Seti se baba da oseti glad.
I razmišlja šta li da kuva, šta da peče.
I dok se tako u mislima kreće,
otkrije kako nema soli.
A ona slano voli.
Pa krene u grad.
Bez veze!
Pošla putem i stigla do pola.
Napred ništa duže, ni nazad kraće.
Poče neka koska da joj skače,
a ta koska jako boli.
I to samo zbog soli.
Pa kuka od bola.
Bez veze!
Šta sad?! Šta da radi, gde da krene?!
Neslanoj kući, u grad do dućana?
Šta će uz kosku joj bljutava hrana?!
Šta će uz jelo joj bola do neba?!
Dobi šta neće, a nema šta treba!
I seti se baba da pozove mene.
Bez veze!
Ja je, naravno, odvezoh kući.
I stavih je malko da ispregne,
u krevet komotno da legne.
Onda skoknuh do dućana.
Kasnije joj skuvah rebarca slana.
Al' baba ne stane da me muči.
Bez veze!
Zagrize žustro, zagrize smelo.
Ma znam, bila je gladna,
pa se desi nesreća gadna.
U ustima joj škljocne, nešto joj pukne,
baba gleda, mršti se i gukne,
onako, usta punih, kroz jelo:
Oštala šam bež proteže…
Bez veze!
Relativno dolgo je, kar se mi je, povsem, “podrl svet”,
ob spoznanju glede obstoja človejakov.
Takrat sem se znašel na tleh, dobesedno na tleh, in
nekaj mesecev sem potreboval, da sem znova, in na novo, osmislil lastno
živetje. Oziroma vsaj dosegel zadostno samoslepitev, v smislu “še lahko nekaj
narediš, prispevaš, pomagaš tistim in tam, pri katerih in kjer pomoč ni metanje
vstran, v prazno”...
Takrat je marsikaj zamrlo, v meni. Tudi pisanje za
otroke, mladino, za občestvo nasploh. Kjer ni smisla, tam ni volje, kjer ni
volje, tam ni energije, kjer ni energije, tam je sleherno početje obsojeno na
poraz. Nocoj pa...
Nocoj sem listal Šarena slova, elektronsko revijo za
otroke. Malček “povohal”, tako posamezne pesmi, kakor tisto, čemur sam pravim
“pesniški poskusi”, ko je, nenadoma, začelo vreti. In je privrelo, v naslednjih
nekaj minutah, to, kar je zgoraj objavljeno. Pesem. Za otroke? Morda. Morda
tudi za mladino, morda za odrasle. Kakorkoli, privrelo je predvsem zame, in
meni, kot da bi hotelo poreči tisti “še znaš, in zmoreš... če želiš”. Pa
spustim, to pesem, poleteti. Šele prebrana zmore (za)dihat.
P.S.
Nisem najbolj vešč srbskega jezika, in še zdaleč
ne toliko, da ne bi domneval o napakah, ki sem jih spočel ob zapisovanju
zgornjih verzov. Za te napake se, kakopak, opravičim, tvorcem omenjenega (in
uporabljenega) jezika.
