Kaj naj kultura drugega pomeni, kot kletev, nekomu, ki se je otepa, ker iz
nje ni pognal, pa je vajen ni in mu nedosegljivost pomeni, obenem pa jo kot
oviro zaznava, v tistem, kar sam počenja, ko stremi, le zase, v domnevno bolje?
Kako, za vraga, jo bo taisti znal umestiti, v prostoru in času, ko pa jo, v
ozkosti lastnega gledanja, ne vidi drugače, kot v podobi izdelkov, pod katere
se ta nebodijetreba podpisuje? Ko niti pomisliti ne zmore, ta, ki nam neke nove
svetove ponuja, in vse bolj gradi, na čem jezik temelji, ki ga, bojda, v neki
domnevni drži podpira, dokler mu dobiček nosi, ta drža, kadar se k ljudstvu
obrača in se nanj sklicuje, češ kako da zanj deluje, medtem ko obstruira,
parlamentira, konstruira, interpelira...in v čem, ter predvsem zaradi česa, je
v drugačnosti o(b)stal, kot posameznik sicer omembe nevreden, kot člen pa del
celote, ki zaradi njega vse bolj gnije, kot potomec običajev, za katerih
ohranitev ne bi ničesar naredil, medtem ko se prodaja, in s seboj vred še korenine
lastne, pa vse, kar je na daleč krog njih (z)raslo, čeprav so prav oni, taisti
običaji, njega ohranili, v času in prek minulega, pa mu omogočili, da se danes,
kot del majhnega prostora, izključno zahvaljujoč omembe nevrednim zmožnostim
njegovim, za velikega predstavlja?
Kako, za vraga, bo takšen, četudi žezlo v roki (so)drži, znal, zmogel,
predvsem pa hotel, kaj šele na misel prišel, da bi v širše pogled zastavil, ko
pa mu plašnična danost le ozkost dovoljuje, ozkost, ki jo med ljudstvo, nje
vajeno, dodatno širi. Podpihujoč še gnev njegov, napram tej nebodijetreba...
Da, res je, nebodijetreba je, ta kultura, v ožjem, še bolj v širšem svojem
pomenu. Kajti v slednjem predvsem prodornost preprečuje, kadar diha, kadar
živi, dejansko, ne le ob praznikih in z govorniških odrov neke lažn(iv)e
scenografije, ta kultura, pa omejitve postavlja in taisto prodornost z
uvidevnostjo bremeni. Ji celo preti, da jo v neprodornost spremeni.
Mi pa želimo biti prodorni, menda...
