Nagoni : razum

Ker so nagoni IZRAZITO NASPROTJE razuma (torej so NErazum), je tudi vse tisto, kar in kakor "razumevajo", kar in kakor "vedo", kar in kakor "zmorejo razreševati"... v skreganosti z razumom, potemtakem NErazumsko, potemtakem napačno.

Preprosta žabja resnica

Brez obstoja žab tudi največjih (najmočnejših, najvplivnejših, najpogoltnejših, najbolj “izkoriščevalskih”) žab ne more biti.

Pomeni, da za žabje izkazovanje niso krive tiste največje žabe (ker se VSE žabe enako izkazujejo), pač pa je krivo preprosto dejstvo, ki govori o tem, da so (tudi) med žabami tiste zmožne(jše) in tiste nezmožne(jše) (po žabje vrteti žabji svet)! In ker je zmožn(ejš)ih manj kot nezmožn(ejš)ih... zato posamezniki uživajo določene blagodati, medtem ko občestvo o njih le sanjari.

Še z drugimi besedami: vsaka žaba bi bila najmočnejša, ko bi ji bile dane priložnosti, da takšna postane. Pomeni, da je v žabjem svetu popolnoma vseeno katera žaba dospe “na oblast”, v vsakem primeru bo okolje - mlakasto!

Ne vedo, kaj je to "kapital", obenem trdijo ("vedo"), da "je kapital kriv"!

Ko bi, povsem preprosto, razložil besedo (pojem) »kapital«, bi zapisal, da je »kapital« SLEHERNO SREDSTVO, s pomočjo katerega je moč tvoriti neke doda(t)ne vrednosti (še bolj enostavno: s pomočjo katerega je moč »nekaj /novega/ ustvarjati«).

Pomeni, da je »kapital« lahko v podobi znanja ( = poznavanja, lahko torej tudi v podobi imetja določenih informacij, s katerimi drugi ne razpolagajo, pa zmorejo »meni« zagotoviti nek dobrobit), lahko je v podobi denarja (katerega vlagam v določene zamisli ali dejavnosti, in mi to vlaganje prinese določene rezultate), lahko v podobi zidov (objektov, katere oddajam v najem in na tak način zaslužim več kot zgolj sredstva, potrebna za vzdrževanje taistih objektov oziroma za »ohranjanje njih vrednosti«), lahko v podobi nekega industrijskega obrata (dejavnosti), s pomočjo katerega (oziroma skozi katerega) ustvarjam določene »presežne vrednosti« (to so vrednosti, ki ostanejo tudi po pokritju vseh stroškov, nastalih ob delovanju/izvajanju te(ga) obrata/dejavnosti).

Če zapišem dva povsem preprosta primera, potem zapis zastavim tako:

- taksistov »kapital« je sestavljen iz avtomobila (v kolikor je prevozno sredstvo v taksistovi lasti, potem samostojno razpolaga z njim), licence (dovoljenja, da sme opravljati »taksi službo«) in znanja (s katerim izkaže, da zna pridobivati stranke, jih, v njih zadovoljstvo, pripeljati do želenih ciljev na način, da z ustvarjanjem zadovoljstva svojih strank najprej obdrži, nato tudi raz/širi krog svojih naročnikov).

- kmetov »kapital« je sestavljen iz »posesti«, s katero (samostojno) razpolaga (zemlja mu omogoča proizvajanje), delovnih pripomočkov (oziroma iz zmožnosti »v čim krajšem času in s čim manj stroški ustvariti bolje in /za kupca/ ceneje«) in iz njegovega znanja (o samem kmetovanju in predvsem o uspešnem kmetovanju, v povezavi s tem tudi o uspešnem »plasiranju« proizvedenega na tržišče).

Ker nobeno znanje ne obstaja »samo po sebi« (potrebuje imeti nekoga, V komur se nahaja), pomeni, da znanje samo po sebi NIMA svoje volje (samo znanje ne odloča o tem, ali bo delovalo »pozitivno« ali »negativno« v odnosu do okolice oz. preostalega sveta). Prav tako NIMAJO svoje volje denar, zidovi, stroji, zemljišča, pač pa je njihova uporaba odvisna izključno od tistega, ki o tej uporabi odloča (potemtakem od lastnika, od konkretne osebe!).

Če zanemarimo preprosto dejstvo, da zadeve nikoli niso enoplastne (pa, na primer, kar je za nekoga »pozitivno«, je lahko drugemu »negativno«), če zanemarimo dejstvo, da je uspešnost izrabe (katerekoli) možnosti odvisna predvsem od (dejanskih) zmožnosti tistega, ki s to možnostjo razpolaga,

lahko zapišem preprosto resnico, da je od samega razumevanja realnosti (torej dejanskega vedenja o okoliščinah, znotraj katerih »poslujem«, dejanskega vedenja o lastnih zmožnostih in potrebah odjemalcev, dejanskega vedenja o tistem, s čemer se ukvarjam) odvisna tudi uspešnost »mojega« poslovanja. Krajše: v kolikor sem zmožen, imam možnosti »uspe(va)ti«, v kolikor nisem, jih nimam.

Zadeve nekoliko zapletejo okoliščine, znotraj katerih se posamezna časovna obdobja odvijajo: v kolikor svet poteka nagonsko, potem so tudi okoliščine temu ustrezne (nagonske), in takrat odloča »zmožnost uspešnega preživetja znotraj boja za obstanek« (pomeni, da takrat načini in/ali sredstva niso pomembni/a, odločujoči/a, zaradi česar pride do »izginotja morale« - katere, mimogrede, med nagonskimi sploh ni, nikdar, ker je ne more biti, saj se izkazujejo po pogojnem refleksu oz. v podobah »kakor je zame najbolje, v danem trenutku«), kar, z drugimi besedami pomeni, da je v nagonskih obdobjih osebni interes pomembnejši od interesa skupnosti. V kolikor svet poteka znotraj razumskih obdobij, takrat (naj bi) bilo pomembno tudi to, KAKO (in s čem) dosegaš določene uspehe (pomeni, da takrat veljajo, bolj ali manj, določene etične opredelitve, razumskim posameznikom povsem samoumevne, nagonski večini v podobi zapovedi), takrat osebni interes skuša vzpostaviti ustrezno sorazmerje z interesom skupnosti.

NE, »kapital« NI prav ničesar kriv, ker je zgolj sredstvo, je predmet, stvar, povsem »mrtva«… dokler ne oživi v rokah tistega, ki z njim razpolaga. Potemtakem: za nagonsko izkazovanje sveta se lahko nagonski »zahvalijo« izključno – samim sebi!