Sem že
toliko v letih, da si drznem imeti nek svoj svet vrednot. Pravzaprav, če sem
iskren, s tem svetom že od nekdaj razpolagam, ga ne spreminjam, kakor tudi,
značajsko, ne spreminjam sebe…
In mi
je tako hudičevo malo mar za to, kaj je nekomu všeč, in kaj mu ni, kaj mu je
pravilno, dopustno, in kaj ne, ker vem, kaj je, in ni, všeč meni, in pravilno,
in dopustno. In vem tudi to…
Marsikdaj
sem oproščal, marsikaj, a se je zgodilo, da oprostiti nisem mogel. Ne
velikokrat, a se je. In kadar ne morem oprostiti, takrat to pomeni, da je nekdo
krepko pljunil na ta moj svet vrednot, s tem tudi, posledično, name, in se mi
kot neko popolno nasprotje izkazal, obojega.
Razna
pojasnila, opravičila… ja, dolgo, predolgo sem jih požiral, potem pa sklenil,
da smem tudi jaz imeti nek luksuz, v svojem življenju, in jih ne požiram več!
Nasprotno, ena sama zadeva je, v živetju slehernika, ki ne dopušča izbire, s
katero se mora slehernik, pa če mu je ljubo, ali ne, soočiti – smrt, umrtje.
Vse ostalo…
Z
besedami že itak docela neodgovorno ravnamo, kot bi obstajale zato, da se
igramo z njimi, jih v nič dajemo. Obenem pa jih je preveč lažnivih, neiskrenih.
Obenem pa – kaj mi pomaga, to, da nekdo redno »obžaluje« neka svoja ravnanja,
sočasno pa se jih oklepa, in se konstantno z njimi izkazuje?! Ravnanja, dejanja
so tisto, kar o nekom priča, ne besede! Jezik, zlasti, kadar je lažniv,
marsikaj izkaže, dejanja pa samo in izključno – dejstva, resnico!
Ja, res
je, imam svoj svet vrednot, vselej sem ga imel, in z njim bom, domnevam, tudi
umrl. In ni tistega "oprosti", ni tistega pojasnila, nekih
nečednosti, ki zmore v podobi ključa nastopati, pa vrata v ta moj svet
odkleniti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar