Belina. Spokojna. Preprosto - papir.
Naj manjši bo,
večji, samo da je bel,
da v košček vsaj
zdirja po svoje nemir,
namesto da v
prazno venel bi, puhtel...
Pa rišem. V besede
odevam podobe,
zdaj sonce, zdaj
črn, čemeren oblak,
vse prav je,
obenem pa prav vse narobe,
v neznano podaja
se slednji korak...
Vrag vedi, kdo ve,
če kdo ve sploh, seveda,
kaj s koncem se
zriše, kaj smer sploh drži,
nek red, ki v
obilju besede razpreda,
nek vetrc, morda,
ki rad skrene s poti?!
Ma, sploh ni
pomembno, je to, kar res šteje,
da iščeš, četudi
ne najdeš nikdar,
ker ta, ki
postavlja za vse neke meje,
že s tem ko
zasnuje, sesuje vso stvar!
In rišem. V
besede. Barvite in blede,
in v jezne,
prešerne, zares in za šalo...
Pogosto zaman,
kadar prah čeznje sede,
čeprav ni zaman,
bi drugače razgnalo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar