ko nima več česa razžreti.

 

Narava že ve, čemu je nekaterim dala nebo, drugim pa blato.

 

Znajti se na tleh, ni nobena umetnost, pobrati se…

 

Še najmočnejša razkužila določenih nikoli ne razkužijo.

 

Odslej – ko podam roko, gledam, da se ne umažem!

Eh, pa kaj potem...

Isti hodec + ista pot = isti cilj.

Žal pa se "čudesa" le tu in tam prikažejo. 

Uroš Vošnjak, V daljavi

Uroš Vošnjak, Za listom list

Uroš Vošnjak, Še malo

Uradno in jaz

Včeraj sem bil, v nekem pogovoru, pisnem, deležen jezikovnega dopolnila. Je sogovornica na drugačen način zapisala nek termin, kot sem ga jaz, in povedala, da bi ga, v kolikor bi enak zapis uporabil, od prve, brez dodatnega pojasnjevanja, razumela…

 

In sem ji pojasnil, da so mene knjižnega jezika učile stare učiteljice, in da je takratni jezik nastajal v okrilju uma, ki je skušal čim bolj uporabno smiselnost besed opredeljevati, dočim te, novodobne jezikotvorbe, te, ki uradno sedaj veljajo, z menoj veliko skupnega nimajo. Še huje, običajno jih ne upoštevam, pa, denimo, še vedno poznam oljke, olive in olivno olje…

 

In sem bil, spet, deležen pridodatka, češ »ti itak uradnega nič ne upoštevaš«…

Tu sem, kakopak, moral ugovarjati, ker trditev, preprosto, ne ustreza resnici! Denimo…

 

Upoštevam položnice. In jih plačujem, pa če so mi všeč, ali ne. In položnice so nekaj uradnega.

 

Upoštevam obračun dohodnine. Pa ne samo radi tega, ker praviloma vračila prejemam, pač pa, preprosto – ko cesar odloči, da bo vzel, ali dal, takrat vzame, ali da…

 

Upoštevam tudi luči na semaforjih. Tudi prometna signalizacija je nekaj uradnega…

 

Verjetno bi se še kaj našlo, med tem uradnim, kar upoštevam, denimo kak delovni čas, trgovin, banke… je pa res, da se mi za večino uradnega dobesedno – fučka!  Ničesar pametnega v njem nisem izgubil, pa ničesar pametnega v njem tudi najti ne morem.

Uroš Vošnjak, Ta Nojetova barka

Nocoj bom milosten…

Da, tako sem se odločil, pa ne bom odgovoril na neke besede, katerih sem bil deležen.

 

Bi imel odgovoriti, pa še kako, tudi s podrobnejšimi pojasnili, a se bom delal, kot da prebranega nisem prebral. In bom času pustil, da namesto mene odgovori. In bo odgovoril tudi na ugibanje, zapisano povsem na koncu, na »… očitno imaš preveč domišljije in premalo ne vem česa.«

 

Tega, da imam domišljijo, in jo imam v kar precejšnji meri, tega nikoli nisem tajil. Čemu bi, ko pa imeti-domišljijo ni slabost, nasprotno. A imam, ob tej domišljiji, tudi zmožnost trezne presoje. Pa je, mogoče, prav v tem težava, ker zna biti moteča, ta trezna presoja, pa je najlažje njene ugotovitve pripisati tozadevni domišljiji. Kakorkoli že – imam, in to kar precej, obojega, taistega, za kar je večina prikrajšana, in v okviru nje tudi oseba, na katere besede, nocoj, ne bom odgovoril.

 

Česa pa imam premalo? Hm, da razmislim. Marsičesa. Ne samo premalo, celo nič. Denimo sprijenosti. Ne temeljim na lažeh, na hinavščini, na zahrbtnosti, na nemoralnosti nasploh.

 

Imam premalo sline. Pa tudi zaradi tega, in zaradi vzgojenosti, po nikomer ne pljuvam. Čeprav mnogi mislijo, da to počnem, tisti, pač, katere utegne resnica (za)boleti. Ampak – če je povedati-resnico isto kot pljuvati-po-nekom, potem…

 

Imam premalo »pameti«? Ne vem, morda, morda je res imam premalo, a ne vem, kako bi večinski to ugotavljali, ker – bi lepo prosil, naj najprej izkažejo vsaj desetino tistega, kar sem v svojem življenju jaz, pa jim potem rade volje prepustim ugotavljanje mojih umskih zmožnosti. Dotlej pa…

 

Imam premalo… imam premalo… mogoče uvidevnosti, do vsega, česar ne prenašam?! Premalo razumevanja za zadeve, katere se mi gnusijo?!

Mejduš, veš, da je morda prav to tisto, česar imam premalo! In o čemer bo čas svoje povedal…

Uroš Vošnjak, Tema lije

Meglica

Meglica, in čeznjo, kot kosmi zmetani,

oblački, v neštetost jih sili nebo,

ni sonca, za hip da bi leglo v dlani,

svetlilo, za drobec, mi v dušo, oko…

 

Meglica, se spušča, da tla bi prekrila,

nič vrednega spodaj ji videti ni,

bo še pred večerom pogled zagrnila,

in v njej še koraku radost izpuhti…

 

Kot da preizkuša, gostejša vse lega,

kako bo, ko dnevu odvzela bo moč,

a mene, še zdaleč ne, niti ne zbega,

sem vajen, da dan mi potone v noč…

 

Pa naj, kot ji volja meglena veleva,

naj leže, ovije, čez vse se zgosti,

manj vidim, manj želja se neka rojeva,

pa vse se, varljivo vsaj, lažje zazdi…

Uroš Vošnjak, Lovača

Kjer je gneča...

Kadar vidim, da je v avtobusu gneča, takrat, običajno, ne vstopam. Raje na drugega počakam, ali se peš odpravim na pot. Kakopak, na mestno pot…

 

Enako ravnam takrat, kadar se v neko nabavo podam, ali na banko, pa če mi res ni nujno čakati, da na vrsto pridem, raje, tej vrsti, hrbet pokažem. Škoda časa, za to, da ga čakanju namenim. Itak vse svoje življenje ne samo čakam, pač pa si za to tudi prizadevam, da bi nek lepši, boljši jutri doživel, obenem pa – ne maram gneče! Pa…

 

Ja, tam, kjer drugih mrgoli, tam mene ni zraven. Očitno ničesar posebnega ni, v ponudbi, da se gneča nabere.

Uroš Vošnjak, Ko pojdem

Ko z molkom »odgovarjam«...

Včasih, tako nanese, se odločim, in na slišano, ali prebrano, ničesar ne odgovorim. Pa ne radi tega, ker ne bi vedel kaj odgovoriti.

 

Marsikdaj je tisti, kateremu ne odgovorim, prepričan v to, da se z njim strinjam, ali vsaj v to, da sem »v zakup vzel« to, kar mi je izpričal. Pa temu še zdaleč ni tako, le…

 

Včasih sem, še vedno, recimo temu tako, uvideven, pa namenoma ne odgovorim, ker – ko bi odgovoril, ničesar lepega ne bi bilo slišat, prebrat. In se mi zahoče tako, da v nekem danem trenutku takšen odgovor, preprosto, preskočim. Vedoč, da bo že še prišel čas, ko ne bom prav nič preskakoval, pač pa kar na mizi karte odprl…

 

Včasih se zgodi, da me zadrži to, da poznam, tistega, kateremu ne odgovorim. In se mi ne da, v tistem trenutku, z njim preklat, mu, po možnosti, še dokazovat, zaradi česa mi slišano/prebrano ne ustreza, ali mi je za to, žal, ali pa ne, popolnoma vseeno. Še huje, bi bilo bolje, ko sploh izpovedano ne bi bilo, in bi bila packa manj, na izpovedovalcu.

 

Včasih pa ne odgovorim zgolj iz zabave, vedoč, da je neumnost prepričana v svojo »umnost«, čeprav se niti tega ne zaveda, da – za vsako zadevo, na tem vražjem svetu, obstaja nek sklop povezav, pa če se te povezave med seboj ujemajo, če so logično sprejemljive, potem, po vsej verjetnosti, o dejstvih, o resnici pričajo, če ne… in pustim, marsikateri neumnosti, da misli, kako me je prepričala, pretentala, čeprav je resnica daleč, in še dlje, od tega…

 

Je pa res, da moj molk ne pomeni tega, da zanemarim, izpovedano mi. In tako tudi ne morem, kajti – tudi ko bi se, zavestno, hote, trudil pozabiti, se do pozabe ne pusti peljati moja podzavest. Beleži, vražja stvar, vse, s čemer se, kadarkoli, sreča, sooča, in samo utrjuje, nekje globoko, »umetniški vtis« o določeni zadevi, lahko tudi o neki, konkretni osebi. Pa se s tem krepi tudi tisti rad-te-imam, ali pa, nasprotno, ne-maram-te. In bolj kot je slednji močan, večja verjetnost je tega, da – pride čas, ko tisti, kateremu ne odgovarjam, niti priložnosti ne bo imel več, da bi mi karkoli izrekel, ali zapisal. A to je, pardon, bo, njegova težava, ne moja. Pa si smem – dovoliti, kadar me tako prime, svoj molk v odgovor.

Uroš Vošnjak, Ma, naj gre vse v drugi tir!

Kdaj ji/mu kaže verjeti?

Bolestnemu lažnivcu verjemi šele takrat, ko njegovo biološko smrt ugotovijo!

Khm...

Kar so mi hemoroide operirali, sem še bolj občutljiv, kadar bi mi kdo v rit lezel.

Sladke sanje

Ne sanjam več. So se mi sanje v more spremenile.

Uroš Vošnjak, Smetarsko jutro

Moj luksuz

Sem že toliko v letih, da si drznem imeti nek svoj svet vrednot. Pravzaprav, če sem iskren, s tem svetom že od nekdaj razpolagam, ga ne spreminjam, kakor tudi, značajsko, ne spreminjam sebe…

 

In mi je tako hudičevo malo mar za to, kaj je nekomu všeč, in kaj mu ni, kaj mu je pravilno, dopustno, in kaj ne, ker vem, kaj je, in ni, všeč meni, in pravilno, in dopustno. In vem tudi to…

 

Marsikdaj sem oproščal, marsikaj, a se je zgodilo, da oprostiti nisem mogel. Ne velikokrat, a se je. In kadar ne morem oprostiti, takrat to pomeni, da je nekdo krepko pljunil na ta moj svet vrednot, s tem tudi, posledično, name, in se mi kot neko popolno nasprotje izkazal, obojega.

 

Razna pojasnila, opravičila… ja, dolgo, predolgo sem jih požiral, potem pa sklenil, da smem tudi jaz imeti nek luksuz, v svojem življenju, in jih ne požiram več! Nasprotno, ena sama zadeva je, v živetju slehernika, ki ne dopušča izbire, s katero se mora slehernik, pa če mu je ljubo, ali ne, soočiti – smrt, umrtje. Vse ostalo…

 

Z besedami že itak docela neodgovorno ravnamo, kot bi obstajale zato, da se igramo z njimi, jih v nič dajemo. Obenem pa jih je preveč lažnivih, neiskrenih. Obenem pa – kaj mi pomaga, to, da nekdo redno »obžaluje« neka svoja ravnanja, sočasno pa se jih oklepa, in se konstantno z njimi izkazuje?! Ravnanja, dejanja so tisto, kar o nekom priča, ne besede! Jezik, zlasti, kadar je lažniv, marsikaj izkaže, dejanja pa samo in izključno – dejstva, resnico!

 

Ja, res je, imam svoj svet vrednot, vselej sem ga imel, in z njim bom, domnevam, tudi umrl. In ni tistega "oprosti", ni tistega pojasnila, nekih nečednosti, ki zmore v podobi ključa nastopati, pa vrata v ta moj svet odkleniti.

Prošnja

Če mi že trgaš drobovje, mi ga, prosim, trgaj vljudno. Zagotovo bo manj bolelo.

 

Uroš Vošnjak, V noči

Kamen varno pristal na tleh

Mala in jaz sva danes Tiso peljala na cepljenje, proti steklini…

 

Priznam, že nekaj dni sem se bal tega »podviga«. Na eni strani Mala, kateri se komajda kaj da dopovedati, še huje, najraje počne prav nasprotno od želenega, mojega, seveda, in Tisa, »moja« psička, katere kot bojda nekakšen tiran niti toliko nisem hotel zdresirati (ubiti njen značaj, njeno voljo, ne nazadnje njeno pravico, da čim bolj sebi primerno živi svoje pasje življenje), da bi me vsaj v osnovnem ubogala…

 

Najprej sem šel z Malo po avto. In, kakopak, v garaži pripni Drisko na njen stolček, pa avto pred vhod na dvorišče, odpni Malo, skupaj na dvorišče, spravi Tara v kuhinjo (kjer bo v miru, in brez potepanja, pričakal našo vrnitev), pripni Tiso pa – najprej Tisa »hop«, in je že lepo nameščena na zadnjem sedežu, potem še Malo, da jo pripnem v Tisini neposredni soseščini…

 

Ju je zanimivo videti, ko druga ob drugi sedita – Mala je mala, ni kaj, Tisa, mešanka med kraškim in nemškim ovčarjem pa… zadošča, da se malo podrgne ob Malo, pa se le-ta že na tleh znajde, čeprav…

 

Je dobro, izjemno dobro bitje, ta, »moja« Tisa, česa vsega Mali ne pusti početi. Lahko ji šari po posodi s hrano, in se bo uvidevno umaknila, vleče za rep, jo objema, se naslanja nanjo… če jo strast zagrabi, Malo, pa jo pocuka, Tisa samo zacvili in »zbriše« na varno razdaljo… in enkrat samkrat ni ne zarenčala, na Malo, kaj šele, da bi ji zobe pokazala, ali na kakršenkoli drug način neko agresivnost izkazala… (na Tara moram paziti, kadar mu je Mala blizu).

 

Kakorkoli že, uspeli smo se pripeljati do veterinarske bolnišnice, in tam obratno – najprej Malo iz avtomobila, nato še Tiso.

Mala ni pretirano navdušena nad tujci, in nad neznanimi ji prostori. In se je začela jokat, ko smo vstopili v bolnišnico. Pa sem poprosil veterinarja, in je ljubeznivo prošnji ugodil, če lahko Tiso kar zunaj cepi. Zunaj pa… Tisa bi v eno smer, sledeč nekim vonjavam, Mala pa, kakopak, v drugo, in ne ene, ne druge ne upam spustiti brez nadzora, pa…

 

Lahko bi opisoval, dogajanje, trajajoče nekih dvajset minut (dokler je prišel veterinar, pa potem, da je v knjižico podatke o cepljenju vpisal, pa z računom prišel, in, na koncu, z vračilom denarja), a bom raje skrajšal. In izpovedal takole: na mojo srečo je moč vsaj Tisi nekaj malega dopovedat…

 

Ko smo se vrnili domov, in je bila dogodivščina že na poti v pozabo, se mi je odvalil velik kamen. Tisa cepljena, in vsi smo to preživeli!

Ta vražji "oprosti"...

Besede ne izničijo dejanj.

Ni ga »oprosti«, ki ubitemu vrne živetje.

In, mimogrede - tudi, ko bi bil, ne bi bil vreden sprejetja.

Uroš Vošnjak, Sanje so sanje

Malo premora, prosim!

Se da izklopit za sto let, in potem "odživet" do konca?! 

Bi bilo treba spremeniti zakon o avtorskih pravicah...

Moje besede niso za vsake roke! Zlasti ne za tiste, ob katerih se mi FUJ izreče.

Uroš Vošnjak, Solza

Še mi je ostalo…

Imel sem veliko, in mi je ostalo,

dovolj, za življenje, morda celo dve,

že res, da je takšno, da rado bi žgalo,

a kjer ni praznine, drugače ne gre…

 

Imel sem veliko, čeprav sem razdajal,

ne da bi ob tem me bilo kanček manj,

zdaj bom se, počasi, v zaton svoj podajal,

brez nekih posebnih želja, in snovanj…

 

Imel sem veliko, in mi je ostalo,

tega pa prav zlahka ne grem več dajat,

ker nočem, da v nekih smeteh bi končalo,

le kaj bi o vrednem nevreden smel znat…

 

Imel sem veliko, in zid sem postavil,

v neskončnost je trden, in ne popusti,

ne bo več mi s tem, kar imam, onegavil,

nekdo, pač, kdorkoli, ki vreden me ni…

 

Imel sem veliko, in mi je ostalo,

a tistemu le, ki sme zret mi v obraz,

ne da bi pogled v bežanje mu gnalo,

in znal bo iskrenost nuditi v dokaz…

 

Imel sem veliko, in večkrat spoznaval,

kako to, kar dajem, v blatu konča,

po novem zvečine zaman bo postaval

pred vrati do duše mi, in do srca…

Uroš Vošnjak, Kupim si kmetijo!

Kar je bilo…

Tistega, kar sem živel z njo… ko bi zapisal, da nečesa podobnega nikoli poprej nisem doživel, bi bilo premalo, ker – malodane nisem mogel verjeti, da je kaj takega mogoče! V pravljicah že še, sicer pa…

 

Velikokrat sem zapisoval o neki enosti, celo istosti, in še danes ne zmorem drugače opredeliti vsega, kar je bilo in kar se mi je kazalo. Znotraj dela nečesa, kar se je, kasneje, pokazalo v povsem drugačnih svojih podobah…

 

Že res, marsikaj mi je bilo prikritega, za hrbtom početega, a pravijo, da tisto, o čemer ne veš, ne boli. Boli, verjemi, še kako boli, morda še krepko bolj, kot bi sicer, takrat, ko izveš, z nekim časovnim zamikom! Laž nima dolgega trajanja, slej ko prej se razkrije… in se mi danes, ko sem spoznal, tisto prej prikrivano, razkriva dobesedno sproti. Že pri odprtih ustih, še preden beseda privre…

 

Da, živel sem, z njo, pravljico. Nekoč, na robu preostalega sveta, v dotiku zvezd, in v objemu nebesne modrine… vrag vedi, kaj vse bi se še dalo razkriti, iz tistega časa, in me, žal, ne bi, sedaj, pretirano presenetilo…

 

Tistega, kar je živela z menoj… nikoli poprej niti česa zdaleč podobnega ne bi mogla omeniti, raje krepko nasprotno. In – nikoli več, pa če še dvesto let živi, ne bo živela tisto, in tako, kot je živela z menoj. Takšnega bebca, kot sem jaz, namreč ne samo, da je težko najti, pač pa ga ne bo našla nikoli več!

Ah, se ni bati, bo imela, bebce, kolikor jih bo hotela, samo – »malček« drugače jo bodo obravnavali, in prav rad bi videl tistega, ki se bo njej dajal, ne da bi zase karkoli pričakoval, terjal, in tistega, ki jo bo obravnaval kot suvereno osebo, z vso pravico do lastne volje in njenega izkazovanja. In še zlasti – rad bi videl tistega, ki bi na vse, kar bi ob njej, zaradi nje doživel, reagiral tako, kot sem jaz! Me prav zanima, komu drugemu bi se upala narediti tisto, kar si je upala narediti meni! Pa ne bom o tem, je pomembno le meni, in naj tako tudi ostane…

 

Kakorkoli že…

Nekoč, na robu preostalega sveta, v dotiku zvezd, in v objemu nebesne modrine… se je, znenada, pojavil zmaj, ma, kaj zmaj, pojavila se je neka pošast, tako pošastna pošast, da ji še imena niso znali dati, ker je beseda, katerakoli, pa naj še tako obtožujoče zveni, krepko premalo, da bi to pošast opisala, in ta pošast je pogoltnila tako dotik zvezd, kot objem nebesne modrine, in izpovedala, da sta bila enost in istost le nek pravljični privid, neka čudovita zadeva, tako čudovita, da… je morala priti pošast, in preprečiti, da bi čudovitost obstala. Ni dobro, na tem svetu, na katerem »imajo radi«, preveč izstopati… bi nekdo, mogoče, lahko celo to ugotovil, da sebičnost nikoli ne zmore imeti rada, vsaj zares, in brezpogojno ne…

 

Kar je bilo, je bilo, pravijo. Meni je ostalo bore malo iskanja, če sploh kaj, ona bo pa našla, še veliko, in marsikaj. Kdo bi vedel, če ji bo najdeno tudi všeč…

Uroš Vošnjak, Ma, vse se v drek spremeni!

To malo, kar mi je ostalo

To malo, kar mi je ostalo,

bi rad brez prevar, in laži,

brez vse svinjarije,

ki v dušo zarije,

da trga, in da le boli…

To malo, kar mi je ostalo,

če kje, bo v iskrenih očeh,

za hrbtom odpade,

in vsakdo, ki krade

iz jutra veselje in smeh…

 

To malo, kar mi je ostalo,

ne metal bi v nič, v zaman,

dovolj mi bilo je,

preveč v nič mi šlo je,

se bedi sebični ne dam…

To malo, kar mi je ostalo,

rad gledal bi zvezdne noči,

če že, naj vesele

solzé bodo vrele,

ob njih se še sonce rodi…

 

To malo, kar mi je ostalo,

prav zlahka od sebe ne dam,

mi ni, da bi spake

mi šle v korake,

četudi do konca bom sam…

To malo, kar mi je ostalo,

bi brez nemoralnih vseh skaz,

hitel sem topliti,

so šli me pobiti,

popljuvali me v obraz!

Uroš Vošnjak, V pajčevini sonce

Sestrične

V bifeju spoznal sem tri nove sestrične.

Darežljive babe, in, vse, po vrsti, mične.

Že z besedami so me osladkale,

mi bodo svoje zaseke dale…

 

Razmišljam, da širim sorodstvene mreže.

Zaseke so dobre, zlasti, ko so sveže.

Pa tudi sicer, tako, med obroki,

je dobro dodatno imeti pri roki…

 

Ah, ne, ni se mi, niti malo, zmešalo,

in tudi v incest me doslej ni pognalo,

le – lažje se samemu sebi izmažem,

če sebi, in vsem, o sestričnah se lažem…