To nisva midva

Jaz v tebi, ti v meni, še vedno, povsem,

se z leti ni prav nič hladilo,

nasprotno, vsak dan je dodajal očem,

da v njih se še bolj je iskrilo…

 

Z nevidnim pripeta sva v eno midva,

prav kruta je dalja med nama,

v vseh letih povsod sva le skupaj bila,

zdaj sam jaz, in ti, daleč, sama…

 

To nisva midva, ker midva ne bi šla,

četudi za dan zgolj, narazen,

a zdaj sva na pol, in trpeča, oba,

narazen za naju je kazen…

 

To nisva midva, ne živijo oči,

so v skupaj hitele globiti,

zdaj tožne, uboge, in iskra v njih spi,

vse želje, vsi upi izpiti…

 

To nisva midva, ker midva ne boli,

le hrani, in greje, ljubkuje,

brez mene za tebe ničesar več ni,

brez tebe življenje nehuje…

 

To nisva midva, zdaj je prazen vsak dan,

še sonce ne zna več ogreti,

zdaj duša na pol je, in vse je zaman,

ji ni brez midva sploh živeti…