Razum je ogrožena vrsta

Dejstva kot taka, torej »sama po sebi«, obstajajo za VSE ENAKA: voda je ZA VSE »mokra«, zima je ZA VSE »hladnejši del leta«, čebela je ZA VSE »nabiralka medu«…

Takrat, kadar VSI ne dojemajo dejstev (ki so, »sama po sebi«, za VSE ENAKA!) na enak način oziroma jih razumevajo v drugačnih podobah, takrat je, očitno, nekaj narobe s samim razumevanjem, in nikakor z dejstvi.

Glede na to, da je absolutna večina »človeštva« VSELEJ izkazovala (včasih tudi tisočleten) ZAMIK v nadomestitvi lastnega »vedenja« (oz. prepričanosti) s spoznanji (oz. vedenji, razumevanji) posameznikov, bi se dalo trditi, da taisti večini – nagaja razumevanje, oziroma, da – razumevanja NI zmožna. Se pa zna naučiti »vedeti«, čeprav je to njeno »vedenje« praktično (življenjsko) v pretežnem delu povsem neuporabno (pomeni, da NI dejansko vedenje, kajti: če nekaj ZARES znam, potem si s svojim znanjem znam tudi pomagati v razreševanju življenjskih situacij, v katerih se znajdem oziroma, znam sebi neljuba stanja preprečevati!).

Glede na to, da se takšno večinsko NErazumevanje izkazuje skozi ves čas, v okviru katerega poteka ugotavljanje »človeštva«, je moč sklepati o tem, da večini ni dana zmožnost razumevanja oziroma razumskosti. Le-te(ga) se namreč NE DA naučiti, pač pa je neposredna posledica (naravne) zasnovanosti.

KO bi se dalo naučiti, takrat bi vsako naučeno znanje postalo praktično uporabno, v smislu razumne njegove uporabe. Takrat bi se, preprosto, tisto, kar bi bilo hote (želeno) zastavljeno, končalo (izkazalo) v podobi hotenega (želenega) rezultata. A se ne (o čemer najlepše izpričujejo »zgodovinski tokovi«).

KO bi bilo večinsko NErazumevanje zgolj neke vrste »evolucijsko zaostajanje«, bi se skozi tisočletja razlike med razumevanjem in NErazumevanjem dejansko manjšale, pomeni, da bi se odstotek razumnih bitij (znotraj »človeštva«) vidno večal. A se NE, kar pomeni, da ni moč govoriti o »evolucijskem (časovnem) zaostajanju«, pač pa izključno o tem, da je »človeštvo« sestavljeno iz različno (naravno) zasnovanih bitij. In, ker je zasnovanost merodajna tudi (predvsem) za zmožnosti posamičnih vsebin, pomeni, da se le-te ne bodo prav nič vsebinsko spreminjale v podobi večanja razumskega dela »človeštva«. Celo nasprotno – ker večina (katerakoli) poraja več »potomstva« (kot ga poraja posameznik), se bo razmerje med NErazumskim in razumskim delom le slabšalo.