Načelnost…

Če želim imeti rad nekoga, potem moram v njem videti tisto, kar mi je vredno. In na prvem mestu moje vrednostne lestvice je – načelnost…

 

Načelnost se izkazuje s spontanostjo, le-ta pa o iskrenosti, potemtakem o poštenosti priča. Poštenost pa gre z moralnostjo v korak.

 

Načelnost se izkazuje z zvestobo samemu sebi, pa te zmore tudi v neugodnost popeljati, kadar se samemu sebi odpoveduješ, svojim nekim željam, celo potrebam, in to v prid vrednotenega počneš. Potemtakem zmore, ta načelnost, tudi o uvidevnosti, nesebičnosti govoriti, o tistem, kar je temelj dobrote, dejanske dobrote. Ne neke obče, farse umišljenega.

 

Potemtakem… kadar želim nekoga imeti rad, se mora le-ta izkazovati v popolnem nasprotju od malodane vsega obstoječega, v nenehnem prilagajanju nenehno spreminjajočega se, mora popolnoma drugače gledati, in spoznavati, misliti, in ugotavljati, čustvovati, in občutiti, govoriti, in izrekati. In takšnih je malo, tako vražje malo, da že skorajda na izhodišču svoje samostojne, samosvoje poti izveš, da se malodane čudež zgodi, takrat, kadar nekoga vase spustiš, v nek svoj rad imeti.

 

Ja, načelnost tudi o razumu, o razumskosti govori, o zmožnosti celovitega vpogleda, ki onemogoča sprotna spreminjanja stališč in ravnanj, pa sploh niso potrebne opredelitve in ugotovitve znanosti, za to, da zmoreš le peščico, med vsemi ostalimi, dobesedno mrgolečimi, kot drugačno spoznavati.

 

Če želim imeti rad nekoga, potem ne izbiram med tistimi, ki se mi v takšno čustvovanje ponujajo, pač pa med tistimi, katere bom, vsaj načeloma, kot edine vredne njega ugotavljal. Upajoč, da me ugotavljanje do potrditve popelje.