Prostranstvo vesolja, na mizi, tišina,
le komaj opazna ob
robu je sled,
zgolj v času
trenutna podoba spomina,
ki spleta krog
sebe kup nemih besed...
o setvi, pomladi,
o zemlji orani,
o dežju in soncu,
bremenu prek pleč,
o žetvi ožuljenih
pesmi v dlani,
o vonju, ki spekla
ga stara je peč...
osamljeno, krhko
otip nežno boža,
nalahno, kot da bi
v njej svet gladil,
in zgodba za
zgodbo cveti, kakor roža,
kdo vse iz srca se
za njo je znojil...
kam misli bi pota
sanjaje vodila,
morda bi še kamen
v mlinu zagnal,
ko krpa se ne bi v
red zapodila,
pa sem brez
drobtinice svoje ostal...
Ni komentarjev:
Objavite komentar