Kadar
sem zelo utrujen, takrat, običajno, ne morem spati. Ko pa me, ob utrujenosti,
še vse boli, takrat pa že misel, moja, na spanje sodi na področje znanstvene
fantastike. In sinoči sem bil dobesedno crknjen, hrbet, roki in nogi pa so
svoje zgodbe pripovedovali, tako da prek minule noči niti ene minute nisem
mogel (za)spati…
Zjutraj
sem, znova, zastavil s košnjo. Priznam, na začetku sem nekajkrat pomislil, da
bi koso pospravil, si odredil celodnevni počitek, a ko so se mišice ogrele, je
zadeva stekla, čeprav…
Danes
nebo ni tako zaščitniško, v odnosu do mene, kot je bilo včeraj, ko je bilo celo
dopoldne oblačno. Ne, danes se izkazuje v popolnem kontrastu, sonce konkretno
tolče po mojem bregu, pa sem mu, nekaj po enajsti, po štiriurni košnji, ubežal.
A mi je uspelo v tem času vsaj zgornji del pod hiško pokositi, in tisto
polomljeno, poleglo vejo-deblo figovca odžagati, oklestiti, razžagati in v
sušenje pospraviti…
Ostali
sta mi še dve terasi, nadgozdni plato ob njiju in tri nabrežine, med njimi
tisti dve pasji, dolgi, visoki, predvsem pa strmi. K njim se bom vrnil nekoliko
kasneje, ko vročina vsaj malo popusti. Pa tudi, če samo za uro, potem za uro,
bolje kot nič. Itak imam samo še slaba dva litra mešanice, kar, domnevam, še
zdaleč ne bo dovolj, obenem pa se mi danes ne da v dolino, po bencin, imam za
jutri nabavo v mislih…
Ko sem
se tuširal, sem razmišljal, če bi se lotil pospravljanja zgornjega dela hiše. A
sem misel odmislil, dva dneva nestanovitnega vremena, po vsej verjetnosti
deževnega, sta pred vrati. Potemtakem je bolje, da vsaj nekaj ur počivam, nove
moči nabiram. In bom pospravljal in plel jutri in pojutrišnjem, dočim bom
četrtek, ki naj bi bil suh, namenil košenju tistega, česar popoldne oziroma
zvečer ne bom uspel dokončati. V petek pa bo itak Malo tu, in se bo ves teden
vrtel po njenih, pravzaprav po najinih notah.
Med
današnjim delom sem uspel, vsaj na zgornjem delu, ugotavljati posledice ujme,
ki je nekaj dni nazaj tu besnela. Dve brajdi je veter občutno povesil, tretjo
načel. In bi mi prav prišlo, ko bi mi še dve roki zrasli, kajti samo s parom je
sanacija neizvedljiva. Trte so velike, težke, že držati jih en sam ne zmore,
kaj šele pritrjevati jih, ob tem, na novo ogrodje. Razen, ko bi jih korenito »sfriziral«,
česar pa v času njih intenzivnega delovanja niti slučajno ne mislim početi.
Sosede pa nerad obremenjujem s svojimi težavami…
V
bistvu jih imam samo štiri, dva stalna, dva vikendaša. Prvi od stalnih je
starejši od mene, in ima prav tako veliko zemljišče, in vinograd, pa ima že pri
sebi dovolj dela. Drug je krepko mlajši, a je zgrešil mesto bivanja, glede na
to, da mu delo z zemljo, ali na zemlji, ne diši najbolj. Vikendaša pa – že itak
obdobno prihajata, in imata, takrat, s svojim več kot dovolj za početi…
Bodo
morale počakati, brajde in trte, na kasnejšo jesen. Takrat bo prijatelj do
konca okreval, po zlomu roke, domnevam, obenem pa imava že prakso, sva lani
neko brajdo »na noge postavila«, po tem, ko je malodane vse grozdje kar precej
časa v travi zorelo. Ja, veter, sin neba, jo zna zagosti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar