Je praf praf ali je prau prau?!

Ubog planet, na katerem je večinska bebavost "normala"! In merilo, kakopak.

Kaj znajo? Ponavljati naučeno.
Kaj zmorejo? Izkazovati neznanje.

Kak je praf...

Jezik je živa tvorba, usmerjena v izboljševanje (spo)razumevanja.

Ali pa:

Jezik je organizem v crkavanju, in izkaz vsesplošnega ne(spo)razumevanja.

Načeloma, teoretično, kakopak, prvo. Dejansko, večinsko pa, zanesljivo, drugo!

Večina ima vselej prav! Če ne prej, potem po tisočletjih, ko "dojame", pardon, ko vidi!

Zemlja je pravična, na njej je spodaj vedno zgoraj.
Življenje je krivično, dno postavlja na vrh!

Med "ljubimi" mi odgovori, pojasnili, izstopa sledeč(e):

Ne vem, kako je prav, ampak vem, da ni tako, kot ti praviš!

Po takšnem odgovoru, pojasnilu, ne pravim ničesar več, razen, morda, o vremenu, počutju. Se ne splača. Kaj bi pravil bebcu, ki se niti lastne bebavosti ne zaveda?!

Med "všečnimi" (mi) "argumenti" je (tudi) sledeč:

Ti znaš z besedami, jaz ne. Sicer vem, kako je, a ne znam povedat!

Kretenizem? Vsekakor, in to prve vrste, kajti...
O vsem, kar veš, si se naučil prek besed (ki opredeljujejo posamične, in sleherno, vsebine), in za vse (te vsebine) obstajajo besede, četudi zgolj tiste, ki zmorejo posredno, opisno pojasnjevati, pa...

Če zares znaš, razumeš, potem ni možnosti, da tega znanja, razumevanja, ne bi zmogel izkazati!