Ne dam te!

Že res, odšla si stran. So pravzaprav te vzeli.

Te ne vprašali, le zdivjali, strli ti srce.

Pa ni objemov mojih, da bi čuvali in greli,

trpljenje je vse, kar imaš, trpljenje in solze…

 

In se upiraš, kakor veš, le up je kar ostaja,

te hoče razkrojiti, pokopati te v noč.

A vem, kaj v tvoji duši je, kaj ti srce oplaja,

ni sile, da bi strla to, prešibka je nje moč!

 

In tudi jaz te ne pustim, ne znam brez tebe biti,

prepredla si me, prav vsega, pa me brez tebe ni,

brez tebe mi nikdar bilo ne bi do sonca priti,

brez tebe mi zamro oči, nebo se mi stemni…

 

Ne dam nikomur te, nikdar, preveč mi v prsih biješ,

edini zmorem tebi bit, da sežeš do neba,

da spet v nasmeh se spremeniš, da poletiš in siješ,

da spet začutiš duše šir, in topel spev srca…

 

Ne dam te, pa četudi svet postavi se na glavo,

sem tvoja moč, in moja ti, le skupaj zmoreva,

ostalo vse varljivo je, varljivo in nepravo,

ponuja vse, da goljufa, ničesar pa ne da…

 

Ne, res, ne dam te, prav nikdar, te sploh ne morem dati,

dokler želiš me, in še dlje, boš v meni, in z menoj,

ker veš, brez tebe sonca ni mi na nebeški trati,

ti moja v meni, za vse dni, jaz v tebi sem in tvoj!