Ko bi,
povsem preprosto, razložil besedo (pojem) »kapital«, bi zapisal, da je »kapital«
SLEHERNO SREDSTVO, s pomočjo katerega je moč tvoriti neke doda(t)ne vrednosti
(še bolj enostavno: s pomočjo katerega je moč »nekaj /novega/ ustvarjati«).
Pomeni,
da je »kapital« lahko v podobi znanja ( = poznavanja, lahko torej tudi v podobi
imetja določenih informacij, s katerimi drugi ne razpolagajo, pa zmorejo »meni«
zagotoviti nek dobrobit), lahko je v podobi denarja (katerega vlagam v določene
zamisli ali dejavnosti, in mi to vlaganje prinese določene rezultate), lahko v
podobi zidov (objektov, katere oddajam v najem in na tak način zaslužim več kot
zgolj sredstva, potrebna za vzdrževanje taistih objektov oziroma za »ohranjanje
njih vrednosti«), lahko v podobi nekega industrijskega obrata (dejavnosti), s
pomočjo katerega (oziroma skozi katerega) ustvarjam določene »presežne
vrednosti« (to so vrednosti, ki ostanejo tudi po pokritju vseh stroškov,
nastalih ob delovanju/izvajanju te(ga) obrata/dejavnosti).
Če
zapišem dva povsem preprosta primera, potem zapis zastavim tako:
-
taksistov »kapital« je sestavljen iz avtomobila (v kolikor je prevozno
sredstvo v taksistovi lasti, potem samostojno razpolaga z njim), licence
(dovoljenja, da sme opravljati »taksi službo«) in znanja (s katerim
izkaže, da zna pridobivati stranke, jih, v njih zadovoljstvo, pripeljati do
želenih ciljev na način, da z ustvarjanjem zadovoljstva svojih strank najprej
obdrži, nato tudi raz/širi krog svojih naročnikov).
- kmetov
»kapital« je sestavljen iz »posesti«, s katero (samostojno) razpolaga
(zemlja mu omogoča proizvajanje), delovnih pripomočkov (oziroma iz
zmožnosti »v čim krajšem času in s čim manj stroški ustvariti bolje in /za
kupca/ ceneje«) in iz njegovega znanja (o samem kmetovanju in predvsem o
uspešnem kmetovanju, v povezavi s tem tudi o uspešnem »plasiranju«
proizvedenega na tržišče).
Ker
nobeno znanje ne obstaja »samo po sebi« (potrebuje imeti nekoga, V komur se
nahaja), pomeni, da znanje samo po sebi NIMA svoje volje (samo znanje ne
odloča o tem, ali bo delovalo »pozitivno« ali »negativno« v odnosu do okolice
oz. preostalega sveta). Prav tako NIMAJO svoje volje denar, zidovi, stroji,
zemljišča, pač pa je njihova uporaba odvisna izključno od tistega, ki o tej
uporabi odloča (potemtakem od lastnika, od konkretne osebe!).
Če
zanemarimo preprosto dejstvo, da zadeve nikoli niso enoplastne (pa, na primer,
kar je za nekoga »pozitivno«, je lahko drugemu »negativno«), če zanemarimo
dejstvo, da je uspešnost izrabe (katerekoli) možnosti odvisna predvsem od (dejanskih)
zmožnosti tistega, ki s to možnostjo razpolaga,
lahko zapišem
preprosto resnico, da je od samega razumevanja realnosti (torej dejanskega
vedenja o okoliščinah, znotraj katerih »poslujem«, dejanskega vedenja o lastnih
zmožnostih in potrebah odjemalcev, dejanskega vedenja o tistem, s čemer se ukvarjam)
odvisna tudi uspešnost »mojega« poslovanja. Krajše: v kolikor sem zmožen, imam
možnosti »uspe(va)ti«, v kolikor nisem, jih nimam.
Zadeve
nekoliko zapletejo okoliščine, znotraj katerih se posamezna časovna obdobja
odvijajo: v kolikor svet poteka nagonsko, potem so tudi okoliščine temu
ustrezne (nagonske), in takrat odloča »zmožnost uspešnega preživetja znotraj
boja za obstanek« (pomeni, da takrat načini in/ali sredstva niso pomembni/a,
odločujoči/a, zaradi česar pride do »izginotja morale« - katere, mimogrede, med
nagonskimi sploh ni, nikdar, ker je ne more biti, saj se izkazujejo po pogojnem
refleksu oz. v podobah »kakor je zame najbolje, v danem trenutku«), kar, z
drugimi besedami pomeni, da je v nagonskih obdobjih osebni interes
pomembnejši od interesa skupnosti. V kolikor svet poteka znotraj razumskih
obdobij, takrat (naj bi) bilo pomembno tudi to, KAKO (in s čem) dosegaš
določene uspehe (pomeni, da takrat veljajo, bolj ali manj, določene etične
opredelitve, razumskim posameznikom povsem samoumevne, nagonski večini v podobi
zapovedi), takrat osebni interes skuša vzpostaviti ustrezno sorazmerje z
interesom skupnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar