Le odpišem…

Nisem se šel prava učit. A kljub temu vem, kaj je, in kaj ni pravilno.

Nisem sodnik, čeprav sodim, razsojam, presojam, malodane po tekočem traku.

Nisem nek izterjevalec, da bi preganjal naokoli. Obenem nikomur ničesar dolžan, da bi mu moral vračati. Prej obratno.

Tudi rabelj nisem, da bi neke razsodbe izvrševal. Sem prepričan, da se znajo same od sebe, slej kot prej.

 

Meni tisti vse-je-treba-plačat še kako velja. Tudi v mojem primeru, plačujem, nenehno, to, da sem idiot! Idiot, ker zmorem iskreno, uvidevno, nesebično, z odrekanjem, predvsem pa radi tega, ker zmorem zaupat.

In sem prepričan, da velja tudi drugim, in za druge, da vselej nek račun pride, in ga je potrebno poravnat.

 

Razsojam, na temelju pravilnega. Ne preganjam, naj se samo. Ne kaznujem, le odpišem. Včasih začasno, včasih za trajno, kakor nanese, in kakor si izkazano početje zasluži.

 

Pomnim pa, zagotovo. Ne nekih datumov, z izjemo tistih, ki so vezani na radosti tistih, katere k sebi pripisujem. Ne nekih naslovov, tudi, včasih, avtorjev, zgolj vsebine. Skratka, z banalnostmi se ne obremenjujem, pa nisem dober sogovornik po mnogoterih vprašanjih. A pomnim!

 

Predvsem pa imam svoja načela. Ne bi se jih hotel otresti, so le, ne nazadnje, vodilo mojega življenja. In si ne mažem rok, ne z nekim svojim početjem, ne s tistimi, ki so sami po sebi umazani.

 

Vem, kaj je pravilno, in kaj ni. In mi to povsem zadošča, za to, da vem koga želim, ob sebi in s seboj, koga zmorem, ob sebi, in komu ni dano v mojo bližino dospeti. Vse ostalo pa drugim prepuščam, kakor se razporejajo, tako bodo razporejeni.