Štirje meseci…

Danes četrti se mesec izteka,

raje ne vprašaj, kako v prazno gre,

prav vsak trenutek, kot sablja, zaseka,

prav vsak trenutek me nekaj umre,,,

 

Ko si na nebu in tla ti spodnese,

treščiš globoko, celo preživiš,

nič več ne vleče, in nič več ne znese,

skušaš, in čakaš, da vek odtrpiš…

 

Včasih, v misli, bolj črno te prime,

a veš, da so, in da zanje si tu,

žalost poteka od plime do plime,

vmes nič oseke, in prav nič miru…

 

Skušaš se gnati, in skušaš obstati,

v upe se skrivaš, češ, bo boljše, spet,

a kaj, morda mi ni dano dognati,

morda se prej mi zaključi ta svet…

 

Pa iščeš, tavaš, da tu in tam zgleda,

da si poiščeš vsaj kanček moči,

a že v naslednjem se hipu seseda,

moč izpuhti in še bolj zagreni…

 

Ženem spoznanja, oči dam pod veke,

in prav vsega ne dopuščam jim zret,

vem, mi v pomoč je, a še so prepreke,

dvom kljuva – mar jih bom smel preživet?!

Ti ni za verjeti? Potem ne verjemi!

Ker nisi žival, živiš bolj osamljeno, na živalskem planetu, in živali vedo, da nisi normalen.

 

Od nekdaj ne maram nagonskosti, njene neumnosti, sebičnosti, plehkosti, usmerjene predvsem v zadovoljevanje telesnih potreb.

 

Kaj ostaja za nagonskimi? Domovi in podmladek. Še kaj?

Zdaj pa se ozri krog sebe – vse, kar vidiš, in razlikuje današnji čas od kamenodobnega, je posledica razuma, NEnagonskosti!

Moj objem

Moj objem ni zaprtega tipa. Od znotraj, seveda.

Od zunaj pa vanj je res redkim dospet.

Lahko greš iz njega, če v njem ti preseda,

nazaj pa – preveč je ključavnic odpret…

 

In čuden je. Jaz sem o tem, ki odločam,

kdo v njem je, četudi sam meni, da ni,

in tudi popravkov cel kup omogočam,

čeprav v neskončnost mi to ne vzdrži…

 

In vem, moj objem nima neke veljave,

vsem tistim, ki vanj jim ni dano nikdar,

in briga me zanje, za vse njih postave,

vse bolj čistih rok rad, vse bolj kot sem star…

 

A tistim, ki v njem so se smeli ogreti,

ki našli v njem svoj so varen pristan,

že šteje, če smejo ga zase imeti,

če njih up v njem prav nikdar ni izdan…

Čuden tip

Nikdar si nisem na prvem znal biti,

vselej imel sem svoj rad-te-imam,

vselej sem znal se nekomu nuditi,

kajti drugače, preprosto, ne znam…

 

Nikdar, za hipec, ki starše odlaga,

ki ni otroku v doseg vsak svoj hip,

nikdar brezčuten, tak, ki ne pomaga…

Zlahka priznam, da res čuden sem tip!

 

Težje vzamem, mi lepše je dati,

v tvojem nasmehu še moj zaživi,

a hkrati zmorem na samem jokati,

da moja bol naokrog ne mori…

 

Nisem »normalen«, in sploh nočem biti,

jih že tako je občutno preveč,

kdo ve, če svet znal drugačen bi biti,

ko vsa »normala« bi šla nekam preč…

 

Rad te imam, in le to ti znam dati,

če ti dovolj je, me vzemi vsega,

če je nevrednost ti v meni spoznati,

potlej v »normali« boš sebe našla…

Včeraj…

Točno opoldne sem dospel po njiju. Parkiral sem v senci, in odprl vsa vrata, da se notranjost avtomobila nekoliko ohladi. Počakal sem, da je odzvonilo, v zvoniku bližnje cerkve, nato pa sem poklical. Bili sta že na poti…

 

Prikazali sta se izza ovinka, hodeči po bregu navzdol, in skril sem se za grm. Nato sem začel izkazovati Lilin in moj »razpoznavni znak« - oponašal sem oglašanje sove. Ko je Malčica zaslišala, to, se je v hipu »vkopala«, ter se začela obračati krog in krog, iščoč me. Na koncu se je obrnila v pravo smer, le da me, začudena, ni in ni mogla videti, pa…

 

Ko sem stopil na plano, da me je zagledala, takrat – obraz ji je zažarel, vse do neba, stegnila je ročici in začela teči proti meni. Previdno, resda, zaradi brega, a kljub temu. Počasi sem ji stopal naproti in bližje kot sva si bila, bolj se je slišal njen »mene, mene«. Da prevedem: vzemi me!

Kakopak, čim je bilo mogoče, že se je znašla, široko nasmejana, v mojem naročju!

A to še ni vse…

 

Razbojnica ne mara biti utesnjena, in do včeraj je protestirala, in se jokala, vsakokrat, kadar sva jo dajala v avtomobilski stolček, in jo pripela s pasom. Včeraj pa - sedaj je že ugotovila, kam gre, ko tata pride k njej, in je prenesla posedanje in pripenjanje z nasmehom. In je celo dve tretjini vožnje zdržala na mestu, preden se je skušala skobacati »na svobodo«. A jo je takrat mamica animirala, pa je zneslo vse do cilja.

A to še ni vse…

 

Dvakrat sva se igrala v bazenu. Prvič vsaj uro, da je bila koža na prstih že dobro zgubana. Pa sva šla ven, in je mama pripravila malico. Sedli smo k mizi. Malčica, kakor vedno, na čelu, na svojem klip-klap stolčku, mamica na njeni levi, jaz na desni strani. Med jedjo se je obrnila k meni, nasmejana, stegnila roko proti meni in izustila svoj »tata«…

Sem jokal? Neumno vprašanje! Seveda, da sem, samo enkrat se namreč zgodi, da ti dete prvič reče tata!

Ampak to še ni vse…

 

Miša moja, HVALA! Včeraj sta mi spremenili v – sončen dan! Obe, in tudi ti, celo – zlasti ti! Čemu? Ne, o tem pa ne bom razlagal, to zmoreš (za)čutiti.

Hudo in hujše

To, da sebe odmikaš od mene, je hudo in boleče, a to, da mene odmikaš od sebe, zna biti še huje, ker – če ti uspe do konca odmakniti me, me odmakneš za vedno.

Zgolj tako, mimogrede

Osnovna težava neumnosti je v tem, da se precenjuje. Krepko se precenjuje.

 

Na svetu neumnih in sebičnih ni priporočljivo biti umen in dober.

 

Nobena rit nima težav z vestjo. Duša in srce sta previsoko, ne seže do njiju. Zato pa se izkazuje samo z drekom.

Marsikaj sem doživel

Marsikaj sem doživel, marsikaj na pleča vzel,

marsikdaj mi je bilo hudo do krika,

marsikaj je šlo v nič, marsikaj je vzel hudič,

ni nikdar me strla žalost prevelika…

 

Zdaj drugače je, kot prej, komaj vlačim se naprej,

pa še to počenjam, ker mi je zdržati,

si zbudila mi nasmeh, dala v svojih mi očeh

tisto vse, kar zmore največ se sploh dati…

 

Sem dospel, takrat, na dno, si me vzpela na nebo,

le tako, da sebe meni si počela,

smel s teboj sem zvezde štet, smel s teboj sem vse imet,

ko odšla si, pa si mi vse to vzela…

 

Z dušo polno, v dno srca, si opora mi bila,

vselej tebi, in nenehno ti za mene,

zdaj ne zmore več korak, brez moči je, pretežak,

ni mu mar, zastane preden sploh kam krene…

 

Marsikaj sem doživel, se nikdar povsem izpel,

vsaj za kanček nek me, vselej, je ostalo,

zdaj brez tebe vse kazi, mi brez tebe biti ni,

potrebujem te, da v meni bo sijalo!

Ti, ki veš

Daj, ti, ki veš, reci – kje biva sreča,

kje se poraja, kje zmore živet,

kje iz trenutka v trenutek se veča…

Tam, kjer v globine mi dano je zret!

 

Daj, ti, ki veš, kje se v pesmi vse vije,

kje vsak trenutek si peti želi,

kje komaj čaka, da vsa se razlije…

Tam, kjer so tople mi tvoje oči!

 

Daj, ti, ki veš, kje se dan ne ugaša,

še preden sonce dospe do neba,

kje je vse znano, da sploh se ne vpraša…

Tam, kjer pogled tvoj hiti iz srca!

 

Daj, ti, ki veš, kje se želje budijo,

da ne gredo tja, kjer prazno pekli,

kje se v mavrici dati hitijo…

Tam, kjer v očeh tvojih meni žari!

Zmoreš mi…

Tisto najlepše znaš v meni buditi,

tebi uspeva, s teboj znam letet,

zmoreš obenem me v temo pobiti,

da z bolečino povsem sem prežet…

 

Tebi uspeva mi sonce prižgati,

in le s teboj v meni ptice pojo,

zmoreš obenem jih v dalje pregnati,

brez njih pa prazno je moje nebo…

 

Zmoreš začarati tisto vsakdanje,

da se v pravljico mi spremeni,

zmoreš, do konca, razdreti mi sanje,

da pusti, prazni so dnevi, noči…

 

Zmoreš, od nekdaj, kar drugim ni dano,

ti si, edina, dospela do tja,

kjer je toplo, dolga leta, postlano,

tudi ko v žalost se neko poda…

 

Zmoreš mi več, kot, morda, bi mi smela,

in prav zato je čaroben bil čas,

ko v enem dihu sva družno žarela,

in solza nikdar ni žgala v obraz…

Misli moje

Kmalu spet ptice bodo letele,

tja, kjer čez zimo jim greje perot,

še moje misli bi, z njimi, hotele,

da bi dospele prav daleč od tod…

 

Tu jim je dano le dan žalovati,

in le čakati, da se izgubi,

noč jim pokvari, ne da jim zaspati,

ko jih nenehno bezati hiti…

 

Bi poletele, a bodo ostale,

tu le po znanem jim prav vse diši,

tu le do konca se bodo razdale,

tu ne poide, nikdar, jim moči…

 

Tu vsak pogled jih v življenje prebuja,

tebe veliko, po tebi diši,

tu moja žalost, brez tebe, je nuja,

tam, daleč stran, pa vsega tega ni…

 

Bi poletele, a bodo ostale,

bodo pod krila polegle glavé,

da neki žalosti bodo vse dale,

kar potrebuje, da še biti sme…

Veliko lepega!

Naj se zbudijo tvoji globoki, topli, sanjavi, mehki, božajoči, predani, žareči, ljubeči… pogledi! Vedno sem rad tonil vanje! Pogrešam jih! Miš moj, rad te imam!

Ko bi znal…

Joj, ko bi znal biti prasec sebičen,

debela koža in le moja rit,

bil bi v življenju uspešno odličen,

znal bi le zase in se veselit…

 

Ne bi se tuje me nič dotaknilo,

kakšne težave, ma kakšno gorje,

kaj bi za druge v očeh se močilo,

breme je duša, in breme srce…

 

Plehke razvade, ničeve, bi štele,

jih za vogalom je vsakim dobit,

bi se naslajal, potem bi letele,

sveže je boljše, si starega sit…

 

Bolj kot dajal bi nekdo mi, da sreči,

bolj bi, kakopak, zavzeto jemal,

ko bi odpikal, ne moglo bi seči,

tja do vesti, ker je ne bi poznal…

 

Puhlo je, praviš, ma daj, ni verjeti,

butasto je, da se trudiš zaman,

vzemi, pač, tam, kjer je dano vzeti,

prav vsak korak te povede do sanj…

 

Če pa si butec, pečaš se z moralo,

kaj ti bo ta, se od nje ne živi,

z njo ti bo zgolj bolj grenkó vse postalo,

in kup užitkov iz rok ti spolzi…

 

Joj, ko bi znal biti prasec sebičen,

najde se zlahka vse kar veseli,

če nisi 'zbirčen, če praznim si sličen,

se ti medeno do jajc pocedi…

V školjki…

Ko včasih se vprašam,

čemu vse prenašam,

prav vse, kar se kaže,

da Mišo mi maže,

pomislim na školjko,

hudo zna smrdeti,

a v sebi nek biser,

lep, zmore imeti…

Pamet in razum

Baje z leti pridobivaš na pameti…

Hm, tako prepričanje je popoln KRETENIZEM, ki niti tega ne ve, o čem govori!

 

Res je, z leti LAHKO pridobivaš na izkušnjah, pa – če jih zmoreš pomniti in upoštevati, če te nagoni ne povlečejo, potem se zmoreš temu ustrezno tudi izkazovati, z nekimi, vsaj domnevno, boljšimi izbirami. Nikakor pa z večjo pametjo!

 

Kaj sploh je, ta pamet? Preprosto – strokovno ji pravijo konkretno, praktično, neposredno vzročno-posledično mišljenje, in je, kot tako, dano, to mišljenje, celotnemu živalskemu svetu in absolutni večini t. im. človeštva.

Ta pamet je, v bistvu, zgolj zmožnost nekih osnovnih izbir, in se te izbire, domnevno vsaj, lajšajo, s tem, ko se iz poprejšnjega živetja nekaj naučiš. Če in kadar se, naučiš.

 

Pri vsem tistem, česar NI moč zaznavati s čutnim zaznavanjem, pri vsem tistem nevidnem, a obstoječem (denimo pri družbenih zakonitostih, pri psihi, pri odkrivanju nekega kolesa, hladilnika, električne energije…), pa je pamet popolnoma brez učinka! Ko bi bilo odvisno od nje, bi, še vedno, živeli v votlinah…

 

Razum, ki je rariteta, na tem planetu, pa je nekaj povsem drugega. Razumu je moč poreči tudi logika (NE obstajajo različne logike, neke pekovske, trgovske… pač pa zares obstaja ena sama in edina = razum), ali pa celovito, kompleksno mišljenje. In ta razum edini zmore seči do ugotavljanja nekih, na primer, naravnih (tudi ostalih, denimo družbenih) zakonitosti!

 

Razum je SEŠTEVEK sočasno delujočih pameti in abstraktnega mišljenja, pomeni, da razum zmore, ob sočasnem zavedanju realnosti, predstavljati si tisto, kar ni dano očem ali ostalim čutilom!

 

Na primer: zmorem si zamisliti skupinsko fotografijo nekega razreda, zmorem spreminjati obraze, jih »videti« bodisi nasmejane, bodisi resne, zmorem oživeti podobe, pa »vidim« premikanja, »slišim« glasove… ob čemer, pri odprtih očeh, seveda, vem kje hodim, upoštevam luč na semaforju, skratka – vem, kaj in kako počnem.

 

Med tem, kako »vidi« pamet, določene zadeve, s čutnimi zaznavami neotipljive, in kako jih vidi razum, je – za 180 stopinj razlike! In tako pamet »ve«, da oblast-pokvari, in da prilika-dela-tatu, in se sprašuje tisti kam-je-izginila-vsa-morala, dočim razum ve, da oblast in priložnost le omogočita to, da izkažeš tisto, kar dejansko si, in da morale nikoli, med občimi, sploh bilo ni, in je ne more biti, kajti – za moralo velja tudi načelnost, česar pa nagonskost ni zmožna! In tudi ni zmožna ločevati med moralnostjo (zaveza, ki jo v samem sebi nosim, in sem samemu sebi najstrožji sodnik) in tozadevno pridnostjo, ki je pridna samo takrat, kadar se boji posledic neprimernih ravnanj…

 

Razni ajnštajni, galilei, da vinčiji, tesle, dostojevski – že kot otroci razpolagajo s krepko (ne da se sploh izkazati razlike med pametjo in razumom, takšna je!) močnejšimi miselnimi sposobnostmi, kot so zmožnosti, mišljenjske, absolutne večine t. im. človeštva!

 

Ne verjameš? Čemu ne, ko pa so bile težave pri dokazovanju neploščate Zemlje, obstoja bakterij, možnosti izrabe vodne energije… vsepovsod, kjer ni bilo moč s čutili dospeti do nečesa, in preveriti dejanska stanja.

Zakaj si s "starcem"?

Nekoč je moja Miša nekemu tipu, ki jo je spraševal kako to, da je s »starcem«, povedala, da tudi zato, ker ima ta »starec« v svoji spodnji glavi več pameti, kot jo imajo ostali v zgornjih…

 

Dobro, priznam, da mi je bilo pojasnilo všeč, čeprav je z njim malo pretiravala. Ne ostali, kar tako, »zgolj« - absolutna večina.

Moje besede so – moje!

Pišem kar in kakor hočem! Kot vedno.

So mnogi hiteli, z nravjo svojo bedno,

da bi svetovali, mi narekovali,

a praznih so krempljev ostali.

 

Te moti beseda? Potem je ne sliši,

pa mir bo pri tebi, in mir v moji hiši,

ko dano ti bo vsaj prek gležnjev mi priti,

takrat se oglasi, zabavno zna biti…

 

Vseskozi v življenju sem stal za besedo,

laganje pustim za ničevo vso bedo,

če znaš, mi pokaži, dejanje razkrije

resnico, in tisto kjer ni je!

 

Zaman so trditve, kjer ni podkrepitve,

vseobče »resnice« za um so žalitve,

če nekaj trdiš, kar dokazat ti ni,

poveš mi, preprosto, da zgolj – butec si!

 

Bi rad me usmerjal? Eh, malček ubogi,

poskušali so že močnejši, in mnogi,

daj, raje ostani tam, kjer ti je stati,

poskusi se »doktor romanu« predati!

Še zdaleč ne…

Ne, ne, še zdaleč ne kot prej,

prej si zares žarela,

za drugega živela,

sedaj pa…

 

Ne, ne, nasprotno je, kot prej,

prej znala si topliti,

in drugemu res biti,

sedaj pa…

 

Ne, ne, nikakor kakor prej,

si morala dajati,

ne sebi le čakati,

sedaj pa…

 

Ne, ne, prelepa, vedno, prej,

brezmejna tvoja duša,

ki le objeti skuša,

sedaj pa…

 

Menda ja vem, kaj sem imel,

in kaj imeti rad sem smel,

za koga sem živel, gorel,

sedaj pa…

Vse to vem!

Vem, tam, nekje, te res pekli,

ko gledaš me trpeti,

ne zmoreš se imeti,

pa se vseeno zdi…

 

Vem, tam, nekje, te dalj boli,

ob njem z menoj umiraš,

do sebe ne prodiraš,

pa se ti še beži…

 

Vem… kaj vedel ne bi, te poznam,

o tebi vem edini,

o tvoji bolečini,

jo čutim tudi sam…

 

In vem, bo znova dan dospel,

ko boš živeti smela,

dajala boš in grela,

le… bom to doživel?!

Je še v redu…

Še vse je v redu, dovolj je solza,

in tam, kjer so solze, srce se ne da,

ko enkrat spuhtijo, ko več ne peklijo,

takrat… ne, mi ni do tega!

 

Še vse je v redu, še vedno ihtim,

še vedno me zvija, a se ne pustim,

ko enkrat to mine, zbeže bolečine,

takrat… ne, tega ne želim!

 

Še vse je v redu, zgolj pekel mori,

a dokler mori, do takrat vsaj živi,

ko enkrat preneha, preveč se upeha,

takrat… misel že zaboli!

 

Oceni zaloge, na voljo so dane,

še nekaj prostora za nove je rane,

ko enkrat zaključi vsak hip se, ki muči,

takrat… me pa nič ne ostane.

Pa te moje želje…

Želim si, da bi kar odgnal,

kar ne pusti se gnati,

želi uničevati,

sesuti vse, do tal…

 

Ni druge mi, dajati moč,

da lažje se upira,

vsemu, kar le razdira,

nek pravljičen nekoč…

 

Želim si, da bi ne bilo,

a je, in se podaja,

uživa, ko razkraja,

stemnilo bi nebo…

 

Vem, trudiš se, in se boriš,

uspavaj, čim hitreje,

brez tebe me ne greje,

bi rad, da me dobiš

 

še prej, kot me sesuje,

še prej, kot me pobije…

ker veš, v meni, tu je,

kar zate greje, sije!

Ko ne bi rad imel

Ko ne bi rad imel,

nikogar, razen sebe,

juhu bi nek živel,

za vse pa – se mi jebe!

 

Ko ne bi rad imel,

bi mi bilo vseeno,

bi sebi, zase žel,

užival pridobljeno.

 

Ko ne bi rad imel,

bi za gorjem ne stikal,

bi raje pohitel,

težave vse odpikal!

 

Se takšen ne poznam,

in ne bi želel biti,

zato sem, da se dam,

da si želim topliti.

 

Že res, to dobro vem,

zato mi je trpeti,

ko ljubim se očem

za mene nič ne sveti…

 

Ne, nočem brez srca,

brezdušnost se mi noče,

sebičnost me tepta…

Naj se srce kar joče.

Je samo težje…

Ko ti pogled ne sme dospeti,

tja, kamor vedno je, nekoč,

ne sme crkljati, nič več greti,

prav vsak v prazno je pekoč…

 

Ko se beseda v zrak izgublja,

četudi v njej je kos srca,

ne sme topliti, ne poljublja,

prav vsaka v nič boleti zna…

 

Ko je objemu strah kreniti,

želen poprej je vselej bil,

je varoval, je smel ljubiti,

prav vsak že v želji bo grenil…

 

In je še težje, če ti dano

je vedeti, da tam, nekje,

je tebi prav mehko postlano,

le da kazati se ne sme…

 

V dosegu rok, a vmes daljava,

premagati se je ne da,

ne vem, morda sploh ne zaznava,

kako peklensko me cefra…

Vse bo enkrat…

Praviš, da vse bo enkrat…

Res je, le nekaj nažira,

treba je danes zdržat,

danes pa vztrajno pobira…

 

In, kar vzame, ne da,

v času se prav nič ne vrača,

vse manj naprej vsak ima,

pa prav krepko danes plača…

 

Res je, prav vse bo, enkrat…

Če ga sploh smeš doživeti,

če znaš vse do takrat

to, kar imaš, še imeti…

 

Res je, vmes v prazno puhti,

ko ne hiti se ti dati,

razen tega, da boli,

razen, da zna le cefrati…

 

Praviš, da vse bo enkrat…

Včasih bi rad ne-čutiti,

željo to brž znam odgnat,

v sebi mi ni prazen biti…

Že itak…

Že itak živim kaznovan…

A prej, ko imela sva naju,

sem kazen prestajal v raju…

zdaj v peklu, popolnoma sam.

 

Že itak mi ni do sveta…

A prej svoj planet sva zgradila,

pred vsem, kar ne prija, se skrila…

zdaj skrivat se več mi ne da.

 

Že itak povsod le gorje…

A midva v nasmehu sva znala,

drug drugemu sonce dajala…

zdaj sonce več vziti ne sme.

 

Že itak sem v prazno počel…

A nama bilo je vsakdanje

dospevati v najine sanje…

Zdaj sanj niti ne bi hotel.

 

Že itak, ma, k vragu vse…

Brez tebe vsak dan je enako,

življenje z veliko napako…

brez tebe vseeno mi je.

Moja Miša zna objeti

Moja Miša zna objeti,

poljubiti, dušo dati,

moja Miša v dan posveti,

ji pogled hiti sijati,

moja Miša zvezde trosi,

ko prešerno se nasmeje,

moja Miša v sebi nosi

tisto, kar je najtopleje!

 

Moja Miša v svoji dlani

vedno daje mi širjave,

z njo so dnevi razigrani,

nežne so noči, sanjave,

moja Miša meni hoče

vsak trenutek svoj mi dati,

nič težko ni, nemogoče,

kadar smem ob Miši stati!

 

Mojo Mišo zdaj pogrešam,

mi brez nje je bolečina,

pa iz hipa v hip le pešam,

že koščena je lupina,

upam, da spet kmalu pride,

da strahove mi odžene,

da spet sonce nama vzide,

prek poljane razcvetene!

Še vedno se borim

Še vedno se borim, da do moči dospevam.

Trošiti jo hitim, za hipec ne oklevam.

Še vedno se borim, kot črv sred vesolja,

da neki zvezdi spet bi zasijala volja…

 

Še vedno se borim, še vedno se sprašujem

mar sploh v pravo smer v šir vesolja plujem,

mar zmore sploh moj glas v njen doseg dospeti,

ali pa mu je dano le v prazno izzveneti…

 

Še vedno se borim, saj, nekaj mi pomaga,

ne vem, kaj čaka me, poraz, ali pa zmaga,

vesolje moč ima, se črva ne boji,

in zmore narediti, da v hipu izpuhti…

 

Še vedno se borim, ko bi jo tu imel,

da znal bi slišati, da gledati bi smel,

tako pa v temi, na slepo tavajoč,

za zvezdo se podajam, v vesolja širno noč…

Je v maski nekoč…

Nekoč v dlaneh mi nebo je ležalo,

je sonce sijalo, so zvezde žarele,

nekoč ni mi pota v prazno peljalo,

in želje so vse zaživeti mi smele…

 

Nekoč ti ob meni, in ni več težave,

ki znala zavreči nek čas bi v zaman,

pogled že v oči tvoje, tople, sanjave,

skrbi, v trenutku, pobegnejo stran…

 

Nekoč v enem smelo nenehno je biti,

ničesar med nama, kar zna bremenit,

le tisto, kar sveti, kar zmore topliti,

kar zmore nek svet, tak za dva, okrasit…

 

Kje zdaj ta nekoč je, le kam je utekel,

ga iščem, a videt nikjer ga več ni,

morda se le v masko je neko oblekel,

grozljivo, in temno, da v njej le straši…

 

Morda mi ga dano nekje bo ujeti,

če se mu približam, da ne ubeži,

ujeti ga in temno masko mu sneti,

da znova v nasmehu ob meni boš ti…

Že dve leti

Že dve leti, skorajda, čakam, trpim,

da smel bi te znova objeti,

da sonce mi vzide, da zopet zasveti…

Očitno preveč si želim.

 

Že dve leti ni mi poljuba imet.

Ne slutiš, kako je boleče.

Še zlasti, ker ni ti moteče.

Čeprav si v tebi želi poletet…

 

Že dve leti skuša zaman moj dotik.

Verjemi, še v dlani je žgoče,

medtem, ko v meni vse joče…

Spomini prepolni drugačnih so slik.

 

Ja, vem, mi zapišeš, trpljenje razkriješ.

Ja, vem, da bližine si moje želiš,

da greješ me in da s seboj me topliš…

A kaj, le še bolj s tem me v žalost oviješ.

 

Dejala si drugim, da bil sem tiran,

obenem te moja toplina ohranja…

Da komaj čakala si, da stečeš stran,

a zdaj prav daljava ti dušo razganja…

 

Ne maram te sile, teh krutih težav,

ki rušijo, ki vse kazijo,

ob njih mi le up je, zaenkrat, ostal,

da zopet v mir nek zaspijo…

 

Zavedam se, da sem v tebi močno,

da vse to ti dušo razjeda…

In prav radi tega še bolj je hudo,

imam, kar ne-moje izgleda…

 

Že dve leti, skorajda, za dnevom dan,

ob moji se muki naslaja.

A tu si, je tebi moj prostor oddan,

in topel za tebe ostaja.

Kadar imaš rad…

Ne sebe, kakopak, kot je običajno.

Te žene potreba, razganja te nuja,

da daje se, da se nenehno ponuja,

in ko je vzeto, takrat vse je bajno…

 

Ko seže pogled ti v globoke oči,

ko vidiš do dna, in toplo te oblije,

in z drugim poljub tvoj stopi se, se zlije…

Ko brez sreče druge do tvoje ti ni.

 

Ko znajo roke ti v objem pohiteti,

da v njem se ti znajde prav vse, kar velja,

da moč se poraja, veselje navda…

Da dva sta, ki v enem želita živeti.

 

Ni plehkih radosti, in sploh ni jemanja,

le vpijaš, kar samo se dati želi,

medtem, ko se tvoje dajati hiti…

In v žilah nekdo drug tvoj biti poganja.

 

Ko dati je prvo, poslednje imeti,

in drugega slabo ti dušo cefra,

ko drugega prid bolj kot tvoj ti velja…

Takrat rad-imam-te res zmore živeti.

Če zmoreš človečno…

Naravnost do cilja je pot samo ena,

ki, žal, prav nikdar ne sameva,

in mazati sploh ne okleva,

najkrajša, z ničemer nikdar omejena…

 

Če zmoreš človečno, drugače vse je,

na vsakem koraku razpotje leži,

in terja izbiro, v kaj prav je, kaj ni,

kako je dopustno, kako pa več ne…

 

In vsako razpotje ti davek pobere,

ko sebi ti ni dopustiti,

da smel zlahka bi pridobiti…

Obraz kar umaže, nikdar se ne spere!

 

Ja, res, manj nabiraš, ko hodiš tako,

in vselej je težje dospeti,

krepko manj dosežeš imeti,

a v vsake oči ti je gledat lahko…

Moje stikalo

Za izhod v sili imam stikalo.

Za takrat, ko imam dovolj zabave,

tega, denimo, da mi serjejo vrh glave.

Z njim vse razrešim, kot za šalo!

 

Na njem piše, preprosto, »izbriši«.

Pritisnem nanj in, puf, izgine,

kar mi povzroča bolečine!

In spet je mir pri hiši.

 

Težava z njim – briše dosledno.

Ni moč ničesar obnoviti,

ni moč povratka izprositi.

Ker je izbrisano za vedno!

 

Sicer nerad ga uporabim,

a ga, ko se tako dogaja,

da kdo pripelje me do kraja.

Ko prosi, da ga, pač, pozabim.

 

Imam te rad. Neštetokrat dokazal.

Trpel, prenašal, se odrekal,

in v morju sem solza odtekal.

Z ničemer najin rad umazal!

 

Povsod, kjer sem, te v sebi nosim.

Vem, tudi ti počneš enako,

le – zadnje čase z napako…

In vsled vsega te prosim:

 

Nikar predaleč me ne sili,

ker tam, kjer enkrat mi dovolj je,

umanjka upov mi, in volje.

In so zvonovi odzvonili…

 

Nevredno plehko je veselje,

da nekaj dobrega zmrcvari,

da trem življenje se pokvari.

Da lep nek, sončen svet kar zmelje.

 

Ne sili, prosim, do stikala!

Jaz te poprejšnjo sebi rabim,

a če ga enkrat uporabim,

te pikica ne bo ostala!

 

Ne sili, prosim, do stikala!

Simpatično

Imajo me za neumnega, in me skušajo s svojo neumnostjo pretentati. 

Kratka

Zlahka ti priznam – sem kriv!

Že zato, ker sem sploh živ.

Grd, do konca, slab, preteč,

ma, res prav zoprna sem reč!

Za povrh sem še zabit,

prosim, skušaj razložit:

Le kako takega gada

zmoreš sploh imeti – rada?!

Navzven in navznoter

Ob tebi iztočil sem morje solza.

Vem, vse so ti segle v globoko.

Navzven pa – prav nič se, prav nič ne zazna,

ti polje je ravno, široko…

 

Ob tebi trpel sem, a tvoje oči

popolnoma hladne, brezdušne,

vem, v tebi globoko z menoj vse trpi,

navzven pa – naj zlodej me kušne!

 

Ne rečem, dospeva, je videt tako,

da neke zadeve omili,

a tudi omiljeno ni nič lepo,

nič lažje, ker Tema te sili…

 

Ja, res, prav »zabavno«, za vola ubit,

postopoma boljše bo znalo,

a znova k zaupanju nekemu prit,

nikoli se, žal, ne bo dalo…

Kuha me

Kuha me. Pa poležavam.

Da vsaj nekaj izznojim.

Vmes v mislih mnogih tavam,

tu so, stran jih ne podim…

 

Kuha me. Pa naj, če hoče.

Ni najhujše, kar pesti.

Pravzaprav edino žgoče

je, da daleč stran si ti…

 

Kuha me. Da me izpere.

Da minil bo prej prehlad.

Kaj, četudi me pobere,

bi brez tebe ne bil rad…

 

Kuha me. Na hipe trese.

Ni bilo že nekaj let.

Zdaj pa krila mi tope se,

ni brez tebe mi letet…

 

Kuha. Naj, če mi je dano.

Mine vse, in minem jaz.

Vse je itak razdejano,

ker ne gledam te v obraz.