Dovolj!

Dovolj mi je! In to krepko prek glave, še več, bolj, dovolj. Mojega razumevanja tujih pomanjkljivosti, hib, neprimernosti. Kot da mi ne bi bilo zadosti, da na svoja ravnanja pazim…

 

Ti je priznana polnoletnost, celo neka opravilna sposobnost?! In pamet, tozadevna normalnost. Je? Potem – pazi, kaj počneš, in za svoje početje nosi odgovornost, ter prevzemi posledice. Pa naj te spremljajo, do konca, tako, kot bodo mene moje napake spremljale, vse do zadnjega mojega trenutka!

 

Čemu, hudiča, naj bi te razumel, ti celo roko ponujal, gledal nek, bojda, skesan obraz, ki bo že v naslednjem, primernem, trenutku povsem enako ravnal, kot je poprej?! Zgolj zaradi tega, da bi še večji idiot izpadel, kot sem to izpadal, in izpadel, doslej?! Ne, hvala, ampak teh igric se več ne grem, pa – kar si zamesiš, to še speci in pogoltni, do zadnje drobtine, in – dober tek! Pa če se ti zatakne, ob goltanju, naj bo tudi to tvoj problem!