Kaj je, bolje - kaj naj bi bila poezija?
Nekoč so jo opredelili kot vrhunec besednega
izražanja, kot umetnost "s čim manj besedami povedati čim več, ali
vse".
Postavili so ji osnovne opredelitve, in jo, z njimi,
zasnovali v podobi "besedila, katero je moč tudi (za)peti". Pomeni,
da naj bi to (takšno) besedilo "dihalo" po nekem svojem ritmu, naj bi
bilo melodično, naj bi kar poneslo, samo od sebe, k "zapetemu"
branju. Kasneje so jo skazili, in jo omogočili v širjave, dobesedno vsakomur,
ki meni, da je poezija prav vsak zapis, da je le razdrobljen na vrstice
(verze).
Je razlika, velika, med spontano rimo (je mehka,
topla, kot samoumevnost zapisana) in "rimo", ki je zgolj izkaz (tako
sam temu pravim) stihoklepanja (je izvedena "po sili", toga, večinoma
se celo kot neumna izkazuje). In je razlika med "občutiti tisto, o čemer
zapisuješ" in "zapisovati, ker ti je bilo zapisovanje naloženo... ali
pa zato, ker želiš (zapisovati), čeprav bi bilo bolje, ko ne bi".
Izpovednost, zlasti v poeziji. Izpovedovati samega
sebe, svoja občutenja, pojmovanja... NI isto kot pisati o nečem, opisovati ta
"nekaj". Kadar "pišeš o nečem", takrat si OPAZOVALEC
(naknadno tudi prenašalec opaženega), kadar pišeš o lastnem (ob)čutenju tega
"nečesa", takrat pišeš o SEBI, takrat sebe posreduješ navzven,
drugim.
Otrok, ki piše o "domovini", o
"maternjem jeziku", o "pomembnih možeh"... kaj tak otrok
nima svojega otroštva (da se izkazuje le kot fotokopija odrasle bebavosti),
nima tistih vsebin, katere mu veselje porajajo, nima, v bistvu - samega sebe?!
Vem, vsak po svoje razumeva to, kar sem zapisal, a sam
ne morem drugače, kot da se mi kot prepričljivo izkaže tisto, kar me res
prepriča (pa ne predvsem ali celo izključno po izdelavni plati, po obliki,
daleč od tega, po vsebini oz. načinu izkazovanja), kar mi bodisi porodi nasmeh
(zaradi naivne otroškosti, s tem tudi iskrenosti nekega mladega življenja), kar
mi izkaže, da je zapisovalec drugačen od vsega preostalega (da zmore biti svoj,
ne zgolj posnetek običajnosti), kar doživim, med branjem, kot izpoved (izkaz)
otroškosti (in ne zgolj kot izkaz nekega, bolj neuspešnega, prizadevanja po
"biti umetelen").
Umetnost je sila preprosta zadeva, sicer dovršena, v
tej svoji preprostosti, a kljub temu. In je preprosta le zaradi tega, ker je
njeno bistvo v "navdihu" (pomeni, da je porojena sama od sebe,
spontano, zato tudi iskreno), medtem ko je sama finalizacija (izdelava) bolj
ali manj nepomembna zadeva, stvar izkušenj, rutine. Pa ni dobro, kadar se zgodi
nasprotno, obratno, in je oblika (izgled) nad samo vsebino. To ni umet(el)nost,
pač pa le - navadna obrt.
Ni komentarjev:
Objavite komentar