Ko bi
vprašal, koga častijo, bi napačno zastavil. In bi moral popraviti vprašanje, pa
zapisati tisti KAJ je tisto, kar jim pomeni…
NE
častijo namreč nekih igralcev, pevcev, kakršnihkoli že avtorjev in izvajalcev,
pač pa častijo njihovo slavo, prepoznavnost, njihovo imetje, njihovo vlogo,
položaj v družbenem okolju. Častijo, potemtakem, neko materialno (da, tudi
prepoznavnost, ali neko moč odločanja je moč med materialno uvrstiti, posredno
oziroma posledično, saj so, denimo, tako imenovane lestvice popularnosti vidne,
očem otipljive, in je tudi moč odločanja moč iz/meriti skozi količino
uveljavljenih odločitev tistega, ki odloča), pri čemer jim je popolnoma vseeno,
na kakšen način je tozadevno čaščen dospel do tega svojega materialnega, na
neetičen ali etičen. Še huje, niti meje med moralnim in nemoralnim niso zmožni
potegniti, tisti, ki se okoliščinam prilagajajo in sleherno priložnost, ki se
jim v prid izkaže, izrabljajo!
Ne
verjameš? Verjemi, bom banalen, povsem preprost primer zapisal: ko bi zares
častili nekega Prešerna, zaradi tega, kakršen se je skozi svoja zapisovanja
izkazal, zaradi tega, kar je ustvaril, potem bi ga kot čaščenja vrednega okolje
prepoznalo že za časa njegovega življenja, in ne
šele takrat, ko postane »čaščen« izključno in samo zaradi tega, ker so mu neki,
ki so o tem odločali, vlogo »največjega« pripisali, in učenje o tem »največjem«
v šole ponesli! Ob čemer tega svojega »največjega«, katerega »častijo«, sploh
poznajo ne (ne mislim na občo podobo »poznavanja«, ko »poznajo« že takrat,
kadar nekoga srečajo, ga, morda, samo vidijo, ali pa celo nekaj besed z njim
izmenjajo), da o uporabi njegovih besed, o samem branju sploh ne govorim, kaj
šele o upoštevanju stališč, katera so v besedah izkazana! Kadar nekoga
spoštujem, ga, posledično, častim, takrat mi je še kako mar za tisto, kar bo
povedal, takrat se skušam po tem tudi sam ravnati!
NE
častijo politikov, kot nekih posameznikov, njihovih značajev (na žalost, in v
veliki, gromozanski večini ne-značajskosti!), pač pa častijo tisto, kar zmorejo
od teh politikov dobiti, bodisi v neposredno materialni podobi (neke
certifikate, takšne ali drugačne denarne prejemke, če hočeš tudi neke objekte,
športnim dejavnostim namenjene), bodisi v podobah dvigovanja neke lažne, zgolj
tozadevne samozavesti (mimogrede: samozavest in domišljavost, ki je značilnost
občih, se malodane identično izkazujeta, čeprav je med njima »malenkostna«
razlika, pravzaprav kar dve. Samozavest namreč temelji na realnih, že izkazanih
zmožnostih, dočim domišljavost temelji izključno na prepričanju v neko lastno
vrednost, ki, praviloma, dejansko sploh ne obstaja. Samozavest se sklicuje na
že doseženo, izkazano, potemtakem ne neposredno na nekega posameznika,
samozavestnega, pač pa na njegove objektivne zmožnosti, dočim je temelj
domišljavosti izključno – neumnost… ki se izkazuje, posledično, v neštetih
spodrsljajih, neuspehih tistih nekih, ki so bili poprej, preden so se nečesa
lotili, povsem prepričani v to, da bodo zmogli.), pa četudi se ta »samozavest«,
ta »vrednost« izkazuje v podobah (prav tako neumnih prepričanj!) »nas«, nekih »mi«,
ki smo »vredni« (zgolj) zaradi tega, ker imamo triglav, pa dvojino v jeziku,
ker »smo zmagali« na nekem prvenstvu, ker »moramo biti ponosni na naše prednike«
( ki so naredili KAJ, da naj bi bilo potomstvo nanje ponosno?!), na dejstvo, da
že »stoletja živimo na konkretnem področju« (mimogrede, vsi narodi živijo, že
stoletja, na nekih področjih)…
Ne
verjameš? Verjemi, bom tudi tu povsem preprost primer zapisal. Ko je Janša
delil tisto, česar sam ni ustvaril, pač pa je bila dediščina, ostalina prejšnje
države, je bil čaščen, in dober, uspešen… počasi, ko je zmanjkovalo, na koncu
tudi zmanjkalo za delitev, je postajal vse manj in manj priljubljen, in je
takšen ostal samo pri tistih, katerim še vedno »daje«, tisto, pač, kar
neumnosti veliko pomeni, kar majhnosti zbuja neutemeljene osnove za neke »mi«,
ki smo nekaj posebnega, nekaj več vrednega… napram vsem ostalim!
Ja, sem
že pisal – Robin Hud, junak, ki je KRADEL (se z nemoralnim početjem izkazoval),
je junak samo radi tega, ker je ukradeno »revežem dajal«… ko bi zase obdržal,
takrat pa…
NE
častijo načel, potemtakem ne častijo iskrenosti, poštenosti, moralnosti. Ko bi
to častili, se ne bi vetrovom prilagajali, ne bi imeli dvojnih meril, pač pa
bi, v okvirih istih, bili do sebe strožji kot do ostalih! NE častijo
objektivnih zmožnosti, nekih posameznikov, ki IZKLJUČNO na osnovi teh
zmožnosti, in lastnih prizadevanj, lastnega dela dospevajo do rezultatov. Ne
morejo tega častiti, ker sami na tak način niso zmožni do ničesar dospeti, pač
pa za svoja dospetja potrebujejo nekoga, ki jim jih omogoča, bodisi v podobi
delodajalca, in dobre plače, na primer, bodisi v podobah obče veljavnega
veze-in-poznanstva, daj dam sistema.
Častijo
tisto, kar ugodje omogoča, ga poraja, zagotavlja, in med ta ugodja sodi nemalo
vsebin, od preprostega zadovoljevanja nagonov (denimo fizioloških potreb), prek
občutka varnosti, lastne neogroženosti, do raznih bleščic, v srakinem gnezdu, s
katerimi se neka sraka pred sebi enakimi »dokazuje«.
Ja,
praznini je všeč, in ji je sprejemljiva, praznina, nemoralnosti nemoralnost,
neumnosti neumnost. NE privlačijo se nasprotja, daleč od tega, enako vkup drži!
Pa…
Ne išči
nečesa vrednega, česarkoli, med tistimi, katere občost na svojih rokah v nebo
dviguje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar