(Skorajda v) olajšanje

Dva zimska meseca sta mimo, še trije, pa pomladni pride! 

Svet ne sodi v šape nagonov!

S krompirjem je dospel koloradski hrošč. Kranjski trot je tu že od prej.

 

Do ovna predvodnika še pridejo, za pastirja pa jim soli manjka. V glavah.

So potrpežljivi. Še vedno Jezusa čakajo.

In tupi. Ne dojemajo, da ne pride. 

Svoje resnice si lahko v riti zataknejo. Če so iz njih že dospele.

 

Neoneandertalska bebavost kroji razvoj?!

 

Tudi, če na čelo pride - bebo med bebci bebo!

 

Vsi-vse-vemo...

Ko se zberejo bebci, takrat, po sistemu vsi-vse-vemo, pamet odmeva! 

Da ni tako? Hm, pa je! Žal.

Ni res, da ni moč na Zemlji pridelati dovolj hrane, je pa res, da je merodajni ne želijo pridelovati v zadostnih količinah. Bržčas (tudi) zaradi tega, ker se, ob silnih letinah, podgane izjemno razmnožijo. In »človeštvo« tudi.

 

Kako vas ima bog rad, nenehno vam z novimi virusnimi podobami streže!

 

Če si dober bog, pardon, oče, potem svojega otroka, golega in bosega, za teden dni pustiš v divjini, pri vsaj minus tridesetih, in brez hrane, kajti – če bo prestal preizkušnjo, se bo, iz nje, morda česa naučil, tistega, kar bi mu kasneje pomagalo… In, mimogrede: samo bebci zmorejo tako razlagati »božjo dobroto«, »milostnost«!!!

 

To, da verujejo v boga, sploh ni najhuje. Najhuje je, da verujejo v to, da so ljudje, pa še umni povrh!

 

Ko sem jih ugotavljal, sem komuniciral, z njimi. Ko sem jih ugotovil, sem začel obžalovati, da jih nisem pri miru pustil!

Egogogogogogo…

Obstajata dve vrsti tistega, čemur pravijo »izkazovanje ega«, dve vrsti, ki se na prvi pogled, površno, identično izkazujeta, dejansko pa med njima obstajajo gromozanske razlike…

 

Prva podoba je DOMIŠLJAVOST. To je odlika občih, neumnosti, to je tozadevno ZAVEDANJE LASTNE VREDNOSTI, pri čemer je ta »vrednost« umišljena, ne temelji na praktično izkazanem in, celo – ko krene v svoje izkazovanje, samodokazovanje, doživi fiasko!

Za domišljavost je, mimogrede, značilno tudi to, da jo začno izkazovati v bistvu že kmalu za tem, ko začno gobcati o… čemerkoli. In, spet mimogrede: že pri otroški igri, ko se podijo, denimo, za žogo, jih slišiš poosebljati se z raznimi ronaldi, mesiji… z zvezdniki, in bog ne daj, da bi nekdo svojo igro pospremil z in-marko-prodira-po-desni-strani…

 

SAMOZAVEST, druga podoba tega »izkazovanja ega«, je ZAVEDANJE LASTNIH ZMOŽNOSTI, njihove vrednosti, in temelji na praktično izkazanem, preverjanem, dokazanem. Pomeni, da je realno temelječa, obenem sila previdna tam, kjer se še ni uspela preizkusiti, in dokazati. Zaradi tega jo »krasi« tudi ta »malenkost«, da jo je potrebno graditi (za razliko od obče domišljavosti) desetletja, pa še vedno ni povsem do konca izgrajena.

 

Obči, kakopak, o tem pojma nimajo! Pravzaprav nimajo pojma o ničemer pomembnejšem, a kljub temu – ker ne zmorejo prepoznavati, ker ne premorejo enovitega zavedanja (pa se kaže, kot da jim spomin nagaja, ali da menjavajo svoje »obraze«, podobe, so »dvolični«), ne zmorejo tudi razlikovati med obema podobama, predvsem pa ne zmorejo ugotoviti tega, da je njihova domišljavost, nič manj in nič več, zgolj – izkaz njih bebavosti! In žal se »(spo)znanja« te domišljavosti (teh bebcev) kregajo s spoznanji umnih posameznikov, pa radi tega ni nič čudnega, da se slednji, ko krene tok bebcev, v »svet«, umaknejo v tihoto…

Neodgovornež, z blatom se je igral!

Ne prakticiram verovanja. Ne obeležujem (tudi) verskih praznikov. In mi gredo razni adventi, in ostali šmenti, ma, bebavost kot taka, na jetra. Pa...

Me niti ne bi motila, ta bebavost, ko ne bi bila obča, in ko ne bi, po lastnih merilih, Sveta krojila. Takrat, pač, ko ji povodce in nagobčnike snamejo, pa "demokratično" krene v uničevanje. 

 

Srbi komplicirajo: šljam, ološ, bagra... a se da, preprosto, z - DREK!

 

Nenačelnost, značajska lastnost vseh živali, in psih-obolelih. Nepoštenost!

 

Iz blata pognali, blato ostali, z blatom zasrali.

Ne govorim o elitah. Ne govorim o več- in manjvrednih rasah. Govorim zgolj o bioloških dejstvih. O razumskosti in nagonskosti. O človeku in živalih. Ki so, še vedno, živali, nerazumska, nagonska bitja, pa če so telesno še tako, ali celo povsem, podobne človeku!

Pa kako to zmore?!

Ko se že spominom predajam, v teh dneh, morda, celo nekoliko bolj…

Obstaja, v Deželi, nek »pesnik«. Obče poznan, priznan, nagrajevan. Dobro, baje, tako pravi(jo), piše poezijo. O njej ne bi po vsebinski plati, niti po vprašanju izraznosti, izpovednosti, le to zapišem, da naj bi bili njegovi izdelki v podobah klasične pesmi, obenem pa – v vsaki kitici, ki jo napišem, je več rim, kot v njegovi celi pesmi. Ampak, pustimo to, vsaj neposredno, ob strani…

Nekoč me je skupni znanec prosil, če bi prevedel, v srbski jezik, tri zapise, tozadevno pesmi, tega »pesnika«. Dobro, naj ti bo, čemu ne, sem odreagiral, takrat, ko sem še razne usluge spočenjal, dobesedno povprek, in…

Običajno delam na sila preprost način: počakam, da me navdihne, in ko pihne, me ponese tja, kamor si, dejansko, želim. Je pa res, da navdiha ne potrebujem prositi, še manj kaj dosti čakati.

Recimo, da je že naslednji dan prejel, ta znanec, moje prevode. In, glej ga zlomka, očitno je imel, z njimi, neke načrte, pa…

V roku nekaj dni sem izvedel, da je zapisovalec izvirnikov navdušen nad mojimi prevodi, celo tako, da je začudenost dahnil, in mu je poletel tisti pa-kako-to-zmore?!

V življenju nimam veliko skrivnosti, tu in tam kakšno, in – bom kar izdal, eno izmed njih, in takole zapišem: Nekateri zmoremo zahvaljujoč svojim zmožnostim, spet drugi pa – zahvaljujoč tujim! Če ne lezeš v riti, tistih merodajnih, odločujočih, potem ti ne ostane drugega, kot da se na lastne »roke« zanašaš, vesel, da ti sploh preživeti uspe!

O drejčku in umetnosti

Obstaja, domnevam, da še vedno, nek drejček, ki se je z marsovci spečal, in ta drejček je, uh, dolgo je že tega, prišel na predstavitev moje knjige, Čarovnica Čirčakula. Skupaj z ženo, seveda.

Prav. Namestila sta se, v polnem prostoru, bolj v ospredje, in prizadevno poslušala, najprej založnikove, nato tudi moje besede, kasneje pa…

Predstavitev je bila, bolj ali manj, zaključena, in že sta držala v rokah izvod knjige, ter ga listala, ko se je zaslišal glas drejčkove žene: Tudi ti bi lahko uporabil takšne risbe…

Sam sem, pri lepem številu knjig za otroke, in tudi pri Čirčakuli, uporabljal risbice svojih otrok. Ampak ne da bi jih, otrokom, naročal, daleč od tega – zbiral sem, pridno, malodane vse, kar so slikovno udejanili,, potem pa – če je risbica prišla prav, pri neki pesmi, potem sem jo uporabil, če ne, potem…

Kasneje sem zvedel, da drejček hodi po vrtcih, in mu tam malčki rišejo tisto, kar jim v risanje naroča. Dobro, če nič drugega, se je ilustratorjev znebil, ne da bi, ob tem, kaj dosti obči okus razočaral, ampak…

Kaže, da drejčku manjka kar nekaj lekcij, v živetju, njegovem, med njimi tudi tista, ki pove, da je umetnica spontanost, dočim je narek zgolj – obrt. Čeprav…

Dvomim, da te, in kakršnekoli, lekcije sploh zaležejo, pri drejčkih. Oni se ja prek drugih drejčkov vzpenjajo, in vzpnejo, da potem že samo s svojimi imeni prodajajo malodane vse, kar se jim spod rok spaca.

V spominu si mi še…

Danes bi praznovala, v kolikor te ne bi požrli! Kolikor te je, resnične, sploh bilo.

V tebi sem se rodil, s teboj živel, pa…

Kakor takrat nisem bil piZDA, da bi se pretvarjal, tako tudi danes nisem, da bi lastno preteklost potvarjal. Nimam se česa sramovati. Za razliko od teh, ki, brez sleherne časti, sramovanja sploh ne poznajo. A bi ga morali, pa še kako!

Danes, baje, živim v razvitosti. Že res, da si, ti, gradila šole, igrišča, bolnišnice, kulturne domove, tovarne… ma, cela mesta so nastajala, v tebi, ampak to je bilo, očitno, nazadnjaško. Zagotovo, ker…

Vsem napakam navkljub, ampak od tebe se niso tako širile vonjave, značilne za današnjost. Vonjave po dreku, dvonogem!

Pa jim verjemi...

 Bentiš, narisali so eno snežinko, ampak tu jih je krepko več padlo!

Skupnost

Sleherna skupnost zmore obstajati, kot dejanska, izključno na osnovi (samo)odpovedovanja, vsakogar, in vseh, v korist tistih ostalih, ki jo sotvorijo. In ne na osnovi sebičnosti, na osnovi tistega jaz, meni, zame. Zato…

Zato je povsem vseeno, v kakšno skupnost, tozadevno, se vključuje slovenski, ali katerikoli drug, narod, saj bo to združenje zmoglo obstajati samo formalno, navidezno, in ne kot dejansko, ker…

Ti »narodi« so sestavljeni, pretežno, iz nagonskih bitij, katerim sobivanje predstavlja živeti-drug-OB-drugem, in ne živeti za druge(ga), skozenj. Iskati lastno zadovoljstvo v zagotavljanju zadovoljstva ostalih, skupnosti, pa…

Tista Kenedijeva ne-sprašuj-kaj-lahko-država-naredi-zate-pač-pa-kaj-lahko-ti-narediš-za-državo, za nagonske ne velja! So preveč tupa, ta bitja, posledično sebična, da ne bi, vselej, sebe na prvem mestu videla, gledala, skozi lastno zadovoljstvo vrednost skupnosti ocenjevala! In, mimogrede…

Ob tistih »tisočletnih« ( = več tisočletnih) sanjah slovenskega »naroda«, se kislo nasmejim, misleč na bebce, ki niti tega ne vedo, da »narodi« niso naravna tvorba, pač pa umetna. In, da so se začeli oblikovati šele v petnajstem stoletju, in, še huje – da je na deželnih tleh »narodno buditeljstvo« potekalo v drugi polovici devetnajstega stoletja, torej pred dobrima dvema stoletjema. Do takrat namreč ni bilo tega, slovenskega »naroda«, in njegovih, tozadevnih, sanj, pač pa so bili Kranjci, Štajerci, Dolenjci…

In – močno dvomim, da so takrat sanjali neko svojo državo, daleč od tega: sanjali so polne želodce, in lagodnejše živetje! Mislim, vsaj kar zadeva »narod«.

Modrost?!

Prebral, da je modrost v doseganju notranjega miru...

Priznam, ne vem, kaj si kdo predstavlja, pod tem "notranjim mirom", vem pa to, da so, po tej definiciji, vsi davinčiji bebci, in vsi bebci modreci!

Ihahaaaaaaa

Blagor Deželi! Ob 2 Mio pametnih, same uspehe žanje! 

Ob svetem nikoli...

Kdaj nagonski postane "nekaj posebnega"?

Ob svetem NIKOLI, ko se spremeni v človeka. 

Dejstvo

Drek je drek, ne glede na to, v kateri državi živi. 

Meja?

Zaman iščejo mejo med zdravim in nezdravim nacionalizmom. Je ni, ker - ni zdravega nacionalizma! 

Znova, ali spet. Čredovje.

 

Siva

Z nebes v ples,

prek lic razgaljenih dreves.

 

Oblak ječi,

že nekaj dni.

 

Koraku ni.

Ga mika, a preveč drsi.

Eh, pa ti spomini…

Na mojih poteh ustvarjanja, in zlasti poteh osamelca, se mi je marsikaj dogajalo. Marsikaj, kar je znalo porajati razočaranje, tudi jezo, in radost, če ne celo srečo. Nikdar pa, tudi v najhujših trenutkih, nisem odvrgel »orožja«, se predajal obupu, vsaj v tolikšni meri ne, da bi odstopil od začrtanih smeri…

 

Pomnim, bil sem še golobrk, ko sem v neko založbo odnesel svoj prvi rokopis. In mi je urednik, morda je minil mesec od oddaje rokopisa, zaupal: S svojim pisanjem me spominjate na Lermontova, ampak, veste, v poeziji je potrebno biti izviren in – če ne boste našli svoj stil, ne boste dolgo…

Pustimo ob strani izvirnost, po tematski, vsebinski plati, kajti – mar obstaja še nekaj, karkoli, o čemer že nič kolikokrat niso pisali?! Kar pa »stila«, načina pisanja zadeva – urednika so zamenjali, čez nekaj let, jaz pa sem, še vedno, tu! In ga ni, in ga ni bilo, da bi mu uspelo pogojevati mi pisanje, in živetje nasploh…

 

Nekoč so, ko sem že kar nekaj knjig, in objav, v tisku, imel ustvarjenih, na nekem, pristojnem, kakopak, ministrstvu ugotovili, strokovno, kakopak, da rokopis, katerega sem jim poslal, iščoč finančno podporo, za izdajo knjige, ni primeren za otroke. Dobro, bebci idiotski, sem takrat razmišljal, pač, bo šlo pa po težji poti, in…

Uspelo mi je, čez nekaj let, najti založnika, in ko je bila knjiga izdana…

V okviru združenja bibliotekarjev obstaja komisija, ki ocenjuje vse knjige, izdane v preteklem letu, namenjene otrokom. In ta komisija je tej knjigi namenila najvišje svoje priznanje. Z utemeljitvijo, da ne gre samo za umetelno literarno delo, pač pa obenem tudi za učni pripomoček, za katerega bi bilo dobro, ko bi ga imela (vsaj) vsaka (osnovno)šolska knjižnica. Narišimo črke.

In, mimogrede – niti ni tako malo tistih, od katerih sem slišal, da so se njih otroci prav s pomočjo te knjige naučili velikih tiskanih črk.

 

Nekoč, takrat sem še sodeloval na raznih, a ne vseh, literarnih natečajih, mi je možakar, tozadevni satirik, neposredno pred prireditvijo, na kateri so razglasili rezultate, in delili »zbornik«, z objavljenimi tridesetimi najboljšimi besedili, razlagal o tem, kako je potrebno pisati, zlasti satiro, ki je, po njegovem, izjemno zahtevna rabota. Poslušal sem ga, in si mislil svoje in – tudi ko bi hotel, verjetno ne bi do besede prišel, vsaj učinkovite ne, tako je bil »pameten«, in »pameten«…

Nekoliko kasneje, po uradnem programu (mislim, da je takrat prav Adi Smolar imel nastop), so razglasili štiri nagrajence. Dva za delitev tretjega mesta, ter dva, za drugo in prvo. In na oder smo prišli samo trije, kajti…

Kakor je povedal povezovalec programa, se je prvič zgodilo, in zahvaljujoč tajnosti sodelujočih (prispevke smo pošiljali pod šiframi, ne označenih s svojimi imeni), da je nekdo osvojil dve nagradi. In ta nekdo sem bil jaz. Tretjo in prvo…

Tisti »učitelj«, ki mi je o pisanju razpredal, je po zaključku dobesedno mrknil, nikjer ga ni bilo videti. In izkazalo se je, da niti med trideseterico ni prišel.

 

Ja, marsikakšne »levje skoke« sem doživel, tudi zahvaljujoč svojemu pisanju, temu, da počnem nekaj, brez česar, v bistvu, niti dihati ne morem, če se, malo, v prispodobi izrazim.

Ni deset let tega, kar me je gonilna sila mariborskega literarnega združenja, in spletne literarne revije, povabil, da imam pri njih literarni večer. In ko sem dospel, mi je, takoj po uvodnem pozdravu, povedal: Veste, kdo je tu, v občinstvu? Tihomila Dobravc! Mi je nenehno žugala, da moram priti pravočasno po njo, da ne zamudi večera. Rada bi vas tudi v živo spoznala…«

Tihomila Dobravc! Takrat je štela prek devetdeset let (letos beleži sto prvo obletnico rojstva, svojega, seveda). O njej sem se učil v osnovni šoli, njene pesmi smo morali znati »na pamet«… in ona, v svoji častitljivi starosti, mene pozna, in me želi videti, z menoj spregovoriti?!

 

Ja, na tak način sem, ponovno, spoznaval mnoge, za katere sem sicer vedel, da obstajajo. In so me hodili poslušat razni, od 'šice iz vrtca (po več kot petdesetih letih me je hotela videti, ko je slišala, da imam nastop), prek meni zelo ljubega, vsega spoštovanja vrednega, in zares gospoda, pesnika Jožeta Šmita, do kakšnega politika (kakopak, tisti z desne me ne marajo, zagotovo, in gre za interaktiven odnos), celo »oglednik« neke glasbene skupine se je znašel med poslušalci…

In sem spoznal, na nekem srečanju, literarnem, v severovzhodnem delu Dežele, možakarja, pisca, ki je mislil, da me pozna, a me, vsaj zares, ni. In smo sedeli, ob večerji, ter se pogovarjali (takrat, očitno, ni registriral mojega imena, ko smo se predstavljali, drug drugemu in po vrsti), pa me je ozmerjal z janšistom! In to radi tega, ker sem v podobi sarkazma, katerega pa on, očitno, ni razumel, o Janši nekaj besed spregovoril (več kot nekaj jih tako ni vreden). Pa sem ga, ker je (bil) stalni sodelavec Totega lista, Večerove (nekdanje) satirične priloge, povprašal, če pozna Uroša Vošnjaka, če bere njegova zapisovanja.

Seveda ga poznam, mi je odvrnil. Dobro, sem nadaljeval, kaj pravite, je on janšist? To pa ne, nikakor, Vošnjak pa ni janšist… (mimogrede: verjetno sem edini avtor, zaradi čigar zapisov je nekaj časa potekala celo komunikacija med Janševo glasnogovornico – ona je resno, čeprav je ni kazalo resno obravnavati, in Totim listom, oziroma menoj, pa… pač, kadar se v kožo – tudi – satirika spraviš, potem ne gre mimo satire, mimo sarkazma, mimo t. im. »podjebavanja« na lep, fin način…). Kakorkoli že…

Možakarju sem moral pokazati osebno izkaznico, da mi je verjel, da sem jaz zares jaz, in ves preostali čas (tam smo bili tri dni) se me je držal tako, kot se klop prisesa na svojo žrtev, le na nastope sva, razporeda radi, vsak po svoje hodila. In…

Na taistem srečanju so me predstavili skupini žensk, pa – ko so slišale moje ime, je, hipoma, sledila reakcija: Pa vi ste zares živ?!

 

Ja, sem bi, in še vedno sem. Bil sem, živ, tudi takrat, ko je moč oče dobil pismo neke nadobudnice, prizadevnice, ki je, za potrebe predšolske vzgoje, sestavila debel izbor pesmi za otroke. Več let jih je zbirala, in na koncu se je izkazalo, da sem med vsemi avtorji številčno najmočneje zastopan. Ampak…

Ta ženska je pisala mojemu očetu, in ga prosila, če dovoli objavo pesmi njegovega pokojnega očeta, mojega deda. Očitno je malo pomešala zadeve, me uvrstila v nek drug čas, pa…

Ko mi je oče, kmalu po tem, prek telefona, bral naslove mojih pesmi, in me vprašal, če so mi znani… takrat je bila zadeva hitro urejena. In je urednica prejela moj pristanek, brez kakršnegakoli materialnega zahtevka, kajti – vselej, kadar sem menil, da je neka aktivnost v dobro usmerjena, vselej, in nikdar, nisem vprašal tistega kaj-jaz-za-to-dobim?! In, večinoma, nisem prejel ničesar. Z izjemo spoznanja, zadovoljstva, da je pravilno, to, kar in kakor počnem.

 

In me je to početje popeljalo tudi na razne festivale, poezije, v Srbijo, in v Bosno in Hercegovino, dobesedno so si me kar podajali, iz roke v roko, ko so me, enkrat, spoznali, pa sem tudi tam spoznaval, zares, tiste, o katerih sem prej samo slišal. Ampak…

 

Moja »prešernova nagrada«, priznanje, meni vrednejše od tiste prave Prešernove nagrade (kdo vse je doslej ni prejel?!), je pa že omenjeno pismo Svetlane, Makarovič, kajti…

Moji (starejši) otroci so rasli ob njenih pesmih, na razpolago so imeli vse kasete, ki jih je posnela. Spoštoval sem jo, in jo še vedno, kot avtorico, in kot osebo, ki pove, brez zadržka, tisto, kar misli (pa čeprav se, marsikdaj, in v marsičem, ne strinjava), celo sanjaril sem, v svojih mlajših letih, o tem, da bi jo spoznal, potem pa…

V nabiralniku se znajde pismo, naslovljeno name. Na hrbtni strani pa skromen zapis: Makarovič, in naslov.

Držim, na hodniku, pismo v roki, ter glasno razmišljam kateri-makarovič-pa-meni-piše…

Razmišljanje sliši hči, in izstreli: Svetlana, kdo bi drug!

Ma, ne, nemogoče, kaj bi Svetlana meni pisala, verjetno še slišala ni zame, ona je le – uh! In odprem, pismo, in ga, verjetno, trikrat preberem, preden enkrat verjamem, in celo »zavriskam« (baj-de-vej: ne znam zares vriskati, in, na srečo, tudi jodlati ne. Pravzaprav je tovrstno spuščanje glasov, meni, eno od najbolj nagnusnih podob oglašanja.)…

Da je dolgo iskala, preden se je do mojega naslova dokopala. Ji v uredništvu (Večera) bojda niso hoteli izdati »osebnih podatkov«. Da dolgo spremlja moje pisanje, moje briljantne satirične pesmi. Da me želi spoznati, se srečati z menoj, sodelovati…

Ma, kot bi se nebo razprlo, po nekaj letnem deževju, in bi sonce posijalo z neba modrine. Kakopak, ko sva se srečala, sem jo moral prenehati vikati (prijatelji se ne vikamo, mi je povedala), in izvedel sem: Poleg mene in tebe, je samo še Mlakar pravi satirik v Sloveniji. Vsi ostali so navadni klovni.

 

In še bi bilo moč izbrskati, iz spomina, stvari, ki so se mi dogajale, zahvaljujoč tudi pisanju.

 

Se, potemtakem, splača pisati, meni vsaj? Devet let sem živel izključno od tega, in, ko sem cesarjem obveznosti poravnal, zaslužil malo boljšo plačo čistilke. Ker se nikoli nisem prodajal, in ker sem bil vselej izbirčen glede tega, v katera uredništva bom pošiljal. Ker nikomur nisem dovolil diktirati mi temo in način pisanja, kaj šele to, da bi moje zapise cenzuriral. Ker sem delal brez delovnega časa, ko je navdih hotel, čez dan, noč, ob svetkih in petkih. Brez dopusta, praznika, bolniške. Ker…

 

Ne, tu se zagotovo pisanje ne splača. Tržišče je že tako majhno, »ljubezen« do knjig pa tako očitna, da – je že bolje za nekaj rund piva dati, ali za novo frizuro, kot za knjigo! Obenem pa večina, če že, kupuje dobesedno tisto, česar jaz svojemu otroku ne bi dal, pač pa bi, kljub vsemu odporu do uničevanja in stran-metanja knjig, v smeti zabrisal. Je poceni, pa veliko sličic ima… starši pa, tako in tako, brez kakršnekoli vzgojenosti, kaj šele kulturne, pa tudi z mladiči česa boljšega ni pričakovati!

 

Ne, res ne vem, če se splača. Bi raje rekel, da ne, vendar – plačal bi, krepko bi plačal, z lastnim nezadovoljstvom, ko ne bi počel tega, kar me že od malega spremlja, označuje in razkriva. Brez česar, objektivno, ne zmorem.

 

Ja, vem, znova sem jedek, ampak – če ti ni všeč, to, kar zapisujem, potem  se nikar z menoj ne matraj, raje TV vklopi!

V odštevanju...

Zdaj drugače štejem čas. Od pokojnine do pokojnine. 

Pa zapisujem…

Dežuje, in vse je razmočeno. V takšnem vremenu se mi, včasih, celo čez dan ponudijo okoliščine, prijazne zapisovanju. Pa zapisujem…

Pisanje me spremlja malodane vse živetje. In se je nakopičilo tega gradiva, natisnjenega, v ne vem kolikšnem številu tistih registrskih map, iz lepenke sestavljenih. V njih ni le nekih začetnih let, morda prvih desetih, in vanje vse redkeje zaidejo zapisi zadnjega  časa. Čemu bi, ko pa mi že nabrano predstavlja nemajhen problem, prostorski?!

Knjig ne tvorim več. Je že nekaj deset, morda petdeset v ovitke spravljenih tovrstnic, povezanih z menoj, mojim imenom. Med njimi tudi tiste, v katerih sem zgolj v nek izbor vključen, in…

Ne pišem knjig, tiste vrste kaj-je-filip-rekel, kam-se-je-filip-skril, obleci-filipa… Celo papirja je škoda, za takšne neumnosti, ki pa gredo, na žalost, najbolje v promet. Govoreč, med ostalim, tudi o tem, kakšen biser, predvsem umski, je populacija…

Vsaj dvajset rokopisov, mojih, leži, nekje, tako na papirju, kot na računalniških spominskih enotah. Med njimi so štirje tudi ilustrirani, pa bi lahko, nemudoma, šli v tisk. So poučni, trudijo se biti tudi vzgojni, čeprav – že dolgo je tega, kar sem opustil upe v učinke vzgoje! Nagonske je moč le dresirati, dresura pa je učinkovita le toliko časa, dokler so, vsaj pogojno, siti, in dokler vidijo palico, ki na poredne čaka…

In je zanimivo, da se že sedaj, ko sem še tu, med živečimi, najdejo takšni, ki meni, avtorju zapisov, razlagajo o tem kaj sem hotel zapisati! Čeprav pojma nimajo, in se jim zgolj zdi, da poznajo mene, da razumejo moja razmišljanja…

Pomnim kako so nam v šoli pripovedovali o tem, kaj so posamezni avtorji mislili, z določenimi besedami! Bentiš, pa vsaj učiteljski kader, in zlasti tisti, ki učbenike sestavljajo, naj bi bil, pa vsaj malo, umen! A ni. Niti od daleč ne poznajo okoliščin, skozi katere so se ti avtorji podajali, ne razumejo tistega, kar je na njih odločitve vplivalo, živijo povsem drugače od teh, ki so se s stiskami, pa ne samo materialnimi, srečevali, katere je, praviloma, okolje zavračalo, katerim je »narod« mozolje porajal, da so s prezirom gledali nanj, ničevega, netvornega, z ničemer zares zadovoljnega!

A jaz, vsemu navkljub, še vedno zapisujem. Medtem ko razmišljam, če naj arhiv v peč pospravim, ali pa ga, določenim pričakovanjem, ne mojim, na roko pustim, nekim, ki bodo za menoj ostali, pa naj z njim počno… če ne drugega, morda me, upati ni greh, prek zapisanega malček bolje spoznajo?!

Nikdar nisem razumel tistih, nekih avtorjev, ki zmorejo pesem »piliti« tudi po nekaj tednov, mesecev… Bentiš, kakšen pesnik pa si, če se z obrtjo ukvarjaš, kakšen umetnik, če ti delovni čas, nek razpored obveznega dela, nadomešča navdih, predvsem spontanost?! Kakšen vražji pesnik pa si, če osnovnih elementov poezije, kateregakoli zapisovanja, ne obvladaš, pa si moraš pomagat z lisičjim repom, lepilom, včasih tudi s kladivom… da vse skupaj spraviš v, domnevno vsaj, oblikovno dovršeno puhlost, hlad, praznino?!

Tudi danes zapisujem. Očitno. In, kakor vedno, to počnem predvsem samemu sebi, zase, če pa… Če pa se, slučajno, kdo zaustavi, ob mojih besedah, pa če se, med vsemi zaustavljenimi, vsaj eden znajde, ki jih tudi začuti, in ne samo domnevno razume, potem – dvojno izpolnijo svoje poslanstvo, in, poleg olajšanja, ki ga meni ponudijo, določeno vrednost tudi drugemu podajo…

Nisem, in nikoli ne bom, obče priznan, kaj šele sprejet. Nisem nagrajenec Prešernove ali kake druge »značke«, in celo nekaj nagrad, ne ne vem kako pomembnih – čeprav bi, zlasti v časih moje materialne stiske, krepko izboljšale moj položaj, s svojim denarnim delom – sem, v zadnjem obdobju svojega obstajanja, zavrnil, ker – nisem nikogaršnji klovn, nisem tu, da bi kogarkoli zabaval, ali mu, vsaj, s svojim truplom, pomembnost večal! Naj kar sami ustvarjajo lastno (pre)poznavnost, s svojim delom, v kolikor ga zmorejo. Po drugi strani pa…

Kadar mojster čevljar vajencu pove, da zna narediti dobre čevlje, takrat je, bržčas, ta vajenec zrel, da se, počasi, in s svojim delom, v družbo mojstrov vključi. In ni ga, pa ne samo v tukajšnjem prostoru, zmorem namreč pisati tudi v srbskem jeziku, mojstra, ki mi ne bi povedal, da so »čevlji« spod mojih rok dobri. In tudi več kot zgolj to. Ja, takšna priznanja pa hranim, skrbno, bodisi samo v sebi, v svojem zavedanju, bodisi tudi v podobi pisanj, s katerimi je, tu in tam, kak mojster z menoj stike vzpostavljal, pa…

Pa – ko pomislim o tem, koliko je, na eni strani, raznoraznih nagrajencev, koliko pa je nas, ki smo, denimo od Svetlane, prejeli pismo, v katerem naše delo kot briljantno označuje, potem – nikoli ne bi menjal, na primer, Menartovega, Šmitovega, Pavčkovega, Svetlaninega… priznanja za neko obče družbeno sprejetost, potrditev! Ta obča družba namreč čisla razne henčke, šraufcigerje, tofe…

Ne bodo me več žejnega… ali Bisernost umskega potenciala

Toliko, da vam povem, da sem povsem v redu možakar, in da vse, kar počenjam, v svojem življenju, počenjam pravilno…

Življenje me tepe, priznam. Karkoli naredim, pa delam prav, vedno jih dobim po prstih! To me, bržčas, bog kaznuje, za grehe mojih prednikov! Barabe, ti, moji predniki, so morali nenehno grešiti, če mene sedaj kazen za kaznijo doletava, ampak…

Sem ponosen! Na hrib, na katerem živim, na potok, ki mimo hiše teče, in med naše vode šteje (mimogrede, vsak dan ga preverjam, da bi videl, če se je vanj, slučajno, kakšna tuja voda vrinila!), in ponosen sem, predvsem, na svoje prednike. Še zlasti na tiste tri, štiri, katere vsaj po imenu poznam. Že res, da so bili pravi prasci, če sedaj jaz, iz dneva v dan, za njihove grehe plačujem, ampak – bili so pomembni, zelo pomembni: brez njih tudi mene ne bi bilo, na mojem hrbtu pa Država sloni!

Prav rad bi bil ponosen tudi na naše politike, ampak… Že res, da sem jih podpiral, celo dvajset let in več, a kaj, ko prej nisem vedel, kakšni so! Potem pa so me enkrat, dvakrat, trikrat, ma sploh ne morem več prešteti kolikokrat za nos (po)vlekli, pa sedaj vem, to, kakšni so! Ja, priznam, tudi jaz sem kriv, da sploh so politiki, saj sem jih volil, in jim omogočil, da so na položaje prišli, ampak kaj, ko, prej, nisem vedel, čeprav sem vedel, da vem, vse, tega, kakšni so! Nisem jaz kriv, za to, mar ne?!

Sedaj me ne bodo več žejnega prek vode vodili! Nikoli! In nihče! Če ne drug, je bog na moji strani. Že res, da me tepe, malodane na vsakem koraku, ampak to počne zaradi mojih grešnih prednikov! Mene ima sicer rad. Vem, mi je tudi župnik povedal. In ne samo, da me ima rad, še več – težje kot mi je, in bo, v tem, tukajšnjem življenju, lepše bom živel, tam zgoraj, ko me bog k sebi vzame! V svoj dober, očetovski, milosten objem…

Ne, mene pa res nihče več žejnega prek vode ne pelje! In, mimogrede: na naslednjih volitvah bom volil Francla! On je edini, med vsemi, ki mi obljublja natanko tisto, kar želim!

Razlika

Verjamejo, da ne preverjajo. Preverjam, da verjamem. 

Žalostna usoda (regularnih) cirkusov

Moira Orfej ne hodi več v Deželo. Ni konkurenčen lokalni sceni. 

Nazaj k naravi...

 Ne pomaga, da bos hodiš, ko boš meter pod površjem, takrat boš nazaj-k-naravi!

Zgodba iz soseščine

Danes sem na prisilnem dopustu. Dežuje. Mislim, saj sem šel v nabavo, v dolino, a današnji dan naj bi namenil sajenju trt. A kaj, ko sem zjutraj zvedel, da morajo še eno kontrolo prestati, preden bodo na voljo, nekje po desetem decembru…

Ja, huda zadeva, ta EU, če je celo trse potrebno takšnemu nadzoru podvreči, čeprav – morda je tako celo bolje, kajti…

Sprva sem jih nameraval posaditi šest, nato je število zraslo na devet, malček kasneje na štirinajst, potem na osemnajst, danes sem že o dvajsetih razmišljal… Pet tovrstnih sva že pred leti posadila, Nju Jork muškat, in zadovoljna sva z grozdjem, njegovim okusom. Je dobro, tako za neposredno uživanje, kakor za predelavo, v sok, vino, pa…

Lahko se celo napoved moje Drevesne vile, prodajalke, pri kateri sadike kupujem, uresniči, da jih bom na koncu, ko ponje pridem, kar petindvajset vzel. Ne vem, morda pa res…

Da se povrnem k zastavljenemu, k omenjeni zgodbi iz soseščine…

Že kar nekaj let je tega, kar je umrl sosed, lastnik kmetije. In na kmetiji je ostala, sama, njegova žena, ženska v dokaj zrelih letih (v nadaljevanju: mam'ca).

Hči se je odselila še prej, pred očetovo smrtjo, in nikakor ni bilo videti, da bi se želela pretirano pretegnit, v skrbi za osamelo mam'co, in kmetijo. Pa so iskali rešitev, za obe, za mam'co, in za posest, in jo našli v, tozadevno, odlični podobi: mam'co bodo, kar s kmetijo vred, prodali! Malodane prvemu, ki bo za to…

Dobro, tega ni potrebno povsem dobesedno razumeti, a v bistvu za kaj drugega niti ni šlo: znebiti se mam'ce, predvsem skrbi zanjo, in pridobiti, na račun prodaje posestva!

Kmetija, takole, na palec, meri vsaj deset hektarjev, travnikov, gozdov… na njej je bil traktor, z mnogimi priključki, vključno z nakladalko, na njej je bilo določeno število glavate in repate živine, ma, poleg hiše, in dveh gospodarskih poslopij, je bilo na njej malodane vse, kar pridnim rokam omogoča neko, vsaj kolikor toliko, normalno (pre)živetje!

Niso dolgo čakali, da se je oglasil kupec (v nadaljevanju: prasec), in zlahka so, ustno, dogovorili vse potrebno: prasec bo skrbel za mam'co, do njene smrti, potem pa bo hčeri poplačal trideset tisočakov, da bo volk sit, in koza zadovoljna…

Prasec se je celo ponudil, v izogib dodatnih stroškov, da bo pogodbo sestavil. In jo je, takšno, da je bilo, pri določenih členih, kar precej nepopisanega prostora. In jo je, malo manj nepismen, kot prodajalci, in malo bolj pretkan, od njih, prinesel mam'ci v podpis. In ko je podpisala, je vse izvode vzel, pod neko pretvezo, kasneje pa…

Kasneje se je izpostavilo, da je prazen prostor popisal, in ga je popisal tako, da je bilo, v podpisani pogodbi, zapisano tudi to, da je – celotno kupnino (že) poravnal!

In kako je skrbel, kako je prevzel hčerino skrb za mam'co, in za kmetijo? Preprosto, mam'ca se je počutila, v lastni domačiji, kot neželjena oseba, kot tujka! Nadrl jo je, nekoč, ko je pri njej našel soseda, starejšega možakarja, na obisku, rekoč, da v njegovo hišo ne bo, brez njegovega dovoljenja, spuščala tujcev! In zanjo je skrbel tako, da niti za drva ni poskrbel, da bi se imela mam'ca, prek zime, s čem ogrevati. In je morala socialna služba kar nekajkrat posredovati, celo občasen nadzor izvajat, nad praščevim izpolnjevanjem obljubljenega, preden je »počilo«, in mam'ca ni več zdržala, pa jo je hči, domnevam, da milostno, k sebi odpeljala. Da se mam'ci niti tista skromna želja, da bi na lastni domačiji umrla, ni izpolnila…

In je prodal, prasec, takoj, vso mehanizacijo, vso živino, in je nekaj mesecev vlekel v gozd delavce, ki so pridno podirali masivno drevje, da je tovornjak, malodane tedensko, odvažal hlodovino. In je pri tem, prasec, celo na mejnike pozabil, kolikor jih ni odstranil, in tudi na sosednje parcele zašel…

Vabil me je, nekajkrat, k sebi, »na pijačo«, a že ko sem ga videl, prvič, mi je bil skrajno antipatičen, ko pa sem zvedel za dogajanje, na tej kmetiji, pa sploh…

Kakorkoli že, mam'ca je, nedavno tega, preminila. In dober mesec nazaj sta, na oglede, in razporejanje sanj, pridobljenih s tujo muko, dospeli hči, in vnukinja, njeni. Dedinji, pač. In že sta kovali načrte, da bosta najprej kmetijo oddali v najem, kasneje pa…

Da, tudi nekajletni sodni postopek se je, medtem, zaključil. In prasec je moral zapustiti kmetijo, obe »žalujoči« pa sta, v globoki, in tokrat zares žalosti, povesili nosove, kajti…

Ugotovilo se je, da je prasec, za potrebe svojega lagodnega, brezdelnega živetja, vzel posojilo, in dal kmetijo pod hipoteko! Mimogrede, ugotovilo se je tudi, da se lahko kar nekaj okoličanov obriše pod nosovi, za denar, katerega so dali prascu, po vrsti nasedli na njegove lažnjive, goljufive pripovedi, obljube…

Zaključek? Hipoteka je krepko večja, kot je vrednost  tega, kar je od kmetije ostalo. Pa dedinji, za silo vsaj, sanjarita o tem, da bi bilo dobro, ko bi vsaj košček domačije ostal, njima, kakopak!

In, v čem je smisel te zgodbe? Ah, zgolj v sledečem: v časih te, kvazi demokracije, v časih prevlade bebavosti, in bebcev, so tudi sankcije omilili, tozadevno v prid človekovih pravic, in so silni prasci, na vseh področjih, in tudi na političnem, krepko bolj zaščiteni, kot tisti, kateri zaradi istih nastradajo, namesto…

Takšne, in njim podobne, prasce bi bilo treba, prav v duhu zagotovitve človekovih pravic, po kratkem postopku – metek v betico, pa mir! In bi jih tisoč postrelili, brez pardona, pa bi videl, kako bi ostali pazili na svoje početje. Mislim, saj bi, še vedno, ostali prasci, a pred posledicami svojih ravnanj prestrašeni, in bi se bali početi to, kar sicer, v »demokraciji«, počno! Glede dediščine pa…

Vsem tem, ki jim dedovanje pomeni več, kot njih starši, kot vsi tisti, po katerih dedujejo, vsem tem, ki, če že, potem s težavo s prstom mignejo, v skrbi za neke svoje, vsem njim bi, jaz, dedovanje ukinil, pa – jeb'te se, in z lastnimi rokami ustvarite tisto, s čemer svojo glad tešite!

Pa da ne bo nesporazumov, za vsaj tri identične, malodane, primere sem slišal, ki naj bi se dogajali, zgodili, tu, v okolici, potemtakem – le koliko je teh prascev, v celotni Deželi (da preostalega sveta ne omenjam)?! Toliko, kolikim zgolj okoliščine ne dopuščajo, da bi se s svojo prašičjostjo izkazovali! Nič manj.

Nekaj razmišljanja o (družinski) ekonomiji ali O ta pridnih Slovencih ali Spet jaz in moja drva…

Tudi danes sem se odpravil v gozd, in nekaj desetkrat sem, dobro, grizel v kolena, po bregu, seveda, dodobra otovorjen z lesom, tako da sem, proti koncu, že prepričeval nogi, naj vzdržita tisti še-nekajkrat, in roki, naj nikar ne spustita nošenega, še zlasti ker – bolj kot se podajam čistiti gozd, bolj se moram v globino, navzdol podajati, večja je razdalja, ki jo moram premagovati…

Vmes sem ugotavljal, da sploh ni čudno, to, da večina lastnikov bregovitih gozdov ne skrbi zanje, kajti – krepko lažje je odšteti nekaj stotakov, pa ti drva, po željah razrezana, pripeljejo vse do drvarnice, kot pa… Ampak…

Doslej mi je uspelo iz gozda zvleči, po grobi oceni, nekih štiri, morda tudi pet metrov lesa. Kostanjevega, izključno, ki nikakor ne sodi med slab ogrevalni material. In za tak kup bi plačal od dvesto petdeset do tristo evrov, pa…

Že res, da moram nabrano še prenesti, spet prek brega, z dna travnika, do hiše… že res, da bom moral žagati, in cepiti, pa da bom za to, da do »domačih« drv pridem, porabil, približno, trideset ur efektivnega dela, ampak…

Če se malček pri matematiki ustavim, potem izračunam, da bo ura mojega, resda utrujajočega, dela vredna, neto, od osem do deset evrov in, če to preračunam na mesečno raven, v podobo neke neto plače, prislužene s polnim fondom delovnih ur, potem…

Potem ugotovim, da bi s takšnim delom lahko služil, mesečno, od 1.440 do 1.800 evrov, pa – za tak denar se v deželi ta pridnih ta pridnim ne splača delat?! Beda!

Priznam, trenutno se počutim kot nekakšno tovorno živinče, gozd me, zagotovo, vsaj nekaj dni ne bo videl! V grobem je očiščen, tistih nekaj dreves, ki še stojijo, a jih bo treba zravnati s tlemi, bo pa že počakalo. Potem pa, enkrat že, nameravam tudi logarja poklicat, da ugotovi, če je potrebno, v dobrobit gozda, njegove nemotene, predvsem zdrave rasti, še sekat…

In mi je, danes, misel letela tudi na »zdrav, spoštljiv odnos do narave«, ki  naj bi bil značilen za kmečki živelj, pa…

Poznam možakarja, kmeta, ki je lepega, sicer zdravega, predvsem pa mladega psa, peljal v gozd, da ga je tam lovec ustrelil, ker… pes je imel garje, in stroški zdravljenja bi krepko presegli strošek naboja…

Pa… pa še bi lahko našteval, o tem »lepem« odnosu, a se le še pri enem primeru zaustavim...

Nedavno tega mi je možakar ponujal hektar gozda, v nakup, in peljal me je do nekaj lepih, kapitalnih bukev. Če niso imele vsaj metra, v premeru, potem so bile zobotrebci! Lepa, košata, zdrava drevesa…

Veste koliko drv boste iz teh dobili, ko kupite gozd, in jih podrete…

Naletel je na napačnega, kajti – da bi tako, za drva, podiral lepo, zdravo drevje, ki je potrebovalo vrag vedi koliko desetletij, da je takšno zraslo… namesto da bi, tam, pod bukev, klop namestil, potem pa v njenem šelestenju, v njeni senci užival – lepote Narave?!

In, mimogrede: kupček je znova zrasel. J

Še dobro, da "znajo svoj" jezik!

Slovenščina ima dvojino, ampak... si umil roke... umakni noge... obuj čevlje...

Na nadev nadevajoči

Nadevajo si vse mogoče, da bi bili lepši, a kaj ko - skorja žari, nadev pa bruhaha! 

Prvi decembrski je že pri nas!

In je, od štirih "dobrih decembrskih mož", prvi že prispel k nam, dočim je s preostalimi tremi tako, da prvih dveh sploh ne upoštevamo, tretji pa - dvomim, da mu proračun, in volja, dopuščata izpolnjevanje resnejših želja! Kakorkoli že...

Ko je prišel, se je za trenutek razgledal, potem pa je, ko nas je zagledal, dobesedno zasvetil od veselja!

 

Noga cela, volja neokrnjena...

Če nisem doslej podrl vsaj sto dreves, na takšno džunglo sem naletel, na prvi parceli, ko sem dospel v ta kraj, potem nisem niti enega, in - vsa so legla tako, in tja, kakor, in kamor sem jim namenil leči. Brez ene same nepredvidljivosti, ali (po)škod(b)e, obstranske. Pa je bilo, pri tem podiranju, marsikaj izpostavljeno, od hiše, ograje, telefonskega kabla, do rastja, katero sem pustil rasti, in mi ni bilo do tega, da bi ga, s svojim početjem, kakorkoli poškodoval...

Tudi danes sem se odpravil v gozd. Za tri ure, od katerih je bilo, morda, za uro podiranja, klestenja, razkosavanja, za dve uri pa sopihanja v breg, in vlačenja razžaganega iz gozda, na notranji del ograjenosti. In mi je uspelo štiri drevesa podreti, jih medsebojno razplesti, pri čemer...

Ko sem zadnje, današnje, podiral... vedel sem, kam bo padlo, nisem pa hotel, predhodno, odstraniti leskovega grma, ki raste tik podrtega. Je zdrav, pa naj ostane, sem razmišljal. čeprav...

Dopustil sem možnost, da takšna kombinacija ni najboljša. Drevo se je namreč nagnilo prek tega grma, pa je obstajala možnost, da se, pri padcu, od njega odbije, vendar - bom že, nekako, preživel...

In sem. Resda se je odbitek namenil naravnost na moj nart, a je bila, k sreči, plast listja, tam, kjer sem stal, dovolj debela, da se mi je noga lepo pogreznila vanjo. Odskočiti nisem imel kam, na strmini, pa še z delujočo motorko v roki... In sem začutil, neko čudno, predvsem pa neprijetno bolečino, a sem podrto najprej razžagal, potem pa sedel na čok, sezul škorenj, pa - noga cela, kost ni pogledala ven, žile se kažejo nepretrgane, in - gremo dalje...

Nekaj časa je trajalo, da sem razhodil bolečino, sedaj pa je vse v redu. Kupček se je vsaj podvojil, napram včerajšnjemu, in jutri grem znova v drvarjenje, čeprav sem razmišljal, da bi pripravljen material, za razrez, pred dežjem k hiši zvlekel, in razžagal, razcepil v drva, pa pod streho zložil, ampak - tako, kot ga bo zmočilo, enako ga bo tudi posušilo, in raje do konca gozd počistim, da bo pogled vanj še lepši od današnjega (ki je, itak, krepko lepši, kot je bil včerajšnji), samo...

Sanjarim. Ko bom velik, si bom omislil tovorno žičnico, z najmanj petimi konjskimi močmi. Do tedaj pa se bom, hotel ali ne, moral zadovoljiti z eno samo, oslovsko!

Vonj oblasti (od šoka do spomina)...

Jutranji pogled skozi okno mi je prinesel zgrozitev - beli so prišli! K sreči je, ta zgrozitev, trajala le hipec, dva - ah, ne, samo slana je...

Ko sem odprl vrata kurnika, sem še malo postal, in opazoval Ferda, Ferdiča - našopiril se je, kot pav, pri tem potisnil perutnici navzdol, in, domnevam, da namesto jutranjega pozdrava, hitel kljuvati kokice, kakor so se mu pred nosom, pardon, kljunom znašle. In sem se spomnil...

Spomin me je odnesel kar precej nazaj. Ni jih bilo malo, in za napredovanje dveh sem celo sam poskrbel, ki so se vidno, in hipoma, spremenili, ko so postali, vsaj samim sebi, "pomembni". Pa čeprav ta "pomembnost" ni segla dlje, kot do šefičev dokaj, številčno, omejenih skupin...

Pred napredovanjem, ko so bili zgolj eden-med-mnogimi, so se kazali, no, pogojno vsaj, "normalni", čim pa so naredili korak dlje, in se za ped povzdignili nad ostale, tiste, pač, za katere naj bi bili zadolženi - kot bi bili, od malega, "kavboji", korak, hoja se jim je na O razširila, roke pa so dobile prav posebno lego: kot da bi si pod pazduhe nekaj (za)tlačili, in jim je, zaradi drže rok, tudi zgornji del spominjal na omenjeno črko... in da ne omenjam, da so si pejdžerje (takrat smo s temi napravicami nadomeščali odsotnost današnjih mobilcev), praviloma in po vrsti, obešali za pas, da jih je le bilo, že na daleč, opaziti... In tudi sicer - vse svoje značajske "odlike" so začeli kazati, od tiranskega nerazumevanja stisk tistih, katerim so (bili), vsebinsko gledano, enaki, prek domišljave arogantnosti, do grebena, katerega je bilo potrebno, vsake toliko, krepko (s)krajšati...

Ja, tudi pred Ferdom sem imel s ferdiči opraviti, ko pa je vonj oblasti tako slasten, da - izkaže dejansko (ne)vrednost večine, absolutne večine teh, ki do nje dospejo! In...

Nagonski so nagonski, pa naj se s prirojenim perjem šopirijo, ali s tistim, ki si ga, po nekem (zanje) srečnem naključju, zgolj domišljajo.

Danes začnem žvižgat...

Ma, kaj boš pomoč čakal, in zanjo prosil, pa še gledal, da se na spolzkem bregu komu kaj neljubega ne zgodi, raje kar sam zastavi... se mi je, sinoči, pletlo v misli.

In sem, zastavil, danes. S čiščenjem gozda, tega "novega" dela. Za dober meter se je že nabralo, a ko do konca očistim, in tudi nekih pet, šest dreves, odmrlih, podrem, takrat bo krepko več drv, in...

Že res, da dušo puščam, ko, loveč ravnotežje, vlačim zadevo iz gozda, ampak - če tretjino, vsaj, pokojnine na ta način pridelam, bo pa tudi nekaj!

Sedaj bom vsak večer, dokler gozda ne očistim, in očiščeno privlečem na spodnji del nekdanjega pašnika, sedel ob hiši, in žvižgal navzdol, proti kupu. Kdo ve, morda pa ga prepričam (bolj slabo žvižgam, pa se utegne naveličati poslušati me!), da sam do hiše pride...

O podalpski "civiliziranosti"...

Naj se še tako na prste vzpenja, Dežela nikoli svoje provincialnosti ne preseže. In primitivizma.

"Civiliziranost" občestva? Mehaniziran primitivizem.

Ni težava v majhnosti, kot taki, pač pa v umski, posledično značajski, majhnosti.

Za boljšo kri...

Sicer zdravnik pravi, da imam odlično kri (mimogrede, zdravstveno osebje me vidi vsake kvatre, s presledki, trajajočimi tudi po pet let, in več), a zagotovo ne more škodovati, če jo še odličnejšo naredim, pa...

Nisem ne vem kakšen vinopivec, čeprav, da ne bo pomote - rad ga spijem, pod pogojem, da prijetno teče, in predvsem, da ne povzroča "stranskih učinkov", denimo glavobola, s katerim ti prežveplanost ozaljša jutro po pitju.

Pravzaprav sta, sedaj, samo dve takšni, vinski, osvežitvi, ki ju zmorem kadarkoli, in "po meri", kakopak, piti, z veseljem: prijateljev cviček, in tale ("beli") Volčjan, spod domačega pridelovanja. In me je tako navdušilo, to vino, da...

Prihodnje leto bova delala tudi muškat! Imava že pet rodečih trsov, v tem tednu pa jih še štirinajst nabavim, in - sem izrabil lep, osončen dan (jutri bo, menda, deževalo), pa pripravil potrebno število "postelj", za sadike, da bodo hitro legle v svoja nova domovanja. Itak je danes nedelja, ta pa ni namenjena nekim težjim opravilom!

 

Zametek...

Malček za hec, čeprav povsem resno. Letošnji poskus je uspel in - resda se letina ni šibila, na trsih, a nekaj litrov izjemno aromatičnega, pitkega, na rizling spominjajočega se je nabralo. In včeraj smo ga pokušali, se nas je kar nekaj nabralo, in je bilo vsem (zelo) dobro.

Naj prihodnje leto bolje obrodi, kar nekaj "posodja" imamo na zalogi, čakajočega... 

Vreme bo!

Eh, moj velkavrh, tako rad te imam, ko napoveš tisti dan-bo-suh-z-možnostjo-padavin, da bi te krepko, močno, objel, in stisnil... krog vratu!

Pa - saj te razumem, tudi jaz v nebo gledam, pa tam, zgoraj, ničesar ne vidim, ampak...

Daj, vsaj uskladi tiste napovedi, s katerimi nas prek radijskih valov razveseljuješ, s tistimi, s katerimi nam prek spleta strežeš, na "meteu", pa čeprav - narišeš, tam, in sonce, in meglo, oblak, pa dež in sneg hkrati, ter pripišeš temperature, v razponu med - 30 in + 30!

Na mladih svet... hahahahaha!

So številne iluzije

upom bebastih izvir,

in med njimi: V mladih klije

nek nov Svet, napredek, mir...

Jih ob tem prav nič ne moti,

da so upi brez osnove:

V vsakem leglu novi troti

rastejo v - volkove nove!

"Server je crknil!"

"Server je crknil," je do mene, podbalkonskega, dospelo z balkona. Nekaj sem počel, spodaj, in bil, tudi z mislimi, pri tem početju, pa...

"Kakšen vražji server," sem izkazal nerazumevanje. Ob vesti, za katero se je, hip kasneje, izkazalo, da je toliko verodostojna, kot so verodostojne izjave, na koncu, pri tistih "telefončkih", ko si podajajo, od ust do ušesa, tisto, kar naj bi od predhodnika slišali...

"Ne server, Ferdo je crknil!"

Ferdo Ferdič, naš petelinček, mešanec med pritlikavo in svileno kokošjo, ki ga niti za pol kilograma skupaj ni?! Ma, od česa pa bi, krepnil, saj sploh star ni, vsaj toliko ne, da bi ga pobralo?!

In zaustavim svoje aktivnosti ter usmerim pogled navzdol, proti zamreženemu delu kurnika, kjer, zares, vidim Ferda, negibnega, ležati, stisnjenega k ograji.

Mejduš, uboga živalca, pomislim, medtem ko ga gledam, vendar - čakaj, saj ima odprte oči! Potem pa ga ni pobralo, razmišljam, in malček za tem se Ferdič premakne...

Vrag ga pocitraj, kaže, da se je zapletel, v mrežo, in že odhitim skozi kurnik, prek blatne strmine, na kateri ene same bilke ni, ker so vse koke bodisi pokljuvale, bodisi pomendrale, pazeč, da me ne spodnese, ko...

Dospem do Ferdinanda, in le-ta, plašen kot je, se vznemiri. Je že hotel bežati, a kaj, ko mu ni bilo dano. Zagrabil sem ga, da se ne poškoduje, odpletel in - Ferdo ni poginil, je, znenada, oživel, pri čemer niti do umetnega dihanja, ali srčne masaže, nisva dospela. In se je nekaj časa motal krog mene, potem pa, po starem, ajd-na-koko!

Ja, simpatična zverinica je, ta, naš Ferdič. Mene sicer še ni napadel, v bistvu je kar nekaj časa potreboval, da si, sedaj, drzne biti celo tik mene, a dvomim v to, da me sploh bo. Nekako tako je kolovratil, krog mene, ko sem ga ograje odrešil, kot da bi mi skušal povedati tisti vem-kaj-si-naredil-in-hvala-ti-za-to... Pa ni, seveda, da ni tako razmišljal. Takšne razlage puščam tem, občim, ki itak vedo vse, tudi o naravi, in živalih, z izjemo tega, da - ničesar ne vedo, zares, o tem. Je kurja pamet, žal, podobna pameti zlate ribice, in človejaka, pa sproti pozabi tisto, česar se nikoli ne nauči...