Ni pošteno!

Ko odideš, po tebi vonj ostaja.

Da ga pijem, da se vanj ovijem, da ga čutim!

Da mi, prav kruto, želje poraja!

Ob čemer… sploh ne slutim

kdaj mi dano te bo piti,

kdaj s teboj se spet oviti,

kdaj, kakor nekoč, čutiti…

Ni pošteno!

 

Stisnem k tvoji se blazini,

zadiši odeja, rjuha,

rajajo vso noč spomini

in ne duha ni, ne sluha

o spokojnem nekem stanju,

o počitku, spanju…

Se v solzah spokoj razblini.

Ni pošteno!

 

In diši po tebi zrak.

Hiša, klop na vrtu, trava.

Vonj po tebi vsak korak

v tožnosti zaznava!

Kdaj mi dano te bo piti,

kdaj s teboj se spet oviti,

kdaj, kakor nekoč, čutiti?!

Ni pošteno!