Poljane...

Poljane cvetijo, in vetrič drhteče

prekriva lahkotno jih s toplo dlanjo,

po sanjah dišijo, jim mesec šepeče,

ko želje odeva v srebrno nebo...

Ugodje dotika, kot ptice letijo

občutki, speljani prek znanih stezic,

v očeh se svetlika, potoki brstijo,

ozvezdja ugodja, razlita prek lic...

V niču nekaj...

Ko zvezde žarijo, umira nebo,

umira, a s hipom se vsakim poraja,

vse lepo, vse grdo, vse tone v temo,

iz teme pa nov up nastaja...

Ko v gnezdu zadiha čas prvi golič,

in reka se v morju za vselej izjoče,

vse novo nekje se rojeva iz nič,

na plano, iz nič, nekaj hoče...

Vsak dih je pomemben, če v njem se predaš,

če v dlani si zmogel, za hip vsaj, ogreti,

in bolj kot razdajaš se, sam več imaš,

pa zmoreš še v nič zaživeti...

Drobtina

Prostranstvo vesolja, na mizi, tišina,

le komaj opazna ob robu je sled,

zgolj v času trenutna podoba spomina,

ki spleta krog sebe kup nemih besed...

o setvi, pomladi, o zemlji orani,

o dežju in soncu, bremenu prek pleč,

o žetvi ožuljenih pesmi v dlani,

o vonju, ki spekla ga stara je peč...

osamljeno, krhko otip nežno boža,

nalahno, kot da bi v njej svet gladil,

in zgodba za zgodbo cveti, kakor roža,

kdo vse iz srca se za njo je znojil...

kam misli bi pota sanjaje vodila,

morda bi še kamen v mlinu zagnal,

ko krpa se ne bi v red zapodila,

pa sem brez drobtinice svoje ostal...

Nemir čez papir...

Belina. Spokojna. Preprosto - papir.

Naj manjši bo, večji, samo da je bel,

da v košček vsaj zdirja po svoje nemir,

namesto da v prazno venel bi, puhtel...

Pa rišem. V besede odevam podobe,

zdaj sonce, zdaj črn, čemeren oblak,

vse prav je, obenem pa prav vse narobe,

v neznano podaja se slednji korak...

Vrag vedi, kdo ve, če kdo ve sploh, seveda,

kaj s koncem se zriše, kaj smer sploh drži,

nek red, ki v obilju besede razpreda,

nek vetrc, morda, ki rad skrene s poti?!

Ma, sploh ni pomembno, je to, kar res šteje,

da iščeš, četudi ne najdeš nikdar,

ker ta, ki postavlja za vse neke meje,

že s tem ko zasnuje, sesuje vso stvar!

In rišem. V besede. Barvite in blede,

in v jezne, prešerne, zares in za šalo...

Pogosto zaman, kadar prah čeznje sede,

čeprav ni zaman, bi drugače razgnalo...

Branjevkine črke...

Na tržnici branjevka. Leta že ista.
Nič vrste, nič drena nikoli krog nje.

Na štantu pa v kupih zgolj listič do lista,

z njih črke po svežih besedah diše...

Jih v upanje daje, s popustom na kilo,

premajhni so grami za tukajšnji svet,

zgolj čaka, če bo se vsaj komu stožilo,

po njih, da bo kupljene zlagal v sonet...

Naj sije, da vrelost z asfalta kipeče

se zliva prek stegen spodrezanih kril,

naj lije, da v hladnem objemu drgeče

ko up se z utripom pretaka prek žil...

v vsakem vremenu, in dnevu, in času,

v nasmehu in v solzah skaljenih oči,

ponuja, namenjene tugi in špasu,

na kilo, s popustom...po barvi diši...

Se, tu in tam, sam k njej pohlevno odpravim,

brez cvenka, nasmeh zgolj v plačilo ji dam,

in potlej...brez veze, da karkoli pravim,

zložim njene črke, kot tu, kakor znam...

Kapljica...

Z oken ledene so rože cvetele,

sneg pa v globinah je znoj že znojil,

kapljico sveče so s strehe prevzele,

se ji korak je prek bližnje razlil...

Vita in sloka, vsa lesketava,

v plesu tišine, prek jutra v dan,

kdo bi še mislil, da v ledu zgolj spava,

vendar v njej sonce tke svoj pajčolan...

In je drsela, nalahno, dehteče,

v neke daljave, vse bolj proti dnu,

kot da v objemih po poti šepeče:

gladko, božansko s teboj mi je tu...

In je drsela, korak jel koraku

piti po delčkih je želje moči,

vsa se predala je hladnemu zraku...

sveča za kapljico daljša visi.

Kdo si ti?!

Kdo si ti, da meni sodiš,

ti, ki v praznem prazen blodiš,

iščeš pota sebi lahka

in spreminjaš se prav zlahka,

kakor pihne, kakor pride,

v vrsti gnida zgolj do gnide,

kdo si ti, da kot merilo

meni bi rad delal silo?!

Se te da s čem prepoznati,

zmogel si kaj zasnovati,

nekaj, kar bo še obstalo

ko te davno bo pobralo?

V čem posebnost tvoja šteje,

znaš kaj bolje in hitreje

kot je drugim znati dano,

da nekoč bo prepoznano

kot posebno, samosvoje

delo spoštovano tvoje?

Ali si zgolj nič od niča,

gmota, ki odpadlim biča

kakšni smejo se kazati,

če hoteli bi obstati

sredi tvojega sveta,

brez obraza, brez vsega

kar človeka hrbtenice

razlikuje od stenice?!

Kdo si, da bi vlekel niti,

in odrejal kje hoditi

naj bi se v tem svetu smelo,

da ti ne bi zasmrdelo?!

Ko pa smrad tvoj prav vse čase

svet ovija v puhlost zase,

in v gnilobo svetohlinsko,

lesketavo površinsko,

a dejansko, v svoji biti,

se rodiš, umreš v riti…

neki tuji, ki prostorna

tvoja nagnjenja prodorna

bo častila, dokler riješ,

v sebi sam do konca zgniješ.

Duhamorna si pokveka,

ni za senco te človeka!

Kdo si ti, da svet sluzávi

se s teboj vred ne ustavi?!

P.S.

Bi, morda, te spoštoval,

ko vsaj sled bi ti zaznal,

vendar kaj, v masi brezlični

si zgolj nek niče dotični.