Se je
začudil, mladenič: Pomeni, da razum isto stvar razume na enak način?
Razume,
sem jel pojasnjevati, poglej: objektivno dejstvo je OBJEKTIVNO DEJSTVO, in v
kolikor ga ZARES poznaš (pomeni, da ga tudi ZARES RAZUMEŠ), potem se zmore, to
dejstvo, izkazovati izključno v okviru svojih objektivnih značilnosti, torej
zgolj in samo takšno, kakršno je. Primer, preprost: VSAKDO, ki POZNA vodo, VE,
da je mokra.
Potem
med razumnimi ni nesporazumov, ga je zanimalo dalje.
V
bistvu jih ni, vsebinsko gledano. Kakopak, lahko pride do »začasnega
nesporazuma«, kadar pogovor nanese na vsebino, za katero sogovorniki ne
uporabljajo istih izrazov (besed). Denimo, kadar se sam pogovarjam z nekom, ki
pozna ( = razume) problematiko psihe (psihoterapije), takrat se na samem začetku,
v izhodiščni fazi pogovora, velikokrat ne razumeva, kajti – sam se nisem
strokovno (»šolsko«) usposabljal za to področje, kar pomeni, da NE poznam
izrazov (besed), s katerimi stroka (strokovnjak) opredeljuje določena stanja,
vendar: ko na povsem preprost način (z lastnimi besedami in opisno) pojasnim
svoje trditve (ugotovitve), takrat se izkaže, da se še kako dobro razumeva, in
da veva, da se pogovarjava o istih stvareh, ter jih na enak način dojemava
(poznava). Pomeni, da sva z malo več mojega dela (z malo več mojih besed)
prišla do tega, da sva se sporazumela (in med nama tozadevnega nesporazuma ni).
Ali pa…
Kadar
se pogovarjaš z nekom, ki JE razumen, in dospeš do točke, s katere eden od
sogovornikov zmore (tudi v nadaljevanju vsebine) izkazovati ŽE spoznano (torej
nekaj, kar je že predhodno ugotovil in kar zmore tudi IZKAZATI = DOKAZATI v
praksi), medtem ko drug temelji na (po)zna(va)nju le tistega, o čemer se je
pogovor odvijal PRED dospetjem do omenjene točke, in o nadaljevanju le domneva
(sklepa, v okviru poznanih mu, in v praksi dokazljivih dejstev), takrat tudi
lahko pride do (le) »začasnega nesporazuma«, v primeru, da je domnevano
nepopolno, morda celo napačno. Vendar: tudi v takšnem primeru ta, ki je izhajal
iz domnev, RAZUME pojasnilo (razume prenos tega pojasnila oz. njegovo
izkazovanje v realnem življenju) in ga (kot razumsko bitje) akceptira, ga
sprejme kot nekaj povsem normalnega, logičnega, samoumevnega. Pomeni, da tudi v
takšnem primeru nesporazum NE obstaja (vsaj ne trajno in neomajno), oziroma
pomeni, da med razumskimi NI tistih, ki funkcionirajo po sistemu da »prepričanega
ne moreš prepričati«.
Radovednost
je lepa čednost, kadar je usmerjena z željo po širitvi lastnega vedenja, s tem
tudi lastne »rasti«, dozorevanja, tako v smislu oblikovanja osebne
odgovornosti, kakor tudi osebne zmožnosti uspešnejšega (raz)reševanja »življenjskih
problemov«, in mi je bilo všeč, ko je nadaljeval: Potem se razumni sploh ne
kregajo med seboj, vsi imajo enako mnenje?
Ne,
daleč od tega. Kregajo se sicer ne, ker zmorejo razumno delovati, glede mnenj
je pa tako: ENAKO mnenje imajo le o stvareh, katere (vsi sogovorniki) poznajo
(torej tudi razumejo, ne glede na to, ali se, v oziru na že predhodno zapisana
primera, sporazum/evanje oblikuje šele tekom pogovora, ali pa pogovor na njem
temelji). V kolikor sogovornik NE POZNA konkretne vsebine, takrat raje OSTANE
RAZUMEN in izreče tisti »tega ne poznam (dovolj), zato o tem ne zmorem govoriti«,
kot pa da bi se izkazal v podobah večine, in se predstavil v – neumnosti (trditi
o nečem, česar ne poznam = neumnost)! Ali pa…
Pri
stvareh, pri katerih igra odločilno vlogo OSEBNO DOŽIVLJANJE (torej JE dopustno
to, da ima o isti stvari vsakdo svoje mnenje, in je takšna različnost mnenj
celo povsem razumljiva = razumna), tam so lahko mnenja sila pestra, različna,
vendar NIHČE nikomur (drugemu) NE oporeka pravilnosti njegovega mnenja. Primer:
če ima nekdo rad dež, potem v deževnem dnevu uživa, in mu je obenem povsem
razumljivo, da je isti dan »grd« tistemu, ki ima rad topel, sončen dan.
Pomeni,
ga je še zanimalo, da bi bil svet razuma povsem drugačen, od obstoječega?
Povsem
drugačen, od najmanjše podrobnosti naprej, vse do t. im. »družbenega sistema«.
Razumni ljudje ne bi živeli v nobenem (doslej) poznanem »družbenem sistemu«,
kajti VSI ti sistemi zgolj IZKAZUJEJO NEZMOŽNOST celovitega videnja,
obravnavanja realnosti. In so takšni le zaradi tega, ker ustrezajo zdaj temu,
zdaj drugemu DELU skupnosti, ki v bistvu sploh NI skupnost, ker NE zmore živeti
na način, da bi za vse (in za vsakogar) veljalo isto. In takšnega stanja NI
zmožna, ta skupnost, doseči izključno zaradi tega, ker »vsi vse vedo«, v bistvu
pa NIHČE NE pozna (ne vidi, ne razume) celote… pač pa vsako posamičnost »meri«
(opredeljuje) skozi merilo lastnega ugodja. Pomeni, da v okviru lastnih (NE)zmožnosti
(predvsem umskih) oblikuje svoja »spoznanja« o svetu, in zaradi tega, ker NI
zmožen upoštevati tudi (vseh) drugih (na enak način) pridobljenih spoznanj (po
sistemu »svet je tak, kakršnega vidim«), zaradi tega NI možen konsenz (dogovor)
o čemerkoli, še najmanj o podobah skupnosti, znotraj katere bi vsi (in vsakdo) »prišel
na svoj račun«.
Ampak,
ga je zanimalo, bojda je človek razumsko bitje?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar