Ne
sebe, kakopak, kot je običajno.
Te žene
potreba, razganja te nuja,
da daje
se, da se nenehno ponuja,
in ko
je vzeto, takrat vse je bajno…
Ko seže
pogled ti v globoke oči,
ko vidiš
do dna, in toplo te oblije,
in z
drugim poljub tvoj stopi se, se zlije…
Ko brez
sreče druge do tvoje ti ni.
Ko
znajo roke ti v objem pohiteti,
da v
njem se ti znajde prav vse, kar velja,
da moč
se poraja, veselje navda…
Da dva
sta, ki v enem želita živeti.
Ni
plehkih radosti, in sploh ni jemanja,
le vpijaš,
kar samo se dati želi,
medtem,
ko se tvoje dajati hiti…
In v
žilah nekdo drug tvoj biti poganja.
Ko dati
je prvo, poslednje imeti,
in drugega
slabo ti dušo cefra,
ko
drugega prid bolj kot tvoj ti velja…
Takrat
rad-imam-te res zmore živeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar