Branjevkine črke...

Na tržnici branjevka. Leta že ista.
Nič vrste, nič drena nikoli krog nje.

Na štantu pa v kupih zgolj listič do lista,

z njih črke po svežih besedah diše...

Jih v upanje daje, s popustom na kilo,

premajhni so grami za tukajšnji svet,

zgolj čaka, če bo se vsaj komu stožilo,

po njih, da bo kupljene zlagal v sonet...

Naj sije, da vrelost z asfalta kipeče

se zliva prek stegen spodrezanih kril,

naj lije, da v hladnem objemu drgeče

ko up se z utripom pretaka prek žil...

v vsakem vremenu, in dnevu, in času,

v nasmehu in v solzah skaljenih oči,

ponuja, namenjene tugi in špasu,

na kilo, s popustom...po barvi diši...

Se, tu in tam, sam k njej pohlevno odpravim,

brez cvenka, nasmeh zgolj v plačilo ji dam,

in potlej...brez veze, da karkoli pravim,

zložim njene črke, kot tu, kakor znam...