Med "misleci"

Na planetu je osem milijard mislecev, ki mislijo, da mislijo, obenem ene same lastne misli ne premorejo.

S "svojo glavo"?!

Samo neumnost lahko izreče stavek »treba je misliti s svojo glavo«!

Neumnost, ki miselnih procesov ne pozna, obenem pa ne pozna občih miselnih nezmožnosti.

0 + 0 = 0

Edina tvornost niča je izničevanje.

"Normalna" običajnost

Sprijenost je normalna samo tam, kjer se skuša žival v človeka obleči.

Ubog "razvoj"!

Svinjaki so eni večjih onesnaževalcev. In največji, kadar so odprtega tipa…

Stvar meril in - "meril"

Kar je povprek dobro, niti na prag dobrega ne dospeva.

Preprosto...

Slabo nikoli ne more dobro postati, in dobro ni zares dobro, v kolikor mu preti, da bi se kot slabo izkazalo.

Brezpogojno!

Odtegni dobroto slabemu, je ni vredno.

V splošnem diru za "svobodo"...

Svoboda je čudna zadeva, v varljivih podobah se kaže, obenem pa se boji povedati, da so je le redki vredni.

Predaleč, da bi upošteval...

Vseeno mi je, kaj si ničevost o meni misli! Križ me daje, občasno tudi meniskus, pa kleče napotkov ne poslušam, stoje pa do mojih ušes ne dospejo.

Dete aja…

Danes se je Mala, po nekem čudežu, odločila, da bo spala prek dneva. In jo pustim, do četrte, da dve uri počitka nabere…

 

Dopoldne se je »nagarala«! Najprej mi je pomagala, da sva mačjega mladička nahranila, nato je še za Tiso in za Tara poskrbela, potem pa še s svojim zajtrkom imela opraviti! In kot da to ne bi bilo dovolj, naporov, sva, spet, tudi k sosedu odšla, in njegovemu psičku dala za jesti in piti…

 

Ko se je »utrujala«, polna neke nasmejanosti, pred garažo, v prijetni osenčenosti, spuščajoč se, s trikolescem, po rahlem nagibu proti »bregu«, ki jo, priden, zaustavlja (medtem ko jo tata, kakopak, v smeri navzgor prevaža, da je ne bi volja po zabavi minila), jo je prišla pozdravit »babica« drugega soseda, vikendaša. In sta družno odšli k njej, jaz pa za njima, da se je malčica malček razgledala, in se s težkim bremenom poslovila – teta ji je namreč dala dve čokoladi, eno veliko, drugo malo manjšo, pa je bilo ta tovor potrebno do hladilnika nesti! In, kakopak, zavoljo nadomestitve izgubljene energije, manjšo sladkost tudi odviti in preizkusiti njeno učinkovanje…

 

Da, res je, naporna polovica dneva je za njo, pri čemer to še ni vse! Za kosilo bova namreč skuhala makarone, in najino omako, pri tem pa mi je v veliko pomoč, jušno kocko odvije, in jo da v posodo, pa začimbe odpira, mi jih dodaja, in, kakopak, pokrovčke na kozarčke namešča, tako da – da, brez dvoma, potrebuje počitek! Pa še kakšno bo ušpičila, tako, mimogrede, preden jo noč umiri, do jutra…

Obratno mi ne znese!

Do blata, ki me skuša zapacati, nimam uvidevnosti, pikapolonico bom nežno na list ponesel.

Razlika, velika razlika...

Vseeno mi je, kadar uši crkavajo, boli me, ko ptica umre…

Lari fari!

Baje si vsakdo zasluži drugo priložnost…

To lahko trdi samo tisti, ki pojma nima o značajih, in o etičnem! Potemtakem – le predstavnik bebavega občestva!

Za razliko od nagonskih...

Človek se ne potrebuje učiti tega, da mu je mar, pač pa se mora naučiti tega, da mu ni mar, za marsikaj in marsikoga.

Nisem enak med enakimi

Edini narod, kateremu pripadam, so ljudje. Edina pot, katero častim, je človečnost. Edini svet, katerega državljan sem, je svet razuma, svet Homo Sapiensa!

»Sodobni človek« pa… ko bi živel med sebi primerljivimi nagonskimi bitji, bi se svet človeka že zdavnaj z »rajskimi« podobami izkazoval!

Tretje ni!

Obstajata samo dve možni poti, etična in neetična. Prva je samotna, na drugi se prerivajo.

V iskanju človeka...

V iskanju človeka, sem odkrival svet živali. Svet najbolj grozljivih bitij, dvonogih zveri, edinih sprijenih podob celotnega vesolja.

Uradno prepoznane živali zgolj sledijo lastnim nagonom, v-oblačila-odevajoče-se pa takisto počnejo s premislekom, pri čemer obžalujejo le tista svoja ravnanja, pri katerih jih ustrezna kazen doleti!

Slabo napram dobremu…

Absurdno je pričakovati, da se bo slabo dobremu umaknilo, da bo, enkrat za vselej, poraženo! Slabo namreč izhaja iz boja za obstanek, in je utemeljeno s sebičnostjo, z neuvidevnostjo, z neetičnostjo, izkazuje pa se v nenehnih stremljenjih zase in sebi…

Boj za obstanek je krut, in se ne meni za drugo, kot za lasten prid! In je značilnost vseh nagonskih bitij, v najmanjši delec njih tvari jim je vsajen, jim skozi žile teče. In absolutna večina dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se je nagonska, ne-razumska…

Ni res, da dobro vselej zmaga! Ko bi, se zgodovina ne bi ponavljala, in se ne bi pojavljale ene in iste vsebine, ene in iste težave, resda v drugačna oblačila odete, a vsebinsko nespremenjene! Je pa res, da slabemu zmore sape poiti, pa dobro celo za nekaj časa na površje dospe.

Oprosti?!

Vsakdo zmore narediti napako, a zgrešeni ne delajo napak, oni so napaka!

Napake je moč opravičiti, včasih jih je celo potrebno, da vzpodbudo k pravilnemu izkažeš. V kolikor se ponavljajo, ene in iste, takrat izgubijo oporo za to, da bi opravičljive postale. In v kolikor se takšne nenehno izkazujejo, takrat že o zgrešenosti govorijo. Zgrešenost pa o tem priča, da ne ločuje med pravilnim in nepravilnim, med dopustnim, sprejemljivim, in nedopustnim, zavračanja vrednim.

Kadar napako oprostiš, takrat izkažeš tako svoje razumevanje, kakor tudi nek čut za pravičnost, potemtakem tudi za etičnost. Kadar zgrešenosti oproščaš, takrat izkažeš njej enakost, odsotnost slehernega čuta, z izjemo tistega, ki je v tvoj, tebi lasten prid naravnan, potemtakem se z neetičnostjo, z nemoralnostjo izkazuješ.

Marsikaj, marsikdaj, marsikomu oproščam, vsega pa še zdaleč ne. Pravzaprav sem prispel do stopnje, na kateri večine ne zmorem oprostiti. Nisem bog, da bi dvonoge ustvarjal, pa da bi, posledično, sebi očital krepke spodrsljaje, in si neke odpustke, opravičila dajal, ne, meni ni potrebno oproščati, ničesar, in zlasti ne neumnosti, sebičnosti, sprijenosti! Gre namreč za vsebine, ki so zame, in meni, le zavračanja, obsodbe vredne, nikakor pa nekih pojasnjevanj, in kaj šele opravičevanj! Pa vse manj na tisti »oprosti« slišim, če pa že, potem z roko zamahnem, in hrbet obrnem…

Ne oproščam, marsičesa ne oproščam, in nikoli ne bom!

Kruta resnica

Nobena »civilizacija« ne potrebuje zunanjih sovražnikov. Ob nagonski večini sama sebe pokoplje!

Razumem smrad…

Smradu je smrdeti nekaj povsem običajnega, normalnega, nekaj samoumevnega, brez česar ne zdrži, zato tudi se po lastnem ravna, in sorodnega, tujega išče, da se vanj ovija, in v njem uživa, obenem sebi neko potrditev išče. In mu je vse, kar bi drugam v vonjavah potegnilo, kaj šele tisto, kar se smrdljivo sploh ne izkazuje, nesprejemljivo, zavračanja vredno, in obsodbe, kakopak, tudi…

 

In povsem razumem, to, kajti tudi jaz enako občutim do smradu, mi je nesprejemljiv, zavračanja vreden. O vrednosti obsojanja smradu pa ni, da bi besed izgubljal, kajti – smradu ne kaže na etični podlagi obsojat, ker bi smrad ne bil smrad, ko bi etičnost poznal, živel, pa mu zanjo niti malo ni mar, dočim drugih ustreznih podlag, za (ob)sodbo, preprosto, ni.

O mrtvih samo - kaj?!

So določeni, za katerimi ne žalujem, ko umrejo. Žalujem pa prej, ker obstajajo.

 

Mora biti bedno obstajanje, kadar za umrlim enega ni, ki bi žalost občutil.

 

Ne upam si šteti vseh tistih, ki s svojo smrtjo svetu edino korist naredijo.

Zmorem živeti s samim seboj...

Ne lažem si, se ne goljufam. Ničesar takšnega si ne morem očitati, da bi samemu sebi obstajanje pod dvome spravljal. Priznam si, kadar pogrešim, in se podpiram, kadar v pravilno ravnam. Edini sem, na katerega se, v bistvu, zmorem vselej zanesti. Še nikoli si nisem hrbta obrnil!

Nisem si všeč, a mi je všeč način, na katerega skozi življenje hodim. Všeč mi je, da vztrajam, kadar je vztrajati vredno, in da roki dvignem, kadar se odločim, da z drekom niti na podplatih opraviti ne želim.

Povem si, kar si imam za povedati, in tudi drugim prav tako zmorem. Ne dovoljujem si neke cenzure, le v lektorski vlogi samemu sebi nastopam, mnogokrat, ko na hitro zapisujem, potem pa v miru za seboj prebiram.

V bistvu s samim seboj vsaj vem na čem sem, in pri čem ter s čem. Z ostalimi nimam takšnih izkušenj, sem se prevečkrat učil, da bi obratno upal trditi. In se ne bi zamenjal, za tisoče drugih, vsaj svojo pot imam, svoja načela, svoje vrednote. In dreka ne žrem, iz dreka nisem narejen, v dreku nisem živeč, z drekom nisem deleč se. Daleč od tega, niti na podplatih z njim opraviti ne želim!

Vseeno mi je!

Počni kar in kakor ti prija, meni je vseeno, itak mi prija brez takšnih.

V brzdanju ciljev...

Cilji naj bodo vselej v dosegu lastnih rok. Bolje prijetna presenečenja, kot razočaranje.

Še nedorečeno...

Morda pred smrtjo celo ugotovim, čemu sem živel. S čem sem, to pa že kar nekaj časa vem.

Ni druge...

Krepko raje bi lepše podobe zrl, a kaj, ko mi oči dobro služijo!

'božci

Hitro sem se našel, in se nikoli ne izgubil. In ne zavidam izgubljenim, ki se v nedogled iščejo, a nikoli ničesar najti ne bodo imeli.

Smrad!

Za vse njihovo življenje zaznamovati lastne otroke, jim sramoto spočenjati… za to moraš biti zares prava žival, sebično, do konca gnilo bitje, smrad!

V breme sveta!

Nekaterim so otroci v breme. Nekateri so v breme otrok. Bi bilo boljše, pač, domnevam, ko nekateri – sploh otrok ne bi imeli!

»Sosedovo je vedno boljše…«

Ja, tudi Taru bolj prija iz Tisine posode, in obratno, čeprav so v obeh povsem – enaki briketi…

Prva »bunkica«!

Končno! Dete je dočakalo prvo letošnjo »bunkico«! Domačo, seveda. »Malček« drugače dišečo, kot »dišijo« tiste iz trgovine. In »malček« slajšo, polnejšega okusa…

Če ne bo, spet, nekih ujm, vremenskih, in toče, jih bo letos še kar nekaj. Pa če voluhar v pričakovanja ne poseže, seveda.

Dovolj!

Naveličal sem se že nekih »oprosti«, pa jih niti slišati ne želim več, kaj šele upoštevati.

"Živim"

Živim od danes do jutri, misleč na delo, katerega je potrebno opraviti, da bi tudi do pojutrišnjem prišlo.

Bi bilo zaman...

Med »ponosnimi«-na-nič-posebnega ne išči posebnosti.

Tak' je!

Zahvaljujoč redkim ljudem in njihovim spoznanjem je kamena doba preteklost. Zahvaljujoč večini je nenehnost.

V enem dva svetova

Človeku je sramotno živeti živalsko, živali je samoumevno. Pravzaprav sploh ni zmožna preseči sveta brloga, žretja, parjenja, sveta, v katerem nagoni opredeljujejo in odločajo.

Čudak, pač...

Ni mi do njihove »ljubezni«, kakor mi ni do ničesar plehkega, praznega, zlaganega.

Sine obeležuje…

Danes sem zadovoljen, zaradi svojega sina, mlajšega. Danes namreč obeležuje obletnico svojega rojstva. In upam, da nikoli ne bo dospel do trenutka, do katerega sem dospel sam, do trenutka, v katerem bi lasten prihod na svet preklel. Zaradi svinjarij, ne svojih, zaradi prascev in prasic, ki mu bodo veselje do življenja pobijali.

 

Nekoč sem imel več slavja. Čas pokaže, da so redke stvari, in redki, katere kaže slaviti.

Žal...

Med stvarmi, katere obžalujem v svojem življenju, je na prvem mestu to, da sem malo ljudi spoznal.

Zadovoljen!

Zadovoljen, ker mi v svetu istosti uspeva ostati drugačen!

Le kaj je pol stoletja…

V kolikor doživim, seveda, bo prihodnje leto minilo pol stoletja, kar sem opravil vozniški izpit in vozim. Mimogrede, rad imam dinamično vožnjo, pa tudi na stopalko za plin rad stisnem, v kolikor razmere dopuščajo, seveda, bentim nad raznimi »polži« in »govedom« v prometu, a imam, kljub temu, že dolgo, ne pomnim od kdaj, polovičen popust pri zavarovanju avtomobila, in smem, bojda, dva zahtevka za povrnitev škode udejanjiti, preden bi ta popust začeli zniževati…

 

Ker nisem med tistimi, ki živijo, da žrejo, pač pa jem, da zmorem (pre)živeti, in mi denar nikoli ni bil gonilo, kaj šele, da bi vladal mojemu svetu, da bi bil z njim obseden, tudi nisem med tistimi, ki nenehno skačejo od enega ponudnika storitev k drugemu, da bi sebi za nek ščepec ugodja več priskrbeli. Ne, meni šteje zvestoba, izpolnjevanje dogovorjenega, držanje besede, odnos kot tak, pa bo v prihodnjem letu minilo tudi pol stoletja, kar imam pri isti banki račun odprt. Prvega, tako imenovani žiro račun, sem odprl še v dijaško-študentskih letih, ko sem, v prostem času, pomagal pri trasiranju daljnovoda, ki danes poteka v okolici Ljubljane…

 

Odkar imam telefon, prenosni, sem pri istem podjetju-posredniku telekomunikacijskih uslug. Ne menjavam zavarovalničarjev, trgovcev in tudi sicer vselej iste številke kličem, telefonske, kadar potrebujem, denimo, drva, ali storitve raznih mojstrov…

 

In tudi moje videnje sveta se, v svojih izhodiščnih točkah, niti malo ne spreminja, le videno drugačne podobe zapopada, kot posledica spoznanega, posledično kot posledica upoštevanja dejstev, resnice. Potemtakem sem tudi samemu sebi nenehno zvest, svojim načelom, svoji zmožnosti razumevanja, svoji (raz)delitvi med pravilnim in nepravilnim, dopustnim in nedopustnim, moralnim in nemoralnim. Pa mi razni politiki nikoli niso bili »včeraj« nekakšni »junaki«, da bi mi »danes« le še »barabe« predstavljali. Ne, »hvala bogu«, zmorem ugotavljati značaje, da imam le dovolj besed na razpolago, besed, izrečenih iz ust tistih, katere presojam, pa lahko ugotavljam tako značaj, kakor tudi mišljenjske ne/zmožnosti in ne/zmožnosti (so)čustvovanja…

In ne zgrešim, nikoli, v kolikor je tisti, katerega ugotavljam, spontan, iskren, in v kolikor se ob meni izkazuje tako, natanko tako, kot se izkazuje tudi za mojim hrbtom.

 

Pol stoletja. In, če k tej polovici pridodam še večinski čas svojega odraščanja, otroško-mladinska leta, dospem do – celotnega svojega, dosedanjega, kakopak, življenja!

 

Marsikdaj se mi je zdelo, da se čas »vleče«, denimo v nekih šolskih klopeh, ko sem najprej komaj čakal, da bom do gimnazije dospel, zatem, da bom »faks« tudi od znotraj spoznal… in pa vselej, kakopak, kadar so neke zares težave pestile, in povzročale občutke negotovosti, dvomile v moje zmožnosti, celo zadovoljstvo v nezadovoljstvo hitele spreminjati, a kmalu za tem, danes pa še toliko bolj, sem ugotovil, da je sfrčal, ta čas, kot bi mignil, mimo mene. In je od njega ostal samo kup nekih spominov, izkušenj, spoznanj, naučenega ter, za zaokrožitev, povsem drugačno pojmovanje, in doživljanje, vsega kar obstaja, kot je bilo tisto otroško, mladostno, izhodiščno…

 

Da, tudi meni je bil svet nekoč lep, živeti na njem prav tako, takrat, ko sem bil še dovolj neumen, neizkušen, neveden, pa sem se smel, letom primerno, z naivnostjo izkazovati, vendar – pravijo, in prav imajo, da je naivnost značilna za neumnost, da lepota videnega temelji na tem, da to, videno, dejansko sploh ne poznaš, pa ga zgolj po njegovi zunanjosti presojaš, dočim do bistva, do njegovega jedra, njegovih pravih podob nikoli ne dospeš! Jaz pa dospevam, in sem, vsaj doslej, vselej tudi dospel…

 

Pol stoletja, in še tisti drobiž pred njim, pa – še malo, in mi tudi za spomine ne bo več prostora in časa ostalo, in moja zgodba se bo do konca izpisala, se izpela, zaključila. Pa se sprašujem, tu in tam, o tistem kaj imam od tega, svojega življenja?! In kakorkoli obračam, nikoli ne dospem do tega, da bi neke zidove v dosežke, v misli spuščal, neko materialno, ki sem ga, nakljub temu, da se nikoli za njim nisem gnal, ustvaril, nabral, pač pa se mi povsem drugačne zadeve prikazujejo…

 

Odpiral, in odprl, sem številna vrata, sebi, in se, po vstopu skoznje, izkazal, dokazal, da zmorem, da znam. In sem bil za marsikaterimi prvi med mnogimi, marsikdaj celo edini, ki je zmogel izključno na temelju tistega, kar je moč iz sebe, s svojimi zmožnostmi, s svojim znanjem ustvarjati, ponujati in dajati, brez slehernega nekega skakanja-mimo-vrste, brez nekih vez-in-poznanstev, protekcije, gledanja skozi prste. Ne maram takšnega načina »poslovanja«, vselej sem ga z odporom doživljal, in mi nikdar ni šel vkup z občim prepričanjem o dobrem, poštenem »mi«…

A vsi ti dosežki, moji – meni pomenijo, ker mi govorijo o tem, da je, vsemu navkljub, moč iti iskreno, pošteno skozi čas, me z močjo navdajajo, da vzdržim tudi v bodoče, dočim – nikomur drugemu, se oproščam, le redkim pomenijo to, morda tudi malček več, kar zmorejo videti moje oči. Vsem ostalim, potemtakem celoti, pa niso prav nič vredni, ti, moji dosežki, ker lastne uspešnosti vidijo v zidovih, v plehu, v količini požrtega… do česar so sami dospevali, in dospeli, ali pa zgolj stremijo k temu.

 

V vsem svojem življenju se nikoli nisem dajal na prvo mesto. Marsikdaj so me nanj drugi postavljali, ko so moje delo, mene, primerjali z delom nekih drugih, in z njimi, a me to nikoli ni prevzelo, kaj šele, da bi me gnalo naprej, kajti povsem mi je zadoščalo spoznanje o tem, da sem, vedno, samemu sebi zvest, da dosledno samega sebe živim, v podobah, v kakršnih se od nekdaj izkazujem! In ga ne bi bilo, na vsem svetu, ki bi sleherno odstopanje, sleherno moje nasprotovanje samemu sebi, bolj obsojal, kot bi ga sam…

 

Spoznal sem, tudi na lastno začudenje, celo šokiralo me je, marsikdaj, da zmorem, zahvaljujoč svojemu umu, tudi neke vsebine, za katere se nikoli ene same sekunde nisem usposabljal, se o njih učil! Pa sem tudi po tem vprašanju kar nekaj vrednosti, meni vrednih, nabral, ko sem doživel priznanja nekih redkih, ki se s konkretnimi vsebinami dejansko ukvarjajo, jih »od znotraj« poznavajo, zares vedo o njih… in ne tako kot občestvo, ki, itak, o vsem »ve«, a ničesar ne razume, o ničemer, zares, pojma nima. Kakopak, ne govorim o vodovodnih napeljavah, in o podobnih zadevah, o katerih se je moč dejansko naučiti, saj njihovo poznavanje temelji na čutnih zaznavah, le-te pa so vsem dane…

 

Da, ni malo tistega, o čemer sem sanjaril, ali pa tudi ne, še v otroštvu, in sem do istega tudi segel, ga dosegel, izkazal, da znam in zmorem. Pa sem kar na nekaj področjih deloval, področjih, ki se, vsaj v grobem in na prvi pogled, med seboj sila razlikujejo. A, kljub temu…

 

Vselej sem se za dobro, za boljše, za pravilnejše, poštenejše prizadeval, da bi večinoma ugotavljal, kako je to, v obstoječem svetu, le neka prazna iluzija, nedosegljivost. In da s tem, ko sebe podrejam, na voljo dajem tem prizadevanjem, v bistvu lastno življenje v nič mečem, pa…

 

Ničesar nimam od malodane vsega, kar mi je uspelo izkazati, v dejanjih, v podobah nekih rezultatov poroditi. Ničesar! In sta mi, v bistvu, samo dve stvari ostali, od celega mojega življenja, ki pa, še vedno, in vsemu navkljub, ter vsaj posredno, pričata o tem, da sem uspel. Meni pričata, kakopak, kajti vsi, tako in tako, »vedo«, da so najboljši, da je pravilen tisti njihov »po svoje«, pa čeprav prav ta »po svoje« poraja, in ohranja, svet, natanko takšnega, kakršen je, in je – človeka, človečnosti nevreden!

 

Moji otroci! Po vseh merilih, od čistosti, etičnosti življenja, do, posledično, njihove dobrote, uvidevnosti, sočustvovanja, nesebičnosti… so, zagotovo, nekaj, na kar ne samo, da smem biti ponosen, pač pa celo moje življenje upravičuje, da se ne zmore kot nekaj v zaman izkazati!

 

In mi, ob njih, preostane samo še ena stvar, neka »malenkost«, v tem tako lažnivo dobrem in poštenem, ter zlasti človečnem svetu – moja zvestoba samemu sebi, to, da zmorem z enim samim obrazom skozi vse, tako v dobrem, kakor tudi, in predvsem, v slabem, pa tudi takrat, ko ne zmanjka nog, ki bi spotikale, in rok, ki bi bodisi odrivale, bodisi nazaj vlekle. In…

 

V kolikor mi bo dano, bom, na svojem koncu, lahko črto potegnil, ter samemu sebi porekel, kljub vsej grenkobi, ki se je, in se še bo, v meni, nabrala – kljub temu, da si bil vse svoje življenje navaden bedak, ti je uspelo!

Reklama…

Uvodoma in brez slehernega zadržka zapišem, da je absolutna večina reklam, s katerimi se oglaševalci izkazujejo – butastih, docela butastih! Pa, bolj ali manj, pričajo tako o miselnih nezmožnostih njih tvorcev, kot o enakih nezmožnostih tistih, katere nagovarjajo…

 

Nedavno tega mi je v ušesa »padla« reklama za nekega (če se ne motim) posrednika spletnih, tudi TV, storitev, in nekako takole se glasi besedilo, katerega igralec podaja: »Iščem nekoga, ki me bo slišal, ne samo slišal, pač pa tudi razumel. In bova skupaj gledala filme in fuzbal, pri čemer na kompromise ne pristajam…«

 

O čem pa to besedilo pravzaprav govori?! Ti povem. O skrajni sebičnosti, neuvidevnosti, nezmožnosti pravega, dejanskega sobivanja, in nezmožnosti pravega, dejanskega imeti-rad-nekoga-drugega! In o tem, da je takšen »pogled« na soživetje, očitno, povsem običajen, »normalen«, tvorcem reklame, kakor vsem tistim, ki reklamo poznajo, in jo kot takšno, brez slehernega pomisleka, sprejemajo. Potemtakem je takšen pogled »normalen« - absolutni večini!

 

Kaj pa je narobe pri tem, že slišim vprašanje. Kaj? Tudi to povem…

Ti iščeš nekoga, ki bo TEBE razumel, ki bo TEBE poslušal, ki se bo TEBI prilagajal, ki bo TVOJE želje upošteval, in se ti to zdi povsem »normalno«, to, da bo potekalo po TVOJE, dočim se bo ta drug, katerega iščeš, temu prilagajal, se lastnim željam, pričakovanjem odpovedoval, da bo TEBI (u)stregel! Kajti ti NISI pripravljen na kompromise, ti pričakuješ, celo zahtevaš izključno tisto, kar je TEBI pogodu… ne meneč se za to, če je pogodu tudi drugemu.

 

Ja, na ta isti princip tudi obča »ljubezen« poteka. »Ljubezen« do UGODJA, katerega mi nekdo poraja (dokler mi ga, poraja), in je v osnovi popolnoma vseeno, KDO ta nekdo je, samo da je MENI ugodje zagotovljeno! Pa bodisi, da je to ugodje v ljubezen-gre-skozi-želodec, ali v ljubezen-gre-skozi-posteljo, ali pa »zgolj« v delitvi stroškov dveh obstajanj (potemtakem v lajšanju okoliščin teh obstajanj), ali v varnosti, s katero se skupnost (dveh ali več posameznikov) v večjem obsegu izkazuje kot neka posamičnost, sama sebi, svojim ne/zmožnostim prepuščena, ali pa, neredki primeri, v strahu pred zmanjšanjem vrednosti nabranega nekega materialnega premoženja… in v podobnih rečeh.

 

Pa ni potrebno verjeti, še zlasti ne takrat, kadar nimaš na temelju česa dvomiti v obča prepričanja.

 

P.S.

Vse več je gospodinjstev, v katerih obstajata vsaj dva TV sprejemnika. Ker se imajo člani teh gospodinjstev med seboj tako »radi«, da se drug za drugega niso pripravljeni odpovedati gledanju tako pomembnih vsebin, kakršne so razni resničnostni šovi, bebaste nadaljevanke, pod-kozolčni-spevi, športni prenosi… in jim je ljubše biti vsakemu v svoji sobi, in s svojim sprejemnikom, in s svojo »pomembno oddajo«, kot s tistim(-o), katerega(-o) »imajo radi«. In…

Kadar imaš nekoga zares rad, takrat mu skušaš v največji možni meri ugoditi, potemtakem takrat PO SVOJI VOLJI od neke lastne želje, namere ODSTOPAŠ, potemtakem takrat – sklepaš kompromise! Pa je zdaj po tvoje, hip kasneje pa po NE-tvoje.

"V vsaki stvari je nekaj dobrega..."

Najprej sem se naučil umiti si roke, po igranju z blatom. Potem pa so milo podražili, in sem se naučil ne igrati se z blatom, in čistih rok ostati…

Popotne...

Ista pot, isti hodec, isto dospetje.

 

Živetja ni potrebno drážiti, se zna, s svojimi računi, že samo po sebi za dovolj drago izkazati.

 

Napake so čudna učiteljica, marsikdaj naučijo samo – ponavljati se.

 

Kdor sili v težave, temu zna pomoč biti destruktivna.

 

Ko bi se vsak padec znal pobrati, bi zmogel tudi hoditi naučiti.

Lepota ali zgolj - "lepota"?!

Ne išči lepega pri tistih, ki v sebi lepote ne premorejo!

 

Umetne fasade, od ustnic, do riti, a grdo nikoli ne zna lepo biti…

 

Z nobenim ličilom, z nobenim krmilom, ne s sala odvzetjem, k skalpelu dospetjem, ni moč se mladiti in let preslepiti.

 

Vsakdo pokaže tisto, kar ima. Če nima v sebi, ima izven sebe.

 

Lepota ne potrebuje lepšanja.

Pasja sreča

Prišli so sosedje, vikendaši, Zagrebčani. Cucka jih vedno pozdravita, marsikdaj mi prav ona povesta, da so prispeli, ko tiščita k ogradi, mahata z repoma, cvilita, lajajoč pozdravljata…

 

Zadnje čase jima vedno nekaj prinesejo, in tudi danes sta dobila darilo, lepo darilo, približno dva kilograma mesnih ostankov od kosila, vse čisto, brez kosti, in približno pol kilograma ocvirkov. Pa bosta nekaj dni imela priboljške, ob svoji redni, osnovni hrani…

 

Kakopak, kosmatinca sta skorajda »ponorela«, ko sta vrečka z mesom in škatla z ocvirki romala prek ograde, iz sosedinih v moje roke. V hipu sta bila lačna, čeprav ju v njunih posodah že nekaj ur čaka jutranji obrok. In sta me spomnila…

 

Ja, kar nekaj takšnih sem srečal, ki so se, pred odhodom na obisk, doma »šparali«, da se bodo pri gostiteljih lahko najedli. In še bistveno več tistih, ki na razne dogodke, denimo predvolilne shode derejo, ker je ob takšnih dogodkih, bojda, moč najboljše golaž in klobase zaužiti. Najboljše ali zgolj – brezplačne?!

 

In potem poslušam razne očitke, ker v ugotavljanju »človeštva« določene primerjave izvajam, tudi z uradno prepoznanim živalskim svetom…

Pred izhodom

V prizadevanjih za lepši svet, sem gršega spoznaval. Pa mi ni ostalo drugega, kot da ga v zakup vzamem, natanko takšnega, kakršen je, češ da bom s tem sebi življenje umiril, si ga, na nek posreden način, olajšal, morda za kanček celo polepšal…

 

Ob tem nisem ostal nem, nasprotno, prizadevno sem kazal, marsikdaj povsem neusmiljeno, na tisto, česar znotraj človečnosti sploh biti ne bi smelo, tako na ravni posameznika, kakor na ravni skupnosti teh posameznikov, in nikdar mi gradiva ni zmanjkalo. Pa sem bil praviloma deležen negativnih odzivov, nekega mene-ne-sprejemanja, zavračanja, celo obtoževanja, in sem le tu in tam na nasprotja naletel, v katerih sem oporo začutil, in vzpodbudo za tisti vztrajaj-naprej…

 

In podobno, kot se mi je dogajalo v okvirih tega maksi sveta, se mi je tudi v okvirih mojega, samo mojega, mini sveta. Tistega dela prostora in časa, v katerem je ob meni smel biti le tisti nek redek, za katerega sem menil, da potrebne pogoje izpolnjuje, in se kot povsem ne-večinski izkazuje. In bolj kot sem si za lepše, boljše prizadeval, bolj me je pričakalo grše, ne samo od želenega, pač pa tudi od videnega…

 

Pa mi tudi pri tem ni drugega ostalo, kot v zakup vzeti, in krčiti, pa spet krčiti… lasten mini svet, dokler se ni že tako skrčil, da iz njega pravzaprav nimam nikogar izgnati, in da ni nikogar ostalo, ki bi, sam od sebe, iz njega bežal. V »normalo«, pardon, v neko sivo, brezlično običajnost…

 

In sem se tako, z leti, in z desetletji, znašel pred krutim spoznanjem – v obstoječem, danem prostoru mi več nikamor ni bežati, umikati se, in edini izhod, ki se mi, vse bolj pri roki, kaže, je tisti, pri katerem za vselej vrata za seboj zapreš…

 

Svet je lep, živeti je lepo. Velikokrat, prevečkrat že slišal. In povsem dovolj, da se sprašujem: je z mojimi ušesi nekaj narobe, pa slabo slišijo, ali, morda, z možgani, ki pričakujejo tisto, kar je, načeloma sicer izvedljivo, a v praksi, dejansko, nemogoče?!

Hecna zadeva

Življenje je hecna zadeva. Večinoma ti ga priznavajo šele po smrti. In večina ga niti ob smrti ni deležna.

Dejanja govorijo

Ne prosi me, ne prosi…

če smrad te označuje,

ti sprijeno kraljuje

in dobro ti je tuje.

Drugam vse svoje nosi…

naj drug s teboj se brati,

po blatu kolovrati,

hiti ti pomagati.

Ne prosi me, ne prosi…

mi ni na tleh živeti,

drugačne znam sprejeti,

ob sebi jih imeti.

Izgovori so bosi…

dejanja govorijo,

in s slednjo svinjarijo

odmikajo, hladijo.

Dokler niso na dveh...

Živalim ne morem očitati pokvarjenosti, zavisti, škodoželjnosti, sprijenosti nasploh… dokler se na dve ne postavijo.

Le odpišem…

Nisem se šel prava učit. A kljub temu vem, kaj je, in kaj ni pravilno.

Nisem sodnik, čeprav sodim, razsojam, presojam, malodane po tekočem traku.

Nisem nek izterjevalec, da bi preganjal naokoli. Obenem nikomur ničesar dolžan, da bi mu moral vračati. Prej obratno.

Tudi rabelj nisem, da bi neke razsodbe izvrševal. Sem prepričan, da se znajo same od sebe, slej kot prej.

 

Meni tisti vse-je-treba-plačat še kako velja. Tudi v mojem primeru, plačujem, nenehno, to, da sem idiot! Idiot, ker zmorem iskreno, uvidevno, nesebično, z odrekanjem, predvsem pa radi tega, ker zmorem zaupat.

In sem prepričan, da velja tudi drugim, in za druge, da vselej nek račun pride, in ga je potrebno poravnat.

 

Razsojam, na temelju pravilnega. Ne preganjam, naj se samo. Ne kaznujem, le odpišem. Včasih začasno, včasih za trajno, kakor nanese, in kakor si izkazano početje zasluži.

 

Pomnim pa, zagotovo. Ne nekih datumov, z izjemo tistih, ki so vezani na radosti tistih, katere k sebi pripisujem. Ne nekih naslovov, tudi, včasih, avtorjev, zgolj vsebine. Skratka, z banalnostmi se ne obremenjujem, pa nisem dober sogovornik po mnogoterih vprašanjih. A pomnim!

 

Predvsem pa imam svoja načela. Ne bi se jih hotel otresti, so le, ne nazadnje, vodilo mojega življenja. In si ne mažem rok, ne z nekim svojim početjem, ne s tistimi, ki so sami po sebi umazani.

 

Vem, kaj je pravilno, in kaj ni. In mi to povsem zadošča, za to, da vem koga želim, ob sebi in s seboj, koga zmorem, ob sebi, in komu ni dano v mojo bližino dospeti. Vse ostalo pa drugim prepuščam, kakor se razporejajo, tako bodo razporejeni.

Naj kar žanje…

Mesec nad oblaki žanje,

zvezde vse je že požel,

je hotel še moje sanje,

a jih ni, da bi jih vzel…

 

Davno že so se poskrile,

kot bi čas jih nek pregnal,

pa tatu ni, ni te sile,

da bi se še zanje bal…

 

Česar ni, ni moč ukrasti,

odcvetelo ne cveti,

ni na dnu v globino pasti,

up brez sanj ne zaboli…

 

Naj se trudi kakor hoče,

kaj pa Mesec vedet zna,

spodaj vselej nemogoče,

kar je možno vrh neba…

 

Naj kar žanje, naj se trudi,

če še kaj je za požet,

je pri meni v zamudi,

pa nič več ni za vzet…

V noči misli…

Telefon sem nastavil, da bi ob pol šestih zvonil, da v miru kavo popijem, preden se odpravim kositi. In sem legel, nekaj po polnoči…

 

Blagor tistim, ki lahko kakršnokoli misel izklopijo. Jaz tega ne znam. Zmorem določene, ki se mi, očitno, pomembne ne zdijo, utišati, za nekaj časa, dočim se mi neke druge, katerim se jaz nepomemben zdim, ne dajo, pa one utišajo mene, moje namere. Denimo, nocoj, ko so mi utišale namero po spanju…

 

Do tretje sem še poskušal, se obračal v postelji, jih skušal odmisliti, oviti v nepregledno temo…

Temo si vselej lahko prikličem pred oči, pod veke, kakor si lahko prikličem karkoli drugega, a je sama tema krepko premalo za to, da bi učinkovala…

 

Ob treh sem vstal. Izničil nastavitev zvonjenja. Nisem ga hotel na kasneje prestaviti, ker me kar nekaj dela čaka, in ga ne bi opravljal takrat, ko bo sonce žgalo. In prav tako ne takrat, zvečer, ko bo na dnu brega mrgolelo komarjev. Ob samo dveh urah spanja pa bi bil, po izkušnjah sodeč, bolj matast, kot spočit…

 

Misli so del življenja. Iz njega izhajajo. Predvsem iz načina, na katerega to življenje živiš. V bistvu misli porajajo, to življenje, obenem ga tudi odnašajo. In ga skušajo lajšati, obenem ga zmorejo otežkočati, pa čeprav samo s tem, da času, namenjenem počitku, ne dopuščajo…

 

Nikoli nisem, in ne bom razumel tistih, ni jih malo, ki vedo, da je potrebno misli izklopiti. Že kar dolgo je tega, kar je znanost ugotovila, da so možgani osrednji organ, tisti, ki dobesedno vse pogojuje, o vsem odloča. In ta organ je avtonomen, popolnoma neodvisen od volje nekoga, pa ga je moč dejansko izklopiti šele z nastopom biološke smrti…

 

Ob tem dejstvu se mi porodi vprašanje, povsem obstransko, seveda. Če so možgani tisti, ki usmerjajo, vodijo, odločajo, pa če zmoreš dospeti do njihovega, zgolj domnevnega, kakopak, izklopa, tako da se v njih, pri tvojem zavedajočem se stanju, nič ne dogaja, potem – s čem to narediš?! S srcem, z običajno črpalko? Z jetri, z nekakšnim filtrom, cedilom? S pljuči, potemtakem z mehom, ki zrak po telesu poganja? S čem, za vraga, zmoreš izklopiti računalnik, ki je nastrojen izključno tako, da neprekinjeno deluje, in se ne pusti niti za sekundo celotnega živetja ugasniti?!

 

Ne, vprašanje, zagotovo, ni na mestu. Iz povsem preprostega razloga – nad možgani drugega, ničesar, ni, oni so general štab, oni zmorejo vse ostalo izklopiti, dočim obratno ne gre! Potemtakem…

 

Je potemtakem moč trditi, da v teh možganih ničesar posebnega ni, ničesar, s čemer bi se morali soočati, kar naj bi razreševali, da bi svojo temeljno zadolžitev opravljali? In, če je temu res tako, kako je potem moč, pa čeprav pomotoma, sploh o razumu govoriti, ko pa je za razum značilno to, da nenehno išče, raziskuje, ugotavlja, da nenehno dvomi v tozadevno spoznano, da nenehno preverja vse, in tudi posledice lastnega izkazovanja?! Ker – živetje pa spet ni neka lagodna igra, in svet še zdaleč ni »rajskemu« podoben, da se vprašanja ne bi kar sproti zastavljala, da videno in slišano ne bi odzive porajalo! Razen če…

 

Ja, verjetno, da bo to – to! Da je govoričenje o neki uvidevnosti, sočustvovanju, dobroti, sobivanju… bolj kot ne zgolj cirkuška predstava, ena najbolj cenenih, pa se je moč zgolj na temelju sitega želodca, in ostalih potolaženih nagonov, v sebični samozadostnosti, preprosto, izklopiti, odmisliti vse krog sebe…

 

Kakorkoli že, možgani delajo štiriindvajset ur na dan, vsak dan, od prvega, do zadnjega, pa – če se ne zavedaš njihovega delovanja, potem v njih, domnevam, ničesar takšnega ni, da bi se ga bilo potrebno zavedati…

 

Nerodna zadeva. Misli naj bi porajale, in odnašale, življenje. Pomeni, da brez njih ni življenja?! Je zgolj neko obstajanje, bolj ali manj fizično?! Pomeni, da tudi odnašati ne morejo, vsaj življenja ne?! Pač pa – zgolj neko fizično obstajanje?!

 

Kaj pa, če, za zaključek, in ne vem več katerič, zapišem takole: obstajati, biti živ, je možnost, priložnost, iz katere je moč, tu in tam, v podobah neke zgodbe, v podobah razuma, tudi, ali pa celo do življenja dospeti?! Zahvaljujoč prav možganom, seveda, delujočim, nenehno delujočim možganom!

 

Ja, jezik, in njegovo poenostavljanje! Ko ena in ista beseda o različnih zadevah govori. Sreča, denimo. Znanje. Normala. Življenje…

Za danes - voljno!

Danes sem uspel opraviti dve stvari, katerih, priznam, ne opravljam z veseljem, pospraviti in, kolikor je bilo mogoče, melone opleti…

 

Pri pletju sem ugotovil, da je bila moja domneva o voluharju, ki je pokončal eno od treh rastlin, katere so točo prestale, pravilna. Na površju sem namreč našel začetek stebla, na njem pa ene same koreninice ni bilo videti. In sedaj upam, da požrešneža njegovi rovi ne bodo popeljali tudi do preostalih dveh, pa da mi bo onemogočen užitek ob tem, ko bom gledal moje Malo kako se sladka z zrelimi sadeži, kajti – to, kar v trgovinah prodajajo, to je sramota, bolj kot ne, nekakšne kumare, ki so le po izgledu melonam podobne!

 

Zdaj sem si dal voljno, do jutri, ko bom, če dež ne preseneti, nadaljeval s košnjo, in jo tudi zaključil. Potem bo pa tako in tako spet Malo tu!

"Trica", bi rekli na Jugu...

Misliti, da razumeš, je krepko premalo, potrebno je mišljenje razumeti.

 

»Bogovi« so dali oceane neumnosti, in ščep razuma. Krepko premalo, da se ne bi malodane razblinil, v teh oceanih, a dovolj, da jih v drugačne spremeni, napram preostalih voda.

 

Na temelju razuma je moč dospeti do podatkov, do znanja, na temelju podatkov ni moč dospeti do razuma, dočim je znanje le – (po)zna(va)nje podatkov.

Grozljivo!

Grozljivo, prava kazen, živeti sredi nagonov, sredi vesoljne neumnosti! A še vedno boljše, kot biti del tega.

V čem se razlikujeva »bog« in jaz?!

»Bog«, bojda vsega zmožen, je ustvaril otroke, ki se praviloma z nezmožnostjo izkazujejo. Jaz, nezmožen, imam otroke, ki na temelju lastnih zmožnosti hodijo skozi življenje.

 

»Bog«, dober oče, in vzgojitelj, je ustvaril otroke, ki vanj »verujejo«, ga »spoštujejo«, a se z neupoštevanjem njegovih moralnih zapovedi izkazujejo, pa jih je od sebe pregnal. Jaz, slab oče, porajam pomisleke, celo dvome, in nasprotovanja, pri svojih otrocih, ki izven etičnega ničesar ne počenjajo. In bi jih želel nenehno imeti v svoji bližini.

 

»Bog«, vse vedoč, ne ve niti tega, kaj je to osvoboditi nekoga, biti svoboden. Jaz, ki ničesar ne vem, trdim, da »bog« nikogar ni mogel osvoboditi, mu svobodo dati, v kolikor od njega zahteva, da mu sledi, in po njegovi, »božji« volji ravna.

 

»Bog«, vse močan, je do obupa dospel, ko je s svojimi otroci opraviti imel, pa jim je radi tega svobodno voljo dal, da bi se odgovornosti zanje znebil. Jaz, šibak, nad svojimi otroci nikoli, vsaj doslej, nisem obupal, nasprotno, so mi v veselje, in v ponos.

 

»Bog«, zgled pravičnosti, se ne zmore moralno izkazovati, saj trpeče v njih trpljenju pušča, dočim njih krvnikom odpustke daje. Jaz, nepravičen, samemu sebi ne odpuščam, v kolikor pogrešim, in sem se moral (na)učiti, tega, da vsakdo ni vreden pomoči.

 

»Bog«, ki se ne zaveda svoje starosti, posledično svojega slabega vida, na ovčice zre z neba. Meni, ki očala nosim, pa je tudi nebo preblizu, da bi mi silne črede pred oči dospevale.

 

In še bi se dalo kakšno razliko najti, zanemarljivo, resda, a preveliko, da bi v tem »bogu« karkoli vrednega videl, in da bi on pri meni neko naklonjenost našel.

Zakaj je »bog« svobodno voljo dopustil?!

I, kako zakaj?! Zaradi vseh tistih, ki ga »častijo«, a ga – ne spoštujejo! Ker, objektivno, nikogar, ničesar niso zmožni zares spoštovati!

 

Dobro je, kadar veš, da imaš zares na koga računati! Na nekoga, ki se za resničnega tvojega izkaže, in ni ob tebi samo takrat, ob tebi in zase, kadar bi neko tvoje dobro delil, pač pa tudi takrat ostane, in zmore celo pomagati, ko vsi ostali ubežijo, jih v hrbte spoznaš, ker te v samosti pustijo, v nemilosti težav, ki se nadte zgrnejo.

Izkušnje, ne samo moje, mi pripovedujejo o tem, da je sreča, prava sreča, nekoga takšnega imeti, tako redko se namreč izkažejo!

 

Poznam vlogo, verjemi, sam sem jo odigral, vlogo tistega, ki se skaže kot edini, na vsem tem božjem, še bolj vražjem, svetu, ki zmore zares razreševati, in razrešiti. In – čeprav ti takšna vloga malodane nekakšno božanskost pripisuje, je sila delikatna zadeva, saj je, praviloma, z nehvaležnostjo poplačana!

 

Ja, zato je »bog« svobodno voljo izumil. Je imel prek glave nehvaležnosti dovolj!

Prehitri so...

Z lažnivci se ne kaže pregovarjati. V lažeh živeči se prehitro (z)lažejo.

Ura za uro…

Pospravil sem, končno, zgoraj. Ne, ne, nisem se generalke lotil, le tako, osnovno, na grobo je pospravljeno, toliko, da lahko rečem, da je sedaj čisto. Pogojno čisto. Glede generalke pa…

 

Ko samo na knjige pomislim – vsako bi moral »prezračiti«, da bi jo prahu osvobodil… ne, bo moralo takšno čiščenje do zime počakati!

 

Trenutno je malo mešano, zdaj sonce neusmiljeno tolče, z neba, v naslednjih trenutkih se za oblake skrije, trenutno pa celo dežuje. Pa bom počakal, do večera, da še poslednje, za danes, načrtovano opravim. Pletje krog melon. Kakšna ura čepenja, celo klečanja. Si ga smem dovoliti, pri melonah, ker se sicer s klečanjem ne izkazujem, še klecnil doslej nisem, pred nikomer…

 

Bo pa tačas pralni stroj opravil, kar ima za opraviti, da bo oprano suho preden Malo pride, in bo spet več kot samo dovolj brisač na razpolago.

Toplota...

Prija ohladitev, a mi je toplota ljubša. Žal je večinoma le Sonce tisto, ki jo zagotavlja.

Za razliko od tebe…

Za razliko od tebe, sem dokazal, da zmorem ne samo za lasten »kruh« poskrbeti, pač pa tudi za »kruh« številnih drugih…

 

Za razliko od tebe, sem dokazal, da zmorem zgolj na temelju lastnih zmožnosti početi, in dosegati, tisto, kar počnem in kar sem dosegel, in da pri tem ne potrebujem, celo ne želim pomoči nekih drugih…

 

Za razliko od tebe, sem dokazal, da zmorem ustvarjati, pesniti, pisati, in za razliko od večine tistih, ki podobno zmorejo, ali zgolj »zmorejo«, sem dokazal, da to znam, suvereno, početi v dveh jezikih… in da zmorem tudi v tretjem, čeprav z notami ne prijateljujem, glasbiti…

 

Za razliko od tebe, sem dokazal, da zmorem psiho poznati, do nje dospevati, in v njej razreševati…

 

Za razliko od tebe, sem dokazal, da je moč (pre)živeti z načeli, iskreno in pošteno, kljubujoč številnim vetrovom in tokovom, in zlasti mnoštvu tistih, ki se po njih ravnajo…

 

Za razliko od tebe, sem dokazal, da se zmorem samemu sebi odpovedovati, in v prid drugega živeti…

 

Pa, kljub najboljši volji, ne najdem nekega temelja, s katerega bi me ti o čemerkoli podučeval/a, mi pojasnjeval/a, kaj šele predpisoval/a!

 

Da, za razliko od tebe sem jaz vselej jaz, z enim obrazom, in vselej prepoznaven. Čeprav živeč v popolnoma drugačnem, ne-mojem svetu, kateremu ti vrtenje predpisuješ, in se trudiš vse, kar je še vrednega na njem, pogoltniti!

Izum davnine...

Sodeč po neštetih kopijah, si drznem trditi, da so fotokopirce izumili že deset tisočletja nazaj.

Neustrezen jaz…

Kako bi ustrezal tistim, ki živijo, da žrejo, in skušajo, v nenehnem hlastanju, čim več pograbiti, imeti, razvrednotiti?!

Kako bi bil primeren za tiste, ki v svojem večnem »sebi« in »zase« lastno sebičnost negujejo, jo nadgrajujejo, in jim je zgolj v njihovem dobrem svet lep, pravičen?!

Kako bi bil primeren za tiste, ki sebe nimajo, ker se nenehno prodajajo, čeprav ničesar vrednega nimajo nuditi?!

Kako bi bil primeren za tiste, ki vselej neke svoje pravice terjajo, in pravic drugih ne vidijo, za tiste, ki o nekih dobroti, pravičnosti, resničnosti, poštenosti… govorijo, čeprav Dobrote, Pravičnosti, Resničnosti, Poštenosti… ne bi prepoznali niti v primeru, ko bi vanje treščili?!

 

Ne, ne morem ustrezati svetu, ki ni moj, živeč v svojem, ki niti do svojega vhoda večine ne zmore pustiti! In so se vrata le redkim, preredkim, pripravljena odpreti.

Brez napak?!

Samo neumnost zmore trditi, da napak ne počne!

Načelnost…

Če želim imeti rad nekoga, potem moram v njem videti tisto, kar mi je vredno. In na prvem mestu moje vrednostne lestvice je – načelnost…

 

Načelnost se izkazuje s spontanostjo, le-ta pa o iskrenosti, potemtakem o poštenosti priča. Poštenost pa gre z moralnostjo v korak.

 

Načelnost se izkazuje z zvestobo samemu sebi, pa te zmore tudi v neugodnost popeljati, kadar se samemu sebi odpoveduješ, svojim nekim željam, celo potrebam, in to v prid vrednotenega počneš. Potemtakem zmore, ta načelnost, tudi o uvidevnosti, nesebičnosti govoriti, o tistem, kar je temelj dobrote, dejanske dobrote. Ne neke obče, farse umišljenega.

 

Potemtakem… kadar želim nekoga imeti rad, se mora le-ta izkazovati v popolnem nasprotju od malodane vsega obstoječega, v nenehnem prilagajanju nenehno spreminjajočega se, mora popolnoma drugače gledati, in spoznavati, misliti, in ugotavljati, čustvovati, in občutiti, govoriti, in izrekati. In takšnih je malo, tako vražje malo, da že skorajda na izhodišču svoje samostojne, samosvoje poti izveš, da se malodane čudež zgodi, takrat, kadar nekoga vase spustiš, v nek svoj rad imeti.

 

Ja, načelnost tudi o razumu, o razumskosti govori, o zmožnosti celovitega vpogleda, ki onemogoča sprotna spreminjanja stališč in ravnanj, pa sploh niso potrebne opredelitve in ugotovitve znanosti, za to, da zmoreš le peščico, med vsemi ostalimi, dobesedno mrgolečimi, kot drugačno spoznavati.

 

Če želim imeti rad nekoga, potem ne izbiram med tistimi, ki se mi v takšno čustvovanje ponujajo, pač pa med tistimi, katere bom, vsaj načeloma, kot edine vredne njega ugotavljal. Upajoč, da me ugotavljanje do potrditve popelje.

»Gospodov dan«

Pravijo, da je »gospodov dan« nedelja. V nedeljo naj bi namreč »vsezmožen bog« počival, po tem, ko se je, ob zaključku svojega stvariteljstva, s skrpucalom izkazal.

Ubogi »bog«, ki počitek potrebuje, ob tem, ko, v svoji vsezmožnosti, z lahkoto ustvarja, brez slehernega truda in napora!

 

Meni »gospodov dan« ni nedelja. Razen, če tako nanese, slučajno. Meni je »gospodov dan« sleherni dan, v katerem smem živeti sebe, svoje namere, svoja prizadevanja. Dan, v katerem me nič ne preganja, in zlasti ne pogled na uro, pač pa vse, kar počnem, poteka tako, kot sem si zamislil, da bo. In vsekakor moj »gospodov dan« ni namenjen tistemu vse-štiri-od-sebe, da prazen čas v praznem v prazno izteka…

 

Danes sem si dovolil vstati ob osmih. Misleč, da bo deževalo. Ne dežuje, vsaj trenutno ne, a je vse tako razmočeno, po sinočnjem dežju, da bi bilo zgrešeno že ko bi pomislil na nadaljevanje košnje, pa…

 

Da, dokaj lagodno si bom danes dan razporedil. Pospravil bom zgoraj, in, v odsotnosti dežink, tudi med melonami oplel. In to bo to, razen, če me pograbi, da bi še kaj dodatnega, po svojih željah in nikakor ne v sili, postoril.

 

Najprej si bom skuhal še eno kavo. Ugodje prve je prehitro minilo, veke, ob njej, še niso lahkotne postale. Predvsem pa se mi nikamor ne mudi. Dovolj časa mi ostaja za današnje načrte.

 

Domnevam, da bom tudi nekoliko povečal obseg gradiva, katerega zbiram za nekega urednika, ki me, od nekdaj, še nikoli ni razočaral, in s katerim, edinim, sem, nedavno tega, obudil svoje živetje v tistem delu, ki o nekem javnem mojem izkazovanju priča. Že sedaj je tega gradiva toliko, da močno dvomim, o tem, da bi možakar, kadarkoli doslej, toliko nabranega, naenkrat, prejel…

 

Tudi za dvajset tac si bom, kakor si vsak dan, nekaj časa vzel. Ne morem drugače, če že driskasto mače pobožam, ga v naročju sprejmem in ga pocrkljam, potem moram del sebe tudi preostalim parom oči nameniti. Vidijo, ko me mače prejema, pa jih k meni povedejo, te oči, v željah, da bi se tudi njim dal. In se dam, edino...

 

Ja, cucka bosta ostala brez svojih »bonbonov«. Kakor sta brez njih vsakokrat, kadar Male ni tu. Njej, samo njej sem namenil to priložnost, da Tisi in Taru po tri koščke priboljškov daje. Njej je všeč, cuckoma tudi, obenem pa se vez med njimi, tudi s tem, krepi…

In tudi meni je všeč, ko jo nasmejano gledam, med mahajočima repoma.

Ne vstopaj…

Razmišljam… ko bi se dalo, bi na vhod v svoje srce namestil napis »Ne vstopaj!«

 

Bil bi velik, ta napis, dovolj, da ga nihče ne bi mogel zgrešiti. In bi mu pridodal, v nekoliko manjšem, a tudi s stotih metrov vidnem zapisu, nekakšno podkrepitev…

 

Zasebna lastnina, varovana z nepopustljivimi psi bolečine. Z orožjem spoznanega izdajstva. S kamerami, ki v videnem izjemoma dobro prepoznajo…

 

Področje je minirano z neštetimi izkušnjami zlorabljenosti. Zračni prostor je varovan z orli močnih kljunov in dolgih krempljev, z orli porojenimi iz ran, ki v svoji nezaceljenosti s krvjo pojijo moč njihovih kril.

 

Kdor se od poprej nahaja na varovanem območju, to počne na lastno odgovornost. Previdno stopajoč med številnimi pričevalci gorja, med vulkani, iz katerih bruhajo plameni, in lije lava prejetih udarcev, katerih gmota težkih oblakov, prepojenih z oceani solza, ni uspela umiriti.

 

Ne vstopaj!

Ničesar, kar bi ti vrednega bilo, ne zmoreš najti. In tisto, kar je preostalega, bi se v tvojih rokah prehitro razblinilo v nič. Moje srce je zvezdam namenjeno. In soncu. In nebu. In pticam. Lepoti, Dobroti, Iskrenosti, Srcu.

 

Ne vstopaj!

Obilo je porušenega, brez milosti, razdejanega, ožetega, in tisto, kar je ostalo, skuša preživeti. In je ostalo več, kot je v tebi moč najti, več kot zmoreš vedeti, da obstaja, več kot zmoreš pričakovati, in več, krepko preveč, kot si zaslužiš imeti.

 

V kolikor pa se, po neki napaki, na drugi strani vrat znajdeš…

Naj se ti čistost v očeh nikoli ne skali, naj njih globine nikdar ne zamrejo, naj se utrip tvojega bitja ne prevesi v tisti »sebi«, »zase«!

 

Ne vstopaj! Zasebna lastnina. V kopici želja po dajanju, in v obilju strahu pred tistim vzeti in streti.

Evtanazija, in spet jaz o njej…

Ni, in ne bi smela nikoli biti, sporna sama evtanazija!

Čemu ni sporna? Iz dveh razlogov.

Prvič – vsakdo ima pravico odločati o lastnem življenju, da je le priseben, da se svojih odločitev zaveda! Ta pravica sodi med temeljne pravice, in njeno kršenje zmore govoriti samo o licemerskem, lažnivem okolju, v katerem živimo.

Drugič – je etično, morda, nekomu podaljševati trpljenje, proti njegovi volji, kakopak?! In to trpljenje se ne izkazuje samo v fizičnih podobah, da ga je moč z nekimi sredstvi blažiti, morda celo izničiti, pač pa tudi v psihičnih. Pri le-teh pa rešitve ni, vsaj takšne ne, ki bi omogočala to, da bi trpeči živel, zares živel, po lastni volji in predvsem zavedajoč se samega sebe, svojega obstajanja!

 

Sporni sta dve drugi zadevi, neposredno povezani z evtanazijo…

Sporno je, kot prvo, to, da utegne priti do zlorabe zakonske možnosti evtanazije. In mislim, da se da z malo dobre volje, predvsem pa z razumom, potemtakem ne z odločanjem vseh, ki bi želeli odločati, to možnost izničiti, ali jo vsaj na minimalno raven spraviti.

In sporen je način izvedbe evtanazije. Le-ta bi moral potekati tako, da nihče proti svoji volji, tudi zdravnik ne, ne bi bil primoran nastopiti v vlogi izvršitelja, usmrtitelja. In mislim, da je, ob vseh tehničnih pripomočkih, to zlahka moč zagotoviti.

 

Zdravniki se, bojda večinoma, izrekajo proti evtanaziji. Sklicujoč se na (svojo, zdravniško) etiko, češ da so dolžni reševati, pomagati. Pa me zanima, če zmorejo, ti zdravniki, definirati pojem – življenje!? Je v to življenje vključeno tudi neko konstantno trpljenje, neko crkavanje?! Ali je, v takšnem primeru, moč govoriti le o krutem obstajanju, ob zdravnikih, ki niti celovitega pogleda niso zmožni, pa radi tega dobesedno teptajo prek etičnega, s tem, ko se zavzemajo za – podaljševanje, ohranjanje trpljenja, dobesedno za trpinčenje nekoga!

Moja duša?

Moja se duša med drevje je skrila.

Dolgo trpela, zato pobegnila.

Ptica ji poje, in listje šepeče,

z vetričem blagim odeta trepeče.

 

Svoj čas objela je, svoj čas je grela.

Svoj čas dajala, dokler je smela.

Zdaj le daljave jo znajo boleti,

da ji med zvezde ni prav nič leteti.

 

Ni do vsega ji, kar množice vabi.

Nikdar bila ni, da jemlje, da grabi.

V čistih očeh se je vselej iskala,

zanje bi sebe, do kraja, vso dala.

 

Sonce jo boža, in cvet ji dišavi.

Krila ponuja nebeški planjavi.

V drobnem si zmore iskati veselje,

skuša živeti brez upa, brez želje.

 

Ni dosti vredna več, ta, moja duša.

Vse kar obstaja udarce okuša.

Čaka trenutek, da v njem bo izpregla,

zadnjič vzletela, v modrine šir legla.

V navezi z nebom…

Ko sem se dopoldne podal v nabavo, se mi je nekaj pomislekov porajalo, zaradi dežja, vendar…

 

Ko sem se, sproti, pri »otoku« ustavil, da sem se odrešil nakopičenega papirja, večinoma reklam, in steklovine, je zgolj rosilo, uvidevno, in je bilo zlahka zastavljeno opraviti.

 

Obakrat, ko sem prišel iz trgovin, najprej prve, nato tudi iz druge, je bilo nebo suho, in sem v miru zlagal, iz vozička v Astrid.

 

Da, ko sem prispel pred garažo, je deževalo, a mi ni do živega prišlo, sem se bolj k zidu »tiščal«, obakrat, ko sem v hišo nosil. In mi je bil v drugo tudi Pepi v pomoč…

 

Pepi je nakupovalni voziček. Kadar ni v službi, takrat čaka na Malo, da pride, in da ga vozi na sprehode, po dvorišču, sem in tja. Včasih tudi neke svoje stvari vanj naloži, posodice, denimo, ali dojenčka, pa naloženo naokoli prevaža. Kadar pa grem v nabavo, takrat me v garaži pričaka, da vanj iz avtomobila preložim, in mi ni potrebno večkrat hoditi…

 

Ko sem pospravil kupljeno, in se preoblekel, sem se podal pleti. Nekje na polovici dela mi je že bilo odveč. In – nebo, kot da bi bralo moje misli, takoj se je odzvalo, in mi dežinke poslalo v pomoč! Da sem vsaj za nekaj minut prekinil, dovolj, da sem se kasneje dobesedno zagnal v dokončanje zastavljenega…

 

Že nekaj časa pogledujem proti nebu. Trenutno namreč, spet, ne dežuje, celo sonce se trudi. In mi prihaja v misli, da bi se h košnji vrnil, ampak, po drugi strani – pogledam malo vstran, pa že oblake vidim! In ugotavljam, ob tem, da je do tja, kjer kosim, vseeno malo predaleč, za nek hiter umik pred dežjem, obenem pa se mi ne da biti znova, danes že drugič, natopljen z deževnico…

 

Ne zaupam tej svoji, domnevni, navezavi z nebom, kajti na njem, danes, z izjemo neke muhavosti, ničesar oprijemljivega ni videti! V bogove in razne palčke pa itak ne verujem. Edino vilam zaupam. Tistim konkretnim, s katerimi je moč, denimo, seno, ali gnoj prenašati.

Čudna »normalna« miška…

Prej sem plel, ob hiši, odstranjeval travo, ki se veselo trudi rasti iz fug, med talnimi ploščami, in prekriti nek privzdignjen del, nekakšno gredico, namenjeno krasilnemu rastju…

 

Ko sem izpulil nek šop trave, je izpod njega zbežala miška. Pravzaprav je beseda bežati dokaj neprimerna, za konkretno dogajanje, kajti tako, počasi, bolj ležerno se je oddaljevala od mene. In se ustavila približno meter vstran. Pravzaprav se niti ni (za)ustavila, nasprotno, na enem in istem mestu se je začela vrteti v krogih, da je bilo, kot bi opazoval nekega miniaturnega psička, ki, v igri, lasten rep lovi…

 

Nekaj časa sem opazoval, to vrtenje, in miško, in ugotovil, da na živalici ni opaziti nikakršnih poškodb. Torej je povsem običajno, normalno, pardon, »normalno« bitjece, eno tistih malodane neopaznih, mrgolečih. Ampak…

 

Nekaj mora biti narobe! Bežijo, običajno, miške, vsaj doslej so, vedno! In sem si, za silo, roko očistil, jo kar v hlače obrisal, da sem po telefon segel, želeč posneti miškino izkazovanje. In sem se ji počasi približal, a ji ni na kraj pameti prišlo, da bi vsaj nakazala nek beg, ne, lepo, na mestu, me je pričakala. Kar nekajkrat sem potolkel z nogo ob tla, da se je spet premaknila, se spet začela vrteti, tokrat v malček večjih krogih. In se, potem, znova umirila. Ni pomagalo niti to, da sem samo dva, tri centimetre stran od nje spet nekajkrat z nogo ob tla udaril, šele ko sem se s coklo, nežno, uvidevno njene zadnje plati dotaknil, je znova življenje izkazala. A ni bežala, niti pod razno ne!

In sem začel razmišljati, strokovno, znanstveno razmišljati…

 

Bentiš, me je, v trenutku, preblisnilo, kaj pa, če je na poti v drugo švico najprej orientacijo izgubila, zatem tudi smer?!

»Nekaj je narobe s teboj,« sem takoj samega sebe zaslišal, »kje si pa že videl, to, da lahko izgubiš tisto, česar nikoli nisi imel?!«

Ja, prav imaš, oprosti, prav imam, sem moral lastnemu ugovoru pritrditi. Brez orientacije je, ta »normalnost«, pa ima srečo, ker se, izgubljena, dejansko sploh izgubiti ne more…

 

Ni mi dal vrag miru, in sem razbijal glavo še naprej. Že vem, ni dolgo trajalo, ukvarjala se je s silicijevimi garažami, in se ji je sfecljalo!

»Ti, danes, nisi normalen,« sem si, spet, oporekal, »le kje si videl, da imajo miši garaže?!«

Ja, tudi to imaš, imam, imava prav, sem priznal. Ni mi drugega ostalo, kajti – že res, da v mojo silijo, prek zime, a da bi spoznal miš, ki bi svojo imela, nak, to se mi še ni zgodilo. Bi bilo, domnevam, bolj prav obratno, da bi ji silicijeve garaže na pamet padle radi tega, ker je že itak, sama po sebi, sfecljana…

 

Potemtakem je zares z njo vse v redu, je zares neka, običajna, »normala«, ki se nenehno v krogih vrti, in s tem tudi vrtenje zgodovine povzroča, njeno ponavljanje!

Priznam, da sem se zadovoljil s to ugotovitvijo, ker – pravijo, da utegne zaradi razmišljanja glava (za)boleti, pa sem se ustrašil, da bi se tudi meni znalo to pripetiti. Se mi sicer še nikoli ni, a previdnost je vselej na mestu!

 

P.S.

Zadevo sem resnično posnel, a se je pri prepošiljanju posnetka kakovost istega tako poslabšala, nekako »meglovit« je postal, da ni uporaben.