Štirje meseci…

Danes četrti se mesec izteka,

raje ne vprašaj, kako v prazno gre,

prav vsak trenutek, kot sablja, zaseka,

prav vsak trenutek me nekaj umre,,,

 

Ko si na nebu in tla ti spodnese,

treščiš globoko, celo preživiš,

nič več ne vleče, in nič več ne znese,

skušaš, in čakaš, da vek odtrpiš…

 

Včasih, v misli, bolj črno te prime,

a veš, da so, in da zanje si tu,

žalost poteka od plime do plime,

vmes nič oseke, in prav nič miru…

 

Skušaš se gnati, in skušaš obstati,

v upe se skrivaš, češ, bo boljše, spet,

a kaj, morda mi ni dano dognati,

morda se prej mi zaključi ta svet…

 

Pa iščeš, tavaš, da tu in tam zgleda,

da si poiščeš vsaj kanček moči,

a že v naslednjem se hipu seseda,

moč izpuhti in še bolj zagreni…

 

Ženem spoznanja, oči dam pod veke,

in prav vsega ne dopuščam jim zret,

vem, mi v pomoč je, a še so prepreke,

dvom kljuva – mar jih bom smel preživet?!