Golenje

Za listom se list v mir tihote razkraja,

in veja ob veji počasi goli,

predolga je pot, ki popelje do kraja,

na njej vsak korak le še bolj zagreni...

V krošnji vsa gnezda so davno uvela,

iz njih onemela je pesem luči,

nekoč je budila, bodrila in grela,

v spominu, le tu in tam, kdaj zazveni...

Razteza se sodba, v molku ovita,

iz dalje prav lahka je pot med vrhe,

ni jutra brez teme, in dneva brez svita,

je vrag, ko že v srcu se solze suše...

Med kamni so zrna v drobljenje predana,

vodovje odnaša nekoč je bilo,

zaceli, do kraja, še slednja se rana,

ko zadnji se list bo spustil na zemljo...

Malo počez...

Že dolgo človek samemu sebi laže, da želi postati bogovom podoben...po značajskih odlikah, seveda, zgolj...in si prizadeva, revež, tako silno si prizadeva, da mu nič drugega ni ostalo, ob vsej izčrpanosti, kot - samoobčudovanje?!

Morda ne bi škodovalo, ko bi malček več samokritičnosti zmogli, pa ko bi merila znova zaostrili, in vrednote, iz blata, kamor smo jih potegnili, spet na njih prava mesta umestili? Kdo bi ga vedel, morda pa bi bil svet takrat malček lepši, od tega gnilega, ki v rokah samozadovoljnega človeka biva.

 . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Želiš razvrednotiti neko stvar, karkoli? Vrzi jo v trop, in oglodali jo bodo, do kosti, v lastno (samo)zadovoljstvo!

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Statično gledano, sodi čast med najzahtevnejše gradnje - gradiš jo vse življenje, podre pa se v trenutku. Ni vrag...
Se zaradi tega razloga raje posvečamo zanesljivejšim gradnjam?!

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Ob polnem želodcu, je glava prazna. Ko se želodec izprazni, se hipoma napolni.
Čudno, sem mislil, da za odvajanje obstaja drugačna pot...

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Hudič je, kadar se moraš po (modnih) smernicah ravnati, da sebe najdeš.

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Ponižnost majhnosti izkaže vso odsotnost spoštovanja, ko se v vrhove zavihti.

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Do sedaj sem vztrajno zagovarjal trditev, da naš temeljni greh ni v ekonomski krizi, pač pa v moralni. Vendar...

Sem, očitno, bolj počasne pameti, pa potrebujem nekaj časa, da spregledam. Pač. Dejansko, temelj vsega zla je ekonomska kriza (tista, seveda, ki so nam jo "oni" zakuhali, mi pa smo nič krivi, a dokaj zadolženi)! Kako, za vraga, bi lahko bila moralna, tista odločujoča, ko pa po vseh zakonitostih, naravnih, ne more biti v krizi - neobstoječe?!

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Brez skrbi, ne bomo potonili! Nimamo (več) kam.

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Slovenija ve, kaj je morala!
Brez skrbi, da ve, je vedela že takrat, kaj bo morala, ko si je za priznanje prizadevala. Sicer ga ne bi dobila.
Aaaa, vi ste mislili, da mislim na - moralo? Ah, ne, o njej pa nima pojma!

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Pa tako malo potrebujemo...

Res, povsem malo, pa bi bili na konju! Recimo...

Ko bi v parlamentu sedeli umni, seveda tudi moralni, humanisti...ko bi sam vrh, četudi je "zgolj" reprezentativen, zasedel nekdo s pokončno držo...ko bi bila vlada sestavljena iz nesebičnih strokovnjakov...ko bi v sodnih krogih štela načelnost, in čut za užitnost...ko bi bili med škrici takšni, ki bi si prizadevali za predano služenje skupnim interesom...ko bi bili gospodarstveniki pošteni in nesebični...ko bi razni pastirji opravljali zgolj "svoje delo"...ko bi se ti zavedal, da je tvoja dobrobit odvisna od dobrobiti skupnosti...in ko jaz ne bi vedel kaj je "prav" šele takrat, ko ne bi imel več česa izgubiti...da, tako malo potrebujemo! 

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Radi imajo ljudi...

Dan je bil čudovit. Že zarana je nebo žarelo, ptički so ščegetali v dno duše, potoček, ki se je vil preko cvetočega travnika, je belemu kamenju sestavljal razigrane speve...ni bilo treba hiteti, čas je bil brez obveznosti, v oddih in sprostitev naravnan, pa za kosilo smo bili šele krog poldneva dogovorjeni...

Jedišče. Nenavaden kraj, osupnil me je že ob prvem pogledu. Česa vsega ne znajo narediti, ti ljudje, iz bambusovih stebel! Enostavna gradnja, dovršena v svoji umetelnosti! Kot iz sanj, prava romantika. Odišavljenim je, pravijo, vstop prepovedan. Bojda je, pred leti, kuhar umrl, zaradi neke babnice, ki se je v domnevno dišečih zvarkih civilizacije (mimogrede, že same besede ne prenesejo, se jim ob njej želodci obračajo) verjetno kar okopala, tako je smrdela naokoli. Trdijo, da ga ni boljšega od čistosti, voda, milo...takrat je, tu in tam, moč celo zaznati duha, človeškega, ne njegovih nadomestkov...

Kakor vse ostalo, tako je bil povsem v preprostost naravnan tudi osrednji del, mi bi mu rekli kuhinja. Podporni stebri, leseni, kakopak, in streha prek njih. In prek sedmih velikih kotlov, iz katerih se je dvigala sopara. So dodobra zastavili, s kuhanjem, ni bilo težko ugotoviti.

Poglavar plemena, ki me je gostilo, je bil sila prijazen možakar. Resda je dajal videz barbara, kakor radi opredeljujemo ljudi, ki si razne rinke vsepovsod zatikajo, pa so, po dolgem in počez, prekriti s slikarijami, celo prebadajo si določene dele telesa, s kostmi, vsekakor, a sploh ni strašljivo deloval. Sem vajen takšnih pogledov, hodim po Ljubljani...

Pri nas živimo veseli člani skupnosti, je zastavil. Živimo v svobodi, vsakdo ve, kje mu je mesto in kakšne zadolžitve ima, pa do kregov niti ne prihaja. Tu in tam, a sila redko, se porodi nesporazum, ki pa ga hitro rešimo. Nekoč, davno je tega, je bilo drugače. A smo tudi tisto razrešili, smo gavnarje skuhali, so vsaj nečemu koristili...imamo se radi, otroci so skupna skrb, revežev pa ne poznamo. Kar imamo vsi, to ima vsakdo!

Postregli so nama z nekim napitkom, ta čas, dokler bi izbrala jed. V lupini, kokosovi, dišal je kot sam hudič, temen, malodane črn, in od daleč je spominjal na kavo. Kokosova skodelica kave. Mejduš, me je preblisnilo, kako šklopotajo Cankarjeve kosti, v teh časih še nekoliko bolj, ko posluša kdo vse se nanj sklicuje...

Nisem si zapomnil imen jedi. Po njihovo jih je našteval. Le to vem, da so bile vse mesne. Ne poznajo vegetarijanstva, pravi, da živijo z naravo, narava pa jim je dala gozdove, in živali v njih...tudi takšne, ki pojedo tebe, če so hitrejše...v neki obari naj bi bilo iz stegenskega dela, v juhi, ki naj bi daleč naokoli slovela, od pleč, pa tako naprej, se nisem trudil pomniti...priporočam pa hišno specialiteto, se mi je ljubeznivo nasmehnil...včasih zaide, v te kraje, kakšen avtobus, in še bolj včasih se zgodi, da imamo srečo, pa se je moč oskrbeti...

Hišne specialitete so me vselej zanimale. Saj ne rečem, da so vsakokrat tudi teknile, imamo ljudje, širom sveta, različne okuse, a je vsaj spoštljivost do običajev, ki vladajo v določenem okolju, moč izkazati tudi s tem, da poskusiš tisto, kar je tamkajšnjim prebivalcem všeč...pa bom, sem pohitel njegovemu nasmehu ugoditi, bom, to, hišno specialiteto!

Ne bo ti žal, je nadaljeval, dejansko je izjemno redko na mizi, težko je najti glavno surovino zanjo. Veš, mi imamo radi ljudi, kakor sami sebe imenujete, vi, iz zunanjega sveta. Zelo jih imamo radi!

Prav rad bi se strinjal s teboj, se mi je izdahnilo, a se, žal, ne morem. Saj ni, da ne bi našel koga, ki bi mi ne bil po volji, po okusu, če se tako izrazim, celo koga, ki ga imam lahko rad, vendar kot vrsta...žal, ne gre, sem obupal, že dolgo nazaj...

Smejal se je, celo krohotati se je začel. Ma, verjemi, dobri so, tudi jaz govorim o okusu! Sicer pa, se boš sam prepričal, ko bodo jed prinesli, iz pravega čudeža je narejena...težko je priti do njega...

Nekoliko kasneje me je dobesedno zgrozilo. Prinesli so jed, tudi v kokosovi lupini. Med raznimi dodatki je bilo moč zaznati koščke možganov. Povedal mi je, da ne gre za navadne možgane, človeške, ti še za psa niso dobri, pripadali so nekemu pametnemu...

Zbudil sem se. Preznojen in tresoč. In kar nekaj časa sem potreboval, da sem se umiril. Po nočnem izletu med ljudožerce. Pa ne rečem, saj je bilo lepo, celo zelo lepo, dokler niso jedi postregli...vsega pa res ne moreš dajati v želodec, če si ne želiš prebave pokvariti!

Naša četica koraka (posodobljena)...

Naša četica koraka,

žal, bolj nevesela,

z borze sanje

zro vsakdanje,

dela bi in jela...

Smo vsem skokcem pomagali,

svet s(m)o zavrteli,

grdi, zli so,

kajti niso

nas s seboj vzeli...

Žiga-žaga, viš ga vraga,

rompompom ropoče,

nove čase

zdaj še zase

vsak graditi hoče...

Pa še dodatek:

Nove sanje, isto sranje,

slika je bolj bleda,

za razlike,

vsaj velike,

smo pretežka beda...

Florjanstvo cvetoče!

Je plast, pod plastjo, in za njima še tretja,

četrta in peta, vrag vedi do kod,

tako nam je dano, že kar od spočetja,

navada, ki shaja iz roda v rod...

Dve lici, zgolj hkrati, je pestra izbira,

za vsako priložnost poseben je lik,

nadaneš, pač, tistega, ki profitira,

seštevek sveta je nabor bednih slik...

Se klanjam, če klanjanje se bo splačalo,

sem tiho, če v molku zadosti sem sit,

me v prve bo vrste poštenje nagnalo,

ko zlodej se spravil nad mojo bo rit...

O, sveta dolina, ti čas ne načenja

florjanstva, cvetočega preko poljan,

ko vetrc zapiha, in megla pojenja,

takoj se prikaže, prav zlahka, na plan...

Zaman so vsi upi, zaman so vse sanje,

vrtel, še naprej, se po starem bo čas,

dokler običajno in zlahka vsakdanje

se najbolj bo slišal - hinavščine glas!

Ej, dej pejd...

Gruntam, gruntam, se dvomiram,

Obupujem, pa spet stečem,

Naj pozabim, se razžiram,

Izpovem, zgolj ne izrečem...

Se vrti, vse, vrtoglavo,

Enkrat bolno, drugič zdravo...

Vrtiljak me v bruh požene...

Tresejo se tla življenja,

Rad imam, če radaš mene,

In mi strežeš vsa hotenja...

Malo resno, bolj nezrelo,

Aksiom je moja ritka,

Tej se vedno bo hitelo

Enostavno do užitka.

Radam te, če se odločim,

Izpodrinem, če mi šine...

Ni da ne bi, pa kar počim:

Ej, dej pejd v tri...

V plesu teme

Izgubili smo se...

v širnem vesolju pogoltne praznine,

v majhnosti duš, ki vsevprek se medijo,

v plesu teme, v katerem premine

nežen lesket, ki ga zvezde rodijo;

vse razdejali, vse popackali,

ko v nove čase smo jeli hiteti,

sebe dodobra smo v njih izkazali,

strli, prav vse, kar bi moralo šteti...

Izjasnili smo se...

Sova ve...

Žaba v svoji mlaki kvaka,

in dežja se veseli,

solze siv oblak pretaka,

nekaj mu po volji ni...

Se metulj pod listom skriva,

krila k soncu bi razpel,

šla z neba bo žalost siva,

ko bo vetrič pribrzel...

Sova v duplji, zre, prav resna,

z modrovanjem spogledljiva:

tista stvar je najbolj stresna,

ki ti je nedosegljiva...

V krasne tri...

V spomine, za živa, počasi odmiram,

pretežki okovi navzdol me tiščijo,

vse kar sem nabiral, v tihoto požiram,

z odpustki naj drugi spokoj si slepijo…

Za časa vseh let, ki v dajanje so tekla,

sem sanjal, da k sanjam nekoč se podam,

grenkoba v globino prav bridko je pekla,

sem znal jo nositi, zvečine, kar sam;

korak za korakom, po poti v gašenje,

puhtel, kot meglica, je zlagoma up,

vprašanja vse bolj so tonila v življenje,

brez milosti stiskati jel je kalup;

ko že se izpelo nebo je v temine,

zagrabil sem zvezdo, poslednjo, za dah,

na kose razsekal sem se v bolečine,

da ne bi do konca prekril siv me prah…

V spomine, za živa, počasi odmiram,

pretežki okovi navzdol me tiščijo,

premnogim spoznanjem se stežka upiram…

a – naj se kar drugi z odpustki slepijo!

V času brez navdiha

Groza, brez navdiha!

Misel mi sopiha,

vrta, kljuva, obupuje,

skorajda se že huduje...

Iščem, prosim, čakam,

up v solzah pretakam,

rad bi, da kaj šine,

dosti je praznine...

Stanje je grozljivo,

vse je pusto, sivo,

rime ni, ne stiha,

v času brez navdiha!

V zlate reke...

Staro, mlado,

ni razlike,

hodi rado

srečo brat,

mnoga pota,

mnoge slike,

si prek plota

zlomiš vrat…

Je življenje

zgodba čudna,

hrepenenje

jo drži,

a zadiha,

nadobudna,

ko popiha

iz smeri…

Ni okvirjev,

ki pustijo

do revirjev

zlatih rek,

té sanjavo

žuborijo,

v daljavo,

v nek drug vek…

Daj, zagodi, muren!

Muren, radoživa duša,
daj, zagodi v polje,
kadar Luna te posluša,
leze prek neba smeje!
Zvezde bi se zavrtele,
noč prebuja mlado kri,
ko ubereš jim vesele,
v temo sreča zažari!
Ljuba čaka med grmiči,
da v poljub jo bom odel,
noč bo lepša, ko svoj čri-čri
nama boš do jutra pel...

Še malo...

Se sence igrajo, prek mnogih povesti,

ki rišejo, v gubah neštetih, obraz,

med njimi nasmeh, ki po sončevi cesti

je, stežka, v globine razkril smerokaz…

Zverižen, od teže minulih korakov,

življenje igra se, besede lovi,

nebo je muhavo, roj črnih oblakov,

le tu in tam pesem, za hip, zacveti…

Pa da se, prav vse, zapermej, če se hoče,

da le ne spustijo pošasti na plan…

in nekaj solza se iz ran mu zajoče:

še malo, pa konec bo vseh grdih sanj…

S tresočo si roko poglede popravi,

ne gre skozi dež, se pošali v nasmeh,

in misel zgubi se mu nekam po travi,

kot da bi iskal se, v neskončnih nočeh…

Še malo, še malo, pa konec napoči,

zavzdihne, življenje je težek hudič,

a prav je tako, šele v stiski se loči

kdo šteje, in kdo le navaden je nič!

Na dopustu

Vodo sm u lavor natoču,

po receptu jo soliu

(ko noge bom not pomoču,

se bo pesek sam nardiu...),

sm napihnu dušo šlaufu,

še marel na stou pršraufu

(kr tko sm ga zraven dau,

da bo vzdušje bl ta prau...),

še tranzistor sm nastavu

(Ausenik so na program!),

flašo pira si prpravu...

tko, zdej pa dopust jest mam!

In svet se vrti...

Z neba so se zvezde razlile...

vrag vedi, če tam, kjer smrt jadra razvija,

in up se razvlači v solzah, in zaman,

sploh seže dotik njih srebrnega sija,

do tal, in v oči, ki iz mrtvih snovanj

so v bolu praznino rodile?!

Vrag vedi, kaj sanjaš, ko zmoreš zaspati,

morda hipec vsaj prek metuljevih trat...

morda, da povrne se ta, ki podati

se smel je v tišino, v neskončen prepad?!

Vrag vedi, morda pa, v grenkobi čakanja,

ko v kletvicah sučeš ves svet, in nebo,

ne iščeš odgovorov več na vprašanja,

le čakaš svoj čas, ko te v dalj poneso…

So zvezde, do zadnje, uvele.

In suče ognjeno svoj meč stekla zloba,

da tečejo dnevi od groba do groba…

zveri so se v ples zavrtele!

In svet se vrti.

Zdaj oni, in tam, jutri – mi?

Oprostite, nism vedu...

Oprostite, nism vedu,

sm komi začeu se budit,

pa traja, da u glavo iz rit

bom kšno idejo zasledu...

Zdej bulm skoz okn u prazn,

mejduš, sej je že kr svetlo,

je, kaže, pou dneva ušlo,

in sonce že sije prjazn...

Da b lohka ob uri ustaju?

Zakva pa? Poglej kva počnejo,

pou lajfa u prazn zgol zrejo...

bom tut jest ob času zalaju!

Ta prava baba

Ta prava je baba k se piskrou drži,

pa jezk za zobmi spoštliva miri,

jen desca uboha, kr desc je nen boh,

mu s svoja zla vola hre hitr spod noh!

Na niva hre delat, nč pauza ne fehta,

u štal se zasuka, opere vsa žehta,

pospraula in pamže hor spraula u red,

pa descu postreže, adzad jen adspred!

Ma kejšna balniška jen tašne reči,

če bl jo boš honu, se bl uakrepi,

zvečer haspadarju nahe da narazen,

mrbit zarat teha bo druh dan prjazen…

Še boh je tko reku: lej, člouk, sem t dau

u hozdi, na niva u poraba živau,

pa tko sm tut sklenu, de laži ti bo,

mrbit kej pamaha, če t dam še ženo…

Vir: neke zgodbe, svete, in čas, niti ne tako oddaljen, povsod, in kraji, niti ne tako oddaljeni, še vedno

Brž, v smučine!

Jaz sem ZA! Jaz pa PROTI!

Večen zdriz na "naši poti"...

Jaz bi DESNO! Jaz bi LEVO!

V nedogled se vleče črevo...

Po SREDINI se obnese!

Še v prepad, če, pač, nanese...

A ko ljudstvo športno šine,

snežno belo, v smučine,

da vetri v beticah zrak,

vozi rado prav cik-cak...

In ubira malo z leve,

malo z desne, pa na sredo...

Za ostale vse zadeve

pa ostaja - topogledo.

Na valčkov spev...

Ko valček svojo pesem poje,

po taktu se vrti ves svet,

hauptfirer goni vdane svoje,

kdor fuša brž gre v kot sedet...

Še večjim je kdaj spodletelo,

parket je prav varljiva stvar,

kaj majhnim ne bi, ki prav smelo

podajajo se v svet utvar...

Ko apetiti se razprejo,

bi segli še tja do neba,

a kaj, od tam še vedno zrejo

stari bogovi Ka-und-Ka...

Pa je bolj klavrna izbira,

če še tako slepiš svoj jaz:

v globok predklon zgolj paradira,

kdor rad prodaja še obraz...

Dežinke, sestrice zale...

Dežinke, prelepo mi pesem škrebljate,

z nebeške se trate

podajate v dan,

se z listi šumečih poljubov igrate,

z obraza rahljate

sledi mnogih ran...

Premnoge ste zgodbe v svoj glas ovile,

kdo ve, kje rodile

ste svoje želje,

kaj zrle ste vse, ko na pot ste krenile,

v oblaku pretile

izliti solze...

Dežinke, dežinke, ve, sestrice zale,

ste žalost mi sprale,

za hip, morda dva,

ko boste do kraja se v plesu razdale,

spet bodo me žgale

globine srca...

Simpl stori

Rojen, sem skušal živeti.

Vzgojen, se naučil sem kleti.

Rojeval sem in pokopaval,

iskal, a nenehno zataval.

Sem upal, brezup me navdaja.

Snoval, in izsanjal, do kraja.

V očeh sem iskal cvetne veje,

a kaj, drugo vse raje šteje.

Razdajal, kar zmogel sem dati,

prenehal obljube čakati.

Spoznal pravi zven melodije:

človeka zgolj stiska razkrije!

A, k sreči, sem našel uteho,

v dušah, ki pod svojo streho

so vzele vse moje napake...

Prištevam se rad med bedake,

rohneč prek varljive stezice,

ki tke se med knjižne police!

Sem skušal, in pisal, in pel,

verjel, tudi v tem pogorel.

Ja, res, nič posebnega, sori,

prav simpl ta moja je stori!

Mlaka

Mlaka, žabji raj!

V njej tekmuje žabja srenja,

kdo je spretnejše postave,

kdo bolj pronicljive glave,

kdo glasneje se napenja,

ko slavi svoj rodni kraj…

In preštevajo si krake,

merijo, če so po meri,

zadovoljstvo si budijo

ko se v nedogled delijo,

v svoji majhni žabji veri,

na »ta prave« in levake…

Zanimiva je njih sreča:

Vsakdo vsakomur se klanja,

večno slavo žabjo poje,

neubrano, vsak po svoje,

da v širen dalj odzvanja:
V mlaki voda je stoječa…

Ko vali zašumijo...

Pristan odeva

se v lunino kopreno,

in val prepleta peno

v pripovedi morjá…

oblak sameva,

noseč podobo njeno

drsi, počasi, leno,

prav tja, na kraj sveta…

V drsenju...

Drsi hrepeneče, kot list prek gladine,

v neskončnost dotikov mehko moja dlan,

in prav trepetavo, kot vetrič med travo,

razvlači neskončnost hotenja v dan…

Oči se prepletajo v širne globine,

razblini se svet, le dehteča midva,

v nebo se je mavrica zlila sanjavo,

obarvana v tople utripe srca…

Zaplešejo pravljice svoje povesti,

se sleherni cvet je v metulje odel,

in zvezde posute po najini cesti…

prek nje vsak korak je puhtenja napev.

Spokoj peklenskih trat

V spokoj leži,

ki menjal svoje staro je življenje,

za mlado smrt;

ga vselej je gonilo hrepenenje,

in zdaj problem ta v kali je zatrt…

Zgolj tiho spi.

V neslišnost zmore stišati smrčanje

mrtvaški prt.

Še živemu so izpuhtele sanje,

in up vse do kosti je bil obžrt…

V črni jami črna duša,

in rajski spev peklenskih trat,

kdor nikdar prek neba ne skuša,

ne ve kam zvezda leže spat…

V črni jami požrtija,

pogoltnim črvom se mudi,

jih nekaj se goreče zvija

še krog sredinca, ki štrli…

Na dnu nekje,

iščoče duše, ki je nehala iskati,

nasmeh greni:

hudič zgolj ve,

čemu odločil se je tiste kaznovati,

ki ne spusti

jih v rajski spev peklenskih trat,

tja na nebo, kjer zvezda trudna leže spat…

Zgolj čudak...

Molčiš. In gledaš

kar ti je dano začutiti,

številne trnjehodne niti

posejane

v dlani...

morda se ne zavedaš

bolesti vseh, solza,

in nožev ostrih prek neba,

in rane,

ob rani...

Predanost ti oči topli,

ko me postavljaš na nek tron...

a jaz sem zgolj čudak, patron,

v cvetove zroč,

in v zvezdoštetje...

In dviga me, hkrati straši,

da v meni zreš prav vse, kar šteje,

ker nočem, da veter ko zaveje

v poslednjo mojo noč,

te zruši neimetje...

Molčiš. In daješ se mi v branje.

Že dolgo več ne preseneča,

da zmoreva tudi molčeča

v nasmeh, in v solzo, v sanje...

A vendar, res, sem zgolj čudak,

ki zmore le iz sebe dati,

in ne želi si, da zastati

bi se odločil tvoj korak...

takrat, ko iz oči

srce mi izpuhti..

Mišje povolilna...

Miška, luknjica, in sir...

V nos vabečnost se dišavi,

s strahom lakota opravi

in spuste se tačke v dir...

Past že na pogled se gabi...

starost jo je pogrdila,

je premnogo duš izpila,

a še vedno hitro grabi...

Pleše, kroži, preizkuša...

vsak grižljaj je dlje od krize,

malo tu in tam zagrize

in vzmeti naklep posluša...

Včasih pravljice živijo...

varuh duh, miška sirota,

lepša so, po novem, pota,

ki v pasti objem drobijo...

Radost že bodočnost zida...

luknjica, družina zbrana,

košček sira, dušna hrana...

blagor skromnosti uvida!

Tak pač sem!

Vselej nova pota…

marsikdaj jih zmota

je krasila,

bogatila,

a bi noga spet krenila!

Vselej iste sanje…

redkim mar je zanje,

je zamuda

kanček truda,

zanesljiva pot bolj mila.

Vzori? Za začetek…

prazen je povzetek,

ko po tuje

se potuje,

zgolj v smeri napotila.

Tudi v lastno škodo…

kaj mi, k vragu, bodo

prazne flance

izpod štance,

sen, ki vest bi ga grenila?!

Mnogim brez razlage…

ni izkušnje brez podlage,

ne razkrije

čarovnije

solza, ki še ni kanila.