Je plast, pod plastjo, in za njima še
tretja,
četrta in peta,
vrag vedi do kod,
tako nam je dano,
že kar od spočetja,
navada, ki shaja
iz roda v rod...
Dve lici, zgolj
hkrati, je pestra izbira,
za vsako
priložnost poseben je lik,
nadaneš, pač,
tistega, ki profitira,
seštevek sveta je
nabor bednih slik...
Se klanjam, če
klanjanje se bo splačalo,
sem tiho, če v
molku zadosti sem sit,
me v prve bo vrste
poštenje nagnalo,
ko zlodej se
spravil nad mojo bo rit...
O, sveta dolina,
ti čas ne načenja
florjanstva,
cvetočega preko poljan,
ko vetrc zapiha,
in megla pojenja,
takoj se prikaže,
prav zlahka, na plan...
Zaman so vsi upi,
zaman so vse sanje,
vrtel, še naprej,
se po starem bo čas,
dokler običajno in
zlahka vsakdanje
se najbolj bo
slišal - hinavščine glas!
Ni komentarjev:
Objavite komentar