Malo počez...

Že dolgo človek samemu sebi laže, da želi postati bogovom podoben...po značajskih odlikah, seveda, zgolj...in si prizadeva, revež, tako silno si prizadeva, da mu nič drugega ni ostalo, ob vsej izčrpanosti, kot - samoobčudovanje?!

Morda ne bi škodovalo, ko bi malček več samokritičnosti zmogli, pa ko bi merila znova zaostrili, in vrednote, iz blata, kamor smo jih potegnili, spet na njih prava mesta umestili? Kdo bi ga vedel, morda pa bi bil svet takrat malček lepši, od tega gnilega, ki v rokah samozadovoljnega človeka biva.

 . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Želiš razvrednotiti neko stvar, karkoli? Vrzi jo v trop, in oglodali jo bodo, do kosti, v lastno (samo)zadovoljstvo!

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Statično gledano, sodi čast med najzahtevnejše gradnje - gradiš jo vse življenje, podre pa se v trenutku. Ni vrag...
Se zaradi tega razloga raje posvečamo zanesljivejšim gradnjam?!

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Ob polnem želodcu, je glava prazna. Ko se želodec izprazni, se hipoma napolni.
Čudno, sem mislil, da za odvajanje obstaja drugačna pot...

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Hudič je, kadar se moraš po (modnih) smernicah ravnati, da sebe najdeš.

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Ponižnost majhnosti izkaže vso odsotnost spoštovanja, ko se v vrhove zavihti.

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Do sedaj sem vztrajno zagovarjal trditev, da naš temeljni greh ni v ekonomski krizi, pač pa v moralni. Vendar...

Sem, očitno, bolj počasne pameti, pa potrebujem nekaj časa, da spregledam. Pač. Dejansko, temelj vsega zla je ekonomska kriza (tista, seveda, ki so nam jo "oni" zakuhali, mi pa smo nič krivi, a dokaj zadolženi)! Kako, za vraga, bi lahko bila moralna, tista odločujoča, ko pa po vseh zakonitostih, naravnih, ne more biti v krizi - neobstoječe?!

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Brez skrbi, ne bomo potonili! Nimamo (več) kam.

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Slovenija ve, kaj je morala!
Brez skrbi, da ve, je vedela že takrat, kaj bo morala, ko si je za priznanje prizadevala. Sicer ga ne bi dobila.
Aaaa, vi ste mislili, da mislim na - moralo? Ah, ne, o njej pa nima pojma!

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Pa tako malo potrebujemo...

Res, povsem malo, pa bi bili na konju! Recimo...

Ko bi v parlamentu sedeli umni, seveda tudi moralni, humanisti...ko bi sam vrh, četudi je "zgolj" reprezentativen, zasedel nekdo s pokončno držo...ko bi bila vlada sestavljena iz nesebičnih strokovnjakov...ko bi v sodnih krogih štela načelnost, in čut za užitnost...ko bi bili med škrici takšni, ki bi si prizadevali za predano služenje skupnim interesom...ko bi bili gospodarstveniki pošteni in nesebični...ko bi razni pastirji opravljali zgolj "svoje delo"...ko bi se ti zavedal, da je tvoja dobrobit odvisna od dobrobiti skupnosti...in ko jaz ne bi vedel kaj je "prav" šele takrat, ko ne bi imel več česa izgubiti...da, tako malo potrebujemo! 

. - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - . - .

Radi imajo ljudi...

Dan je bil čudovit. Že zarana je nebo žarelo, ptički so ščegetali v dno duše, potoček, ki se je vil preko cvetočega travnika, je belemu kamenju sestavljal razigrane speve...ni bilo treba hiteti, čas je bil brez obveznosti, v oddih in sprostitev naravnan, pa za kosilo smo bili šele krog poldneva dogovorjeni...

Jedišče. Nenavaden kraj, osupnil me je že ob prvem pogledu. Česa vsega ne znajo narediti, ti ljudje, iz bambusovih stebel! Enostavna gradnja, dovršena v svoji umetelnosti! Kot iz sanj, prava romantika. Odišavljenim je, pravijo, vstop prepovedan. Bojda je, pred leti, kuhar umrl, zaradi neke babnice, ki se je v domnevno dišečih zvarkih civilizacije (mimogrede, že same besede ne prenesejo, se jim ob njej želodci obračajo) verjetno kar okopala, tako je smrdela naokoli. Trdijo, da ga ni boljšega od čistosti, voda, milo...takrat je, tu in tam, moč celo zaznati duha, človeškega, ne njegovih nadomestkov...

Kakor vse ostalo, tako je bil povsem v preprostost naravnan tudi osrednji del, mi bi mu rekli kuhinja. Podporni stebri, leseni, kakopak, in streha prek njih. In prek sedmih velikih kotlov, iz katerih se je dvigala sopara. So dodobra zastavili, s kuhanjem, ni bilo težko ugotoviti.

Poglavar plemena, ki me je gostilo, je bil sila prijazen možakar. Resda je dajal videz barbara, kakor radi opredeljujemo ljudi, ki si razne rinke vsepovsod zatikajo, pa so, po dolgem in počez, prekriti s slikarijami, celo prebadajo si določene dele telesa, s kostmi, vsekakor, a sploh ni strašljivo deloval. Sem vajen takšnih pogledov, hodim po Ljubljani...

Pri nas živimo veseli člani skupnosti, je zastavil. Živimo v svobodi, vsakdo ve, kje mu je mesto in kakšne zadolžitve ima, pa do kregov niti ne prihaja. Tu in tam, a sila redko, se porodi nesporazum, ki pa ga hitro rešimo. Nekoč, davno je tega, je bilo drugače. A smo tudi tisto razrešili, smo gavnarje skuhali, so vsaj nečemu koristili...imamo se radi, otroci so skupna skrb, revežev pa ne poznamo. Kar imamo vsi, to ima vsakdo!

Postregli so nama z nekim napitkom, ta čas, dokler bi izbrala jed. V lupini, kokosovi, dišal je kot sam hudič, temen, malodane črn, in od daleč je spominjal na kavo. Kokosova skodelica kave. Mejduš, me je preblisnilo, kako šklopotajo Cankarjeve kosti, v teh časih še nekoliko bolj, ko posluša kdo vse se nanj sklicuje...

Nisem si zapomnil imen jedi. Po njihovo jih je našteval. Le to vem, da so bile vse mesne. Ne poznajo vegetarijanstva, pravi, da živijo z naravo, narava pa jim je dala gozdove, in živali v njih...tudi takšne, ki pojedo tebe, če so hitrejše...v neki obari naj bi bilo iz stegenskega dela, v juhi, ki naj bi daleč naokoli slovela, od pleč, pa tako naprej, se nisem trudil pomniti...priporočam pa hišno specialiteto, se mi je ljubeznivo nasmehnil...včasih zaide, v te kraje, kakšen avtobus, in še bolj včasih se zgodi, da imamo srečo, pa se je moč oskrbeti...

Hišne specialitete so me vselej zanimale. Saj ne rečem, da so vsakokrat tudi teknile, imamo ljudje, širom sveta, različne okuse, a je vsaj spoštljivost do običajev, ki vladajo v določenem okolju, moč izkazati tudi s tem, da poskusiš tisto, kar je tamkajšnjim prebivalcem všeč...pa bom, sem pohitel njegovemu nasmehu ugoditi, bom, to, hišno specialiteto!

Ne bo ti žal, je nadaljeval, dejansko je izjemno redko na mizi, težko je najti glavno surovino zanjo. Veš, mi imamo radi ljudi, kakor sami sebe imenujete, vi, iz zunanjega sveta. Zelo jih imamo radi!

Prav rad bi se strinjal s teboj, se mi je izdahnilo, a se, žal, ne morem. Saj ni, da ne bi našel koga, ki bi mi ne bil po volji, po okusu, če se tako izrazim, celo koga, ki ga imam lahko rad, vendar kot vrsta...žal, ne gre, sem obupal, že dolgo nazaj...

Smejal se je, celo krohotati se je začel. Ma, verjemi, dobri so, tudi jaz govorim o okusu! Sicer pa, se boš sam prepričal, ko bodo jed prinesli, iz pravega čudeža je narejena...težko je priti do njega...

Nekoliko kasneje me je dobesedno zgrozilo. Prinesli so jed, tudi v kokosovi lupini. Med raznimi dodatki je bilo moč zaznati koščke možganov. Povedal mi je, da ne gre za navadne možgane, človeške, ti še za psa niso dobri, pripadali so nekemu pametnemu...

Zbudil sem se. Preznojen in tresoč. In kar nekaj časa sem potreboval, da sem se umiril. Po nočnem izletu med ljudožerce. Pa ne rečem, saj je bilo lepo, celo zelo lepo, dokler niso jedi postregli...vsega pa res ne moreš dajati v želodec, če si ne želiš prebave pokvariti!