Je treba zaupat...

Kar nekajkrat sem že slišal, da “se ne da vsega pojasniti z logiko”, in da “je treba marsikdaj zaupati”. Poglejmo, kako je s tem...

Če ni moč vsega pojasniti z logiko (razumljivostjo, razumevanjem, potemtakem tudi s poznavanjem, z dejanskim vedenjem o nečem), potem so stvari, katere je moč pojasnjevati z NElogiko ( = z drugačnim od logike), potemtakem - z NErazumljivostjo, z NErazumevanjem, z NEpoznavanjem, z NEvedenjem o tistem, kar pojasnjujem?! Pomeni, da lahko popolnoma vsakdo, izhajajoč iz lastnega NEvedenja, po svoje “razume” in po svoje “ve” o nečem, čemurkoli, kar NAJ bi bilo, po možnosti, celo prepoznavno v podobi dejstva? Potem - dejstvo, kot tako, NE obstaja, v kolikor se ne zmore vsem in vsakomur prikazati v podobi lastne dokazljivosti?! Pomeni, če zbanaliziram...

Da lahko voda zmrzne tako ob svojem ledišču, kakor tudi ob svojem vrelišču, tistemu, pač, ki po svoje “razumeva” zadeve in jih “razumeva” v skreganosti z logiko!

Pomeni, če grem korak dalje, da je narava dala možgane po nepotrebnem, če t(akšn)i možgani niso zmožni ločevati niti med objektivnim in NEobjektivnim, če, posledično, niso zmožni razlikovati med dejanskim in umišljenim... kajti dvomim, da se je kdorkoli doslej uspel odžejati z vodo, ki se mu je prikazala v podobi slavne Fate Morgan!

Kakopak, takšno mnenje potegne, brezpogojno, tisti, da je “treba zaupati”. Zaupanje pa je čudna zadeva, ki govori predvsem o umski treznosti tistega, ki se za zaupanje odloča, kajti...

Baje je (ta vražja) narava (na katero se nenehno sklicujem!) opremila vsa živa bitja z orodjem, potrebnim za zaznavanje, posledično za ugotavljanje in prepoznavanje med različnostmi, tudi med okusnim in NEokusnim, varnim in NEvarnim. In bojda je narava tako naredila, da k sleherni NEznanosti prihajaš s potrebno mero previdnosti, kajti le previdnost te lahko obvaruje pred brezglavim skokom v lastno slabo, v lastno škodo. Pomeni...

Pomeni, da je za naravo povsem normalno, celo običajno, potemtakem tudi logično, da zaupanje izhaja šele iz spoznavanja, iz spoznanega (ali pa ne, odvisno od tega spoznanega v odnosu do presojevalca), pomeni, da je NElogično, NErazumno, dobesedno NEumno zaupati v nekaj (karkoli), o čemer niti toliko ne vem, da bi zmogel zaupanje nadomestiti s poznavanjem, posledično tudi s tem, da bi samega sebe trezno, odgovorno vodil skozi življenje.

Verjamem, da “se ne da vsega pojasnjevati z logiko”, tam (in/ali takrat), kjer logika ne obstaja (ali je, zaradi določenih okvar, “zablokirana”). Sicer se pa da, a se je potrebno naučiti tistega “ne vem”, in se je potrebno sprijazniti z dejstvom, da obstaja veliko vsebin, o katerih nihče (pa tudi vsi skupaj ne) in nikoli nima (ne bo imel) pojma!