V prazna jutra vstajam

Prav vsakič, ko vstanem, je čudno, vse prazno,

nikjer ni nasmeha, ki dan otopli,

povsem pusto, sivo, povsem neprijazno,

ni tvojih predanih, iskrečih oči…

 

Ob kavi sva vsakič se v nov dan podala,

ni boljše, kot tista iz tvojih je rok,

ob njej sva gradila, ob njej sva snovala,

ob tej, ki zdaj pijem jo, hoče na jok…

 

Prav vsakič, ko vstanem, že dan se upira,

brez tebe ne da se mu sebe začet,

edino, kar vleče me, kar me pobira,

je to, da odpravim klicati te spet…

 

Vem, vidim, ne daš se, se boj v tebi bije,

a vendar vse skupaj prekleto boli,

te vražje daljave, objem ne ovije,

ni koga oviti, v njem tebe ni…

 

Prav vsakič, ko vstanem, spomin zatrepeče,

v dalji ne slutiš, kako v prsih žge,

nekoč sem v poljubu dospeval do sreče,

zdaj pusto, brez tebe, je jutro in vse…

 

Prav vsakič, ko vstanem, mi ni za vstati,

le tebe klicati, za drugo mi ni,

le v upu tem zmorem moči si nabrati,

le up je še tisto, kar zdaj me živi…