… bi
rekla moja Lilika.
Zastavil
sem krog sedme, s košnjo. Ne pomnim, kdaj poprej, če sploh kdaj, mi je uspelo v
enem dnevu pokositi celoten del zemljišča, tistega, na katerem hiša stoji. Še
več, tudi zunanji del, tisti ob cesti, vključno z obema parkiriščema, je
pokošen!
Pri tem
mi je nekoliko pomagala oblačnost (barabe, oblaki, sredi dneva, ko bi jih
najbolj potreboval, so izpuhteli!), nekoliko nova glava na kosi, zavoljo katere
lahko, spet, s tremi noži kosim (prejšnja, stara in dotrajana, mi je namreč
samo z dvema dovoljevala), malo pa moja vztrajnost, neko samo-priganjanje, v
stilu »daj, zdrži, še to naredi, Malo pride v petek, naj ima čim več igrišča na
voljo«. Za torek in sredo namreč znova dež napovedujejo…
Tudi
motorka je zapela. Ko sem odstranjeval v nedavnem neurju podrto adamovo
jablano. In bo pela tudi jutri, danes namreč nisem hotel tlačiti nepokošene
trave, krog drevesa, na drugi polovici mojega brega. Ja, med košnjo sem namreč
zagledal nekaj, česar nisem hotel videti…
Že kar
nekaj let nazaj, sem posadil nekaj figovcev. In enemu dopustil, da je obdržal
vse tri veje, katere je na isti višini, približno pol metra od tal, pognal. Bo
lepo drevo, košato, sem takrat razmišljal. In je res bilo, ko je odraslo, tako
košato, kakor tudi lepo, zelo lepo, vendar…
Neurje,
ki je divjalo neke tri tedne nazaj, morda mesec dni, ne pomnim datuma, mu je
odlomilo prvo od teh vej-debel, to, poslednje, zaenkrat, ki se je odvijalo, pa
še drugo. In sedaj upam, da bo drevo, ki je malodane na istem svojem delu
dodobra okrnjeno, oslabelo, premoglo dovolj čvrstosti, moči, da se bo znalo
upirati, vsem vetrovom, ki še pridejo. In upam, da obe rani, ki sta občutni, ne
bosta terjali svojega davka, da ju bo rastlina uspela zaceliti, preboleti, in
preživeti…
Kakorkoli
že, medtem, ko sem kosil, je stroj pral mojo posteljnino. Je že obešena, dočim
je tisto, kar sem dal v pranje v petek, zloženo in pospravljeno. Ob tem pa sem
si, v času najtoplejšega dela dneva, tudi »premor« omislil, in sem v tem
»premoru« očistil shrambo in spodnje stranišče, ter, kakopak, tudi tla v
kuhinji pomil. Pa mi je, za pospravljenje, ostal le še zgornji del bivalnih
prostorov. Ob priliki, ko pridejo na vrsto. Jutri bom namreč zastavil s košnjo
preostale polovice »posesti«. Pletje, pri melonah in ob hiši, ki mi je na tem,
danes košenem delu ostalo, pa bom spočenjal v torek in v sredo, v obdobjih, za
katera upam, da ne bo deževalo…
Ko sem,
po zaključenem »miganju«, pogledal na uro, sta mi kazalca povedala, da je moja
nedeljska »delovna obveznost« trajala trinajst ur. In da je čas, da nekaj
pojem, za zajtrk, kosilo in večerjo hkrati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar