Imam, na srečo imam!

Mi je rekel danes možakar "Imate vsaj za koga živeti". V očeh pa rosa. 

"Slavila" sva

Danes sva "slavila". Vedoč, da imava več, kot nama lahko vzamejo.

Kazen, ne maščevanje

Še nikomur se nisem maščeval, sem pa že marsikomu sebe odtegnil.

Posodobljena "Malo, malo"...

Malo, malo le ostane,

kadar laž ti gleda v oči,

in zahrbtnost zbuja rane,

da zaupanja več ni…

Malo, malo, le grenkoba,

ko nevrednost skaže ves svoj čar,

zaživi sebična zloba,

pa zamre nek svet utvar…

Bogat cestni nabor

Vse življenje sem iskal. Dovolj mi je najdenega!

 

Eh, Gretka, sploh ne veš, kaj je resnična nesnaga!

 

Lagali, goljufali, izrabljali, kradli. A me je ostalo, dovolj, in ne zanje.

 

Angleško stranišče, super zadeva. Drek odplakneš, rešena stvar.

 

Na cesti najdeš izpljunke, izločke, izmečke…

Ni "boljšega"

Bolečina in samoposmeh, idealna kombinacija, da žive v sebi pokopavaš. 

Vprašanje krivde

Da sem idiot, sem sam kriv, da sem vse redkejšim, pa drugi. 

Houm-svit-houm

Iz blata, blato, v blato. Prevečkrat, da bi bil svet drugačen. 

Ne, ne kamen...

Kamen ne bom nikoli, kamnit pa marsikomu. 

Nič ostankov in pomij

Kjer ni časti, ponos po gnilem smrdi.

 

Brez načelnosti me ni. Zaradi načelnosti pa crkavam.

 

Kjer vsakdo orje, ničesar užitnega ni.

 

Ne konzumiram ostankov in pomij. Kaj bi svinjam konkurenco delal?!

 

Svoje sem odživel. In, bedak, celo roko ponujal!

Ne, ne maram!

Uboga ničevost, sprijena, bedna!

 

Ni živali, ki ne pozna »ljubezni«. »Ljubezni« mednožja.

 

Imata se rada? Bi bilo lepše, ko bi imela rada drug drugega.

 

Mednožja niso izbirčna. Ne sežejo do srca, duše.

 

Blagor ubogim na duhu. Pardon, blagor brezdušnim.

 

Ne maram cestne, straniščne, kolodvorske, bifejske… »ljubezni«.

Prestar

Prestar za upanje. Crkavam pa od nekdaj.

Pot... in cilj

Kjer blodiš, tam dospetje najdi.

Le v mimohodu...

Brez kogar zmorem živet, bom zmogel tudi umret.

 

Da bi zame skrbeli tisti, ki me ubijajo? Nor med norimi?!

 

Moja bližina mi je sveta! Preveč, da bi vrata širom odpiral.

 

Verjemi, če te živ mučim, te bom po smrti še bolj!

 

Tudi testo se vlači, a je vsaj užitno.

Malo, krepko premalo!

Kdor po dobrem pljuva, je najslabšega vreden.

 

Lažnivcem je resnica »trenutek šibkosti«.

 

(Podza)vest zna biti krut rabelj. Upravičeno.

 

Ni čisto, da se v umazanih rokah znajde.

 

Že res, da je različnih vrst, a blato je vedno – blato.

 

Umazanija se z umazanijo ne spere.

 

Malo je iskrenosti. Malo srca in duše. Malo ljudi.

Mene meni ne bo šlo

Mene meni ne moreš vzeti. Lahko me odvzameš sebi.

 

Nisem nikogaršnji nadomestek. In sem nenadomestljiv.

 

Ne mešaj me s pocestnimi. Jaz nisem s ceste.

 

Če si s sebi enakimi, ne hodi k meni. Ne maram gneče.

 

Ni mi lahko. A ne želim lahkosti.

Raje nič...

Ne pričakuj preveč od življenja, na planetu mask, pod katerimi se bohotijo sebičnost, hlad, praznina.

V neskončnost zaupal

V neskončnost zaupal nekoč sem, verjel,

v neskončnost prekleto, še dlje,

in kruto spoznal, da za hip ne bi smel,

da zlahka nebo se podre…

 

V neskončnost sem sanjal, in v sanjah gradil,

v prekleto neskončnost varljivo,

in v dušo odeval, in s srcem toplil,

odvržen zatem v minljivo…

 

V neskončnost sem gledal, za soncem hitel,

si zvezde pod spanec polagal,

zatem do ledenosti krute dospel,

da up je še slednji omagal…

 

V neskončnost zaupal nekoč sem, bedak,

v iskrenost, in v pot samo eno,

v dlaneh pa ostal od vsega je le zrak,

ni moč, kjer ne da se pošteno.

Nič novega

Nocoj sem ne-vem-katero prošnjo za objavo mojih zapisov odklonil. In prebral, da "me ne razumejo".

Nič novega, to že dolgo vem.

Ne-javna hiša

Nisem javna hiša, nasprotno, vse bolj postajam hiša zaprtih vrat.

Moj luksuz

Dovolim si luksuz, da so redki, katerim se dovolim.

"Verjemi vase"

Marsikdaj slišim, preberem, ta "verjemi vase", ki naj bi bil nekakšen napotek, vsakomur in vsem, pa se, ob tem, sprašujem - ni že itak preveč domišljave neumnosti?! 

Kar je res...

Nikomur ni moč pomagati, če se ne zaveda, da je pomoči potreben.

 

Ko bi bilo po umu, bi bile hude kadrovske težave… brez vseh »strokovnjakov«.

 

Ni opravičila, ki pralnemu stroju delo olajša.

 

Je umazanija, katero je moč izničiti, in je umazanija, ki izniči tebe.

 

Če si že jamo koplješ, se še zagrebi vanjo.

"Odlika" pameti

Pamet alias ne-umnost ne zmore posrednega ugotavljanja, zato vse »ve«, a o ničemer ne ve. 

"Na finto"

Ko me skuša otrok "na finto", je prikupno, ko skuša butec, pa butasto.

Ni vsak smrad zgolj smrad

Ni vrag v smradu, za katerim prezračiš, pač pa v tistem, za katerim ni moč.

Nak

Ne dam se ne zlahka, ne lahkim. 

Ah, kje je ta nekoč...

Nekoč sem pomagal brezpogojno. Danes so me sami pogoji.

Vrag ostane

Je vrag z užitki, poidejo, vrag ostane.

Tak' je s tem

Kar po lastni volji odide, se po moji ne/vrača.

Čudna leta

Premlad, da bi pozabljal, prestar, da bi odpuščal.

Ko je vse - v hlačah...

Da je srce v hlačah, je večkrat slišat, da so tudi možgani, pa videt.

Saj nima(š) prav... a še kako imam!

Spoštovanje je moralna kategorija, pa z večino ne gre vkup.

 

Kadar si zapiraš vrata, ne toži pred zaprtimi.

 

Dovolj je, da se enkrat prodaš, pa si vedno kupljiva roba.

 

Kjer so nagoni, tam ni morale, kjer ni morale, tam ni človeka.

 

Moraš biti smet, da se med smetmi domače počutiš.

Nič več, nič manj?!

Ko mi nekdo ponudi nek nič-več-nič-manj, ne ve, da lahko zgolj nič izberem.

Kar vsakomur nudi...

Rovtarji mi o rovtah, butci o umu, sebičneži o čustvih… semenj ničevosti!

 

In odteka še en dan, v smeri ničesar-več-mi-ni-mar…

 

Nisem všečen? Mi je kaj mar glede tega?!

 

Uboga povprečnost, je kakor mirujoča gladina. Stanje nič pri opredeljevanju višine.

 

Kar vsakomur nudi, to meni smrdi,

nikdar nisem hodil prek blatnih poti.

Iz navade ali pa "iz principa"

Kar danes potrebujem, a nimam, jutri ne bom pogrešal.

Nikoli sam

Bojda živim v zakotju. Čudno, meni pa se zdi zakotje povsod drugod.

 

Raje čist v umazanih oblačilih, kot umazan v čistih.

 

Z rezultati izkaži, kaj zmoreš, z jezikom zna vsak osel.

 

Alergičen sem na bedo. Mišljenjsko, čustveno.

 

Kako bi nezmožni drug smisel svojega živetja videli, kot da-je-meni-lepo?!

 

Običajnost jim je normalnost, četudi sila neumna.

 

Nikoli bil sam, čeprav živeč v samoti. Nikoli z nekom, četudi živeči v gneči.

Spet pet

Nekoč sem pomagal brez zadržkov, pa so mi pomagali k zadržkom.

 

Ko bi zaračunaval pomoč, katero sem dajal, bi lahko od obresti živel.

 

Z menoj ni moč tako, kot je moč v bifejih. Zato ne hodim v bifeje.

 

Nekateri vrednote pobirajo na cesti. Do mojih nobena ne pelje.

 

Pred nikomer ne snemam klobuka. Se mi ne da po vseh štirih.

Nasvet

Lahko me delaš za lažnivca, bedaka… če veš, da mi na vrata ne boš trkal/a.

Bog odpušča...

Bog odpušča svinjarije,

jaz pa jih ne bom, nič več,

tudi meni ura bije,

me odnaša vse bolj preč... 

Generalno gledano na troje...

Nekaterim boleče, večini nagonsko, določenim pa miks.

Ne zavidam nagonskim. Bi bilo podobno, kot bi zavidal srni, zajcu... medtem ko me Narava ni v takšnih podobah ustvarila.

Ne zavidam tem "zmiksanim". So razumsko zasnovani, a zavoljo učinkovanja nagonskega okolja beležijo hujša psihična stanja, pa se primerljivo večini izkazujejo, obenem trpijo, med taisto večino, zavoljo tistega, kar jim še delujoči del(ček) razuma narekuje.

Ne, ni lahko biti človek, na planetu nagonov. Zato tudi ni hujše konkurence...

Malo, malo… za mojo Malo

Ko sem preoblačil Drisko, razbojniško Lilonko, je bila sila nemirna, pa ni samo oteževala preoblačenja, pač pa ga povsem onemogočala. In, ne vem, kaj me je prijelo, a v trenutku občutene nemoči, nekega obupa, sem ji začel peti refren iz moje pesmi Malo, malo…

 

Pesem, besedilo je žalostno, zelo žalostno, temu ustrezna je tudi melodija, oboje pa še zdaleč ni neka glasba, ki bi dvoletne navihance prepričevala, vendar…

 

Ko me je zaslišala peti, je, v trenutku, obmirovala. Njene očke so bile širom razprte, ves čas, in, kot da bi okamenela, je mirovala ves čas mojega petja. Dobesedno vpijala je, besedo za besedo, melodijo…

 

Komaj sem končal, s petjem refrena, že sem zaslišal, v hipu, njen »a ce« (še). In, kakopak, ustregel njeni želji, ter ji stregel ves čas preoblačenja. In še ničkolikokrat kasneje, denimo, ko sva šla v kuhinjo, da bova kosilo pripravila…

 

Vsak večer, in slednje popoldne, ko se k počitku odpravi, in kadar sva skupaj, ji pojem, neke svoje pesmi. Sama mi pove vrstni red pesmic, kakor bi jih rada poslušala, in izbira med Tinko Tonko, Izgubil se je mali čriček, Muco Piko in Tika tako…

Nocoj je bil v ospredju refren iz Malo, malo. Kar nekajkrat sem ga moral zapeti, preden sva k drugim pesmicam prišla, tudi vmes, med petjem drugih, ga je tudi želela slišat, in ne samo to - da jo zares privlači, ta refren, mi dokazuje to, da ga že skuša peti z menoj, da v določenih verzih ponavlja neke besede, pravzaprav zmore določeno besedo hkrati z menoj zapeti (resda po svoje, a kljub temu), pa…

 

Ja, čeprav je od vraga, razbojniška duša, navihana, nezaustavljiva, a v njej je nekaj, kar neverjetno vpija, in je izjemno dovzetno za čustvovanja, tako dovzetno, da se zmore, svoji starosti navkljub, tako vživeti, da… priznam, mene je njen odziv na to mojo pesem, njeno sprejemanje slišanega, dobesedno šokiral, v pozitivnem smislu! In kadar je bila najbolj nemirna, nocoj, med uspavanjem, sem samo refren zastavil, pa je že legla poleg mene, mirna kot bubica, medtem ko so njene očke, na stežaj razprte, iz neke globine gledale v moje oči…

 

Ja, in tako sva se, že dolgo nazaj, v mislih pogovarjala…

Učinkovita izraba časa...

Morda me dve minuti ni bilo ob njej, sem moral v pritličje, in je že udejanjila zamisel…

Toplitev

Ni zanesljivejšega načina za to, da dospeš do toplitve, kot je - "termo" spodnje perilo. 

Petkovih pet

Ni dobro nalagati si več, kot zmoreš nositi.

 

Ne verjamem svetlobi, kadar jo tema golta.

 

Ni razlik v očeh, pač pa v »procesorjih« za njimi.

 

Naučil sem se verjeti dejanjem, drugim prepuščam verjetje v besede.

 

Ni pojasnila, ki zmore spremeniti tisto, kar počneš.

Na katerem koncu?!

Nekateri »vedo«, da na koncu vedno dobro zmaga. Svetloba potolče temo, resnica laž, pravica krivico. Lepo je vedeti, da to »vedo«, čeprav je dokaj žalostno…

 

Že bežen pogled na dogajanja, ki se skozi tisočletja vlečejo, govori o ponavljajoči se zgodovini, o nekem kroženju, o nekem krogu, v katerem si, denimo, mir in vojna nenehno roki podajata. Pa me zanima, dejansko, tudi na temelju mojega skromnega poznavanja, denimo, vesolja, njegovega nenehnega odmiranja, in, na drugi strani, porajanja – kje, za vraga, pa je začetek, in kje konec nekega kroga?!

 

Ne vem, bi me celo zamikalo, da bi te, ki »vedo«, o tem povprašal, a se bojim, da bi tudi po tem vprašanju same neumnosti slišal.

Vsak dan

Vsak dan odteka,

tako kot reka,

nekam daleč, daleč stran…

In vsak dan je manj.

Kam smo prišli?!

Iz roda v rod… prenašajo vzorce, pa se pripeti, in dogaja, da, ko z dna na površje splava, neumnost »resnico« razlaga, sprijenost družbene norme kazi, nevzgojenost obnašanje predpisuje.

 

Pravijo nekateri, redki, izjemno redki, katere poznam, nek »nori časi«, ampak – čas je zgolj nek pojem, in leta v njem merske enote, pa ne eno, ne drugo, ne more biti noro, niti neumno! Noro in (vsaj) neumno je tisto, kar te »čase« v kremplje pograbi.

Preprosto in posredno ugotavljanje

Ne zavidam tistim, katerih življenje ne boli. Glede na to, da Svet ni prav nič lep, si tudi o takšnih zlahka mislim, glede na to, da jih ne moti.

Absurd in vprašanje

Bolj kot imaš nekoga rad, bolj te lahko prizadene. Si tak zasluži tvoj imam-rad?! 

Ob pestri ponudbi...

... uspešen grižljaj.

In ta razbojniška Driska mi zmore sonce v sneženost priklicat.

 

In sem doživel "razlago"...

Sem slišal, da trpim zaradi tega, ker sem drugačen…

 

Najprej – hvala za pojasnilo. Resda ni bilo potrebno, kajti razloge lastnega trpljenja poznam bolje kot kdorkoli drug. In, ja, že dolgo, predolgo vem, da sem drugačen. In, za razliko od absolutne večine, celo vem, po čem, zaradi česa sem drugačen!

 

Si zmoreš predstavljati, da vse svoje živetje preživiš, na primer, med ovcami? Iz dneva v dan le njih blejanje poslušaš, govoriš jim, morda te celo poslušajo, a pripoveduješ zaman, v zrak. Z nikomer se nimaš ne pogovoriti, ne karkoli zastavljati, da bi iz svojega časa nekaj koristnega naredil…

 

Viš, jaz celo svoje življenje živim – med ovcami. Resda so dvonoge, a še vedno razpolagajo izključno s pametjo… katera se njim zdi več kot dovoljšnja, dejansko pa je takšne vrste kategorija oz. mišljenje, da bi bilo bolje, ko ne bi preveč »pametovala«, ker – vsakič, kadar skuša biti umna, se le kot ne-umna izkaže!

 

Sem ugotavljal, nekaj dni nazaj, da imam med vsemi, katere poznam, katere sem srečal, le tri sogovornike, s katerimi se lahko malodane o vsem pogovarjam, zares pogovarjam. Ne da izmenjavamo različne trditve, in do nikakršnega dogovora ne dospevamo. Tri. Z različnih področij so, iz različnih okolij, celo držav. Ena oseba je psihiatrinja, druga je umetnik, tretja pravnik. In vse dovolj razgledane, da je moč v širino, dovolj zmožne poslušati in slišati ter lastno mnenje, argumentirano, seveda, izpričati, predvsem pa – vse te tri osebe so razumsko zasnovane, za razliko od »človeštva«, pa – tam, kjer je zmožnost razumevanja, tam, kjer je neko »osnovno«, dejansko znanje, tam, ni vrag, je tudi tvoren pogovor ne samo možen, pač pa potreben, koristen, prijeten.

 

Ja, ni lahko živeti med ovcami ter le tu in tam nekaj drugačnega od njih, in sebi podobnega, srečat. Ob čemer…

 

Ovca je zadovoljna, s svojim obstajanjem, če ima dovolj paše, vode, in ustrezen krov nad glavo, medtem…

Skušaj ugotoviti, kako so živeli razni galilei, platoni, koperniki… nemara spoznaš, da so povsem druge stvari vrednotili, kot jih občestvo, da so jih drugače vrednotili, da so za svoja prepričanja lastna življenja dobesedno žrtvovali, da – niso stremeli k imetju in žretju, pač pa k ugotavljanju in tvorjenju. Za razliko od vseh, katerim je »smisel« njihovega živetja tisti da-mi-je-čim-lepše-boljše…

Verjetno svet prav zaradi tega obstaja, da je neumnosti čim-boljše?!

In, tako, mimogrede: dobro poglej to t. im. Gausovo krivuljo oz. dispozicijo. Vidiš tista dobra 2 % skrajno desno? Vidiš?! Potem ti povem, da je to - ves razum, kar na planetu, imenovanem Zemlja, obstaja! Vse ostalo je zgolj in samo pamet, alias konkretno, praktično, enostavno, neposredno vzročno-posledično mišljenje. Nič več.

Pamet : razum…

Popolnoma drugačno mišljenje, dojemanje, čustvovanje!

 

Krepko različni mesti na razvojni lestvici.

 

Prva "živi" = obstaja... da ji je, znotraj danih okoliščin, čim lepše, boljše.

Drug živi... tvori, spreminja (da, tudi okoliščine živetja), gradi lepše, boljše, vsem, četudi ne sebi.

 

Absurd - razum crkava, je kaznovan, za svoj obstoj, sredi nagonske pameti. Kateri je, prav zahvaljujoč razumu, iz časa v čas bolje. Da lažje požira, da več požira, da, posledično, vse bolj prekriva planet s svojimi izločki.

 

Temeljna krivica takozvanega človeškega sveta.

Šala vseh časov

"Vsi smo razumni!"

Tako bo tudi papiga povedala, če jo boš naučil. Resda, revica, ne bo vedela, o čem govori, a bo, kljub temu, povedala "Vsi smo razumni!" 

"Poseben(-na)"?

Kaj ostaja za teboj, kar ne ostaja za zajcem (dom, družina)?!

Le neka bolečina…

Sneguje. Snegovito.

Je v belo vse ovito.

Le v mene sneg ne seže,

da teme me odveže…

 

Nebo povsem zastrto.

Oko v željah zavrto.

Še upa, ki vsaj tli,

mi v temi videt ni…

 

V duši noč pekli.

Do dna srca boli.

Temačno, vse do kraja,

spomin pa le razkraja.

 

Sneguje. Zrak diši.

In mene v njem več ni.

Le neka razvalina,

le neka bolečina…

Prevečkrat izkušeno...

Bil dober, da sem podpiral. Sedaj podpiram sebe.

Poznam obe...

Kdor ne spozna Dobrote, ne spozna Zlobe. Jaz sem obe.

Še vedno obstajam

Obstajam, še vedno, še vedno sem tu,

v čakanju življenja mi teče,

karkoli zastavim, prav vse gre po zlu,

veselje na koncu zapeče…

 

Obstajam, in diham, to vse je, kar znam,

mi drugega ni za početi,

so leta nabrana prav vse, kar imam,

nihče ne želi jih vzeti…

 

Obstajam, iz ure mi v uro polzi,

nekoč pa sem sanje rojeval,

ostala beseda je, da zaboli,

da pesmi z njo tožne bi speval…

 

Obstajam, v kotu, za hrbtom, nekje,

brez mene bi zlahka se dalo,

docela v prazno iz dneva v dan gre,

še to, kar me sploh je ostalo…

 

Delil sem, razdajal, topliti hitel,

in tolklo me vse je po glavi,

ni dano, da prej do spokoja bi smel,

kot ko me do konca pospravi…

 

Obstajam, še vedno, še vedno sem tu,

le farsa, do konca izžeta,

očitno grešil sem, pa me krog vratu

drži neka sila prekleta…

 

Obstajam, v kotu, za hrbtom, nekje,

ničesar mi več ni slaviti,

le čakam, da to, kar ostalo je, gre,

da smem od življenja počiti…

Le žge…

Življenje je res čudne baže,

priložnost, in želja, in up,

a rado prehitro umaže,

izlije grenak ves svoj strup…

 

Kot farsa, gradi, da razdira,

ponuja zato, da ne da,

in bolj kot te bije, bolj zgodbo razpira,

dotlej, dokler se ne konča…

 

Brez zgodbe obstaja le biti,

iz dneva v dan iste stvari,

poti ni, da zmoreš kam iti,

le čas, ki v prazno puhti…

 

Tega bi mi prijalo malo,

da dušo spočijem, srce,

dovolj mi obeh je ostalo,

dovolj mi je zgodb, ki bole…

 

Življenje, prekleta zadeva,

od nekdaj le bijem se z njim,

ko niti za hip ne okleva,

le žge, in spreminja v dim…

Ne sprašuj me

Ne sprašuj me, kje se sreča skriva,

iščem jo, mi vselej ubeži,

kaže, da ob meni ne uživa,

da so ljubše ji drugam poti…

 

Ne sprašuj me, kje rojijo sanje,

sem sanjač, sem sanjal premočno,

zdaj pa kot da ni mi mar več zanje,

ko ugasnejo, je kruto, prav hudo…

 

Ne sprašuj me, komu zvezda sveti,

meni je, to vem, a zdaj je ni,

ji težko je mene potrpeti,

ji ob meni pešajo moči…

 

Ne sprašuj me, kje spokoj preveva,

do radosti sem, nekoč, dospel,

danes pa mi v prazno dan mineva,

bržčas sem krepko preveč želel…

 

Ne sprašuj, zgrešena sem pojava,

žarek vsak, ki leže mi v dlani,

slej ko prej v neznano mi odtava,

ker lepo z menoj mu biti ni…

V spominih pekoče

V spominih budijo se mnoge podobe,

bude se, živijo, pekoče cveto,

v njih leta, v katerih bilo ni narobe,

ko toplo tonilo v oko je oko…

 

Budijo objeme, nasmehe, besede,

in noč, vso v zvezdah, in dan obsijan,

in niti za kanček še niso bolj blede,

peklijo, peklenske, sploh nočejo stran…

 

Do zadnjega diha, jaz zate, ti zame,

kako se obrne, kako izpuhti,

s hudičem ni lahka, brž šalo vzame,

in neko čarobnost v nič spremeni…

 

V spominih, boleče, da dušo mi para,

jo trga na koščke, prav divje cefra,

so danes spomini kot neka utvara,

ki niti živeti v miru ne da…

Ko oči zatisnem

Obstaja Dobrota, odmerjena v malo,

da upe prebuja, zatem pa pekli,

da volja sooči s prav kruto se šalo,

ko vidi, kako ta Dobrota spuhti…

 

Obstaja Resnica, trenutki spozabe,

zato, da raztegne nasmeh na obraz,

a možnosti njene neznatne so, slabe,

pa dobro udari Resnice poraz…

 

Obstaja Življenje, takrat, ko se daje,

ko ni mu do tega, da zase živi,

a svet po sebičnosti segel bo raje,

v njej pa Življenju več možnosti ni…

 

Obstaja kotiček, kjer mir svoj dosežem,

da nič me ne zmoti, da nič ne boli,

ni daleč, dočakam takrat ga, ko ležem,

za vedno, poslednjič zatisnem oči…

Domek, moj domek skromni…

Celo življenje sem sanjal – dom!

Tovarištvo, iskrenost, nesebičnost, medsebojno odrekanje, v korist drugega in drugih, živeti za druge(ga), živeti skozi druge(ga), dejanski imeti rad nekoga…

 

In ko je kateri od otrok ob meni, imam vsaj domek. In mi je lepo, toplo, svetlo, pa bi najraje čas ustavil, a kaj, ko se ne pusti. In s seboj, ko odide, vzame tudi moj domek. In ostanemo sami, jaz, v svojem obstajanju, in neke zgradbe, in neka površina, in neke trte, drevesa, in neka cucka, in neka mačka. V čakanju, na trenutek, ko vse to, spet, postane domek. In jaz v njem, vsaj na pol, živ.

Ko spoznaš nebo

Ko enkrat spoznaš nebo,

do tal je strašansko boleče,

polomiš si dušo, polomiš telo,

v očeh pa ni kančka več sreče.

 

Ko enkrat spoznaš nebo,

in vihra ga temna prekrije,

poti vse brez cilja teko,

in želja v neznano se skrije.

 

Ko enkrat spoznaš nebo,

in sila ti kruto ga vzame,

ni sonca, da v jutro bi vzšlo,

ni upa, da sebi verjame.

 

Ko enkrat spoznaš nebo…

Je bolje nikdar ga spoznati,

ne bo ti brez njega hudo,

ne moglo te bo razdejati.

Sreča je kriva

Je sreča, če zmoreš topliti,

tako, da nikdar ni v zaman,

topliti, nasmehe buditi,

in biti izvir lepih sanj…

 

Je sreča, če zmoreš dajati,

srce svoje, dušo, svoj čas,

in zvezde v pogledih prižgati,

in pesem vtkati v glas…

 

Je sreča, če v dvoje si eno,

besede, in misli, željé,

če vse je v delitev rojeno,

in radost, in, včasih, solzé…

 

Je sreča v družnem do kraja,

za drugega vsakdo hiti,

v takšnem se vselej poraja

nešteto prelepih poti…

 

Je sreča, in sreča je kriva,

da tudi v trpljenje boli,

takrat, ko v preteklosti biva,

in le še v spominu živi…

Ne riši mi zvezd

Ne riši mi zvezd, sem jih že spoznal,

ja, vem, so, na videz, blesteče,

a slej ko prej segla bo zvezda do tal,

in, slej ko prej, konec je sreče…

 

Ne riši mi sonca, sem sam ga imel,

vem, greti zna, ko se mu greje,

a, slej ko prej, žarek bo, vsak, dogorel,

da hlad v gluhi temi zaveje…

 

Ne riši mi, prosim, žarečih oči,

predolgo sem se jim razdajal,

se, slej ko prej, plamen v njih pogasi,

in v praznem se up bo razkrajal…

 

Ne riši Dobrote, Lepote, je ni,

povsod, kjer srce zase bije,

povsod, kjer v duši le kamen leži,

da te, vse do konca, izpije…

 

Ne riši mi zvezd, ne riši neba,

preveč sem v njem širil krila,

dokler kruta vihra ni nadenj prišla,

in ga, v trenutku, ubila!

O, pamet ti, ne-umna!

Kadar mi nekdo razlaga o tem, da zmore neko čustvovanje obstajat samo v primeru, da v povrat enako dobiva, obenem pa mi razlaga, da dobrota ni sirota takrat, kadar v povrat ničesar ne pričakuješ…

 

Ja, tudi biti-dober je izkaz nekega čustvovanja, nekega rad-imam, pa če zmore čustvovanje obstajat izključno takrat, kadar enako v zameno dobiva, potem mora tudi dobrota – nekaj v zameno dobivat! In ta nekaj zagotovo ni nehvaležnost, kaj šele nekaj slabega.

 

Ja, kadar mi nekdo o istem na različna načina razlaga, takrat… pamet je zgolj in samo pamet, od nje ne kaže preveč pričakovati!

Ni česa več vzet…

Imel sem, nekoč,

kar moč je imeti,

prišla hladna noč,

in šla vse požreti…

 

Imel sem nek svet,

bilo ni vsega,

a zmoglo letet

se je do neba…

 

Imel vse do sna,

očitno preveč,

hudič rad ravna

do krutosti meč…

 

Imel sem, živel,

zdaj bivam, izžet,

hudič je besnel,

ni česa več vzet…

Spreobrnjenci…

Ne maram spreobrnjencev. Teh, ki se po vetru ravnajo, pa se zdaj izkazujejo tako, drugič popolnoma drugače…

 

Pri spreobrnjencih nikoli ne veš, na čem si, pa – če si ga včeraj in danes v hrbet gledal, potem obstaja velika verjetnost, da se bo po jutrišnjem nasmihanju spet stran od tebe obrnil! Tja, pač, kjer bo nekaj sebi boljšega zavohal.

 

Ne, ne, tam, kjer ni značaja, načelnosti, tam so spreobrnjenci, in njihova spreobrnjenost, kateri pa samo neuravnovešeni lahko zaupajo.

Kdor enkrat izda, ta zmore vedno izdati!

Maščevanje?!

Kadar slišim, da se je nekdo nekomu maščeval, takrat, v bistvu, slišim, da je tisti, ki se je maščeval – zloben!

 

Da, zloben, kajti moraš biti dobesedno zloben, da dospeš do zadovoljstva ob tem, ko nekomu namenoma bolečino prizadevaš! In sploh ni pomemben razlog, zaradi katerega to počneš, pomembno je – da to počneš!

Ne išči človeka preveč!

Ne išči na Svetu človeka preveč,

preredko so v čas posejani,

pa čas ti v iskanju uhajal bo preč,

le zrak ti ostajal v dlani…

 

Nikarte z dobroto hiteti povsod,

le redki so, ki so je vredni,

pa zmoreš toniti v vrtincu zablod,

moči ti požro neki bedni…

 

Iskrenost prihrani za tiste oči,

v katerih se duša ne maže,

ker laž jih, enako kot tebe, boli,

pa z njo se pogled ne izkaže…

 

Čim prej boš spoznal, da je Svet nek svinjak,

manj blata v obraz boš deležen,

in manjkrat izkazal se boš kot bedak,

za vse svinjarije trpežen…

 

Ne išči na Svetu človeka preveč,

naj upanje te ne prevara,

nikar ne naloži preveč si prek pleč,

življenje grenkobe ne mara…

Ja, malo jih je

Štirje so se mi izkazali vredni mojega crkavanja. Nedolgo nazaj jih je bilo pet. 

Nisi kot drugi?!

Kadar meniš, da nisi kot drugi, se povprašaj:

 

KAJ sem izkazal/a, da taistega ne bi mogli, v okviru enakih okoliščin, kakršne so bile meni dane, izkazati malodane vsi?!

Škoda časa

Ne išči človeka na planetu nagonov! Škoda časa. 

O, "človek"...

O, človek, bedna enodnevna muha,

ti hlapčevsko niče, ti cvet napuha!
Kdor te pozna, te s studom zapusti,
ti grudica izprijene prsti.

Bajron (iz Epitafa psu)

Komu verjeti?!

Izbira, za verjetje, niti ni tako obsežna. Na eni strani je povprečje, so ti obči, ki »vedo«, da »vedo«, o vsem, dejansko pa se jim o ničemer ne sanja, na drugi strani so neki redki, preredki za to, da bi Svet mogel biti človečen, Človeka vreden, dostojen.

 

Osebno verjamem tem redkim, kajti oni so tisti, ki tvorijo vse lepo, dobro, človečno na tem planetu, dočim zmorejo obči le teptati že steptane poti, vmes pa uničevati, požirati vse, kar skuša Dobroti in Lepoti pridodati, in, kakopak – za požiranjem, neizogibno, tudi do izločanja pride, pa za temi občimi ostajajo rezultati njih prizadevanj… gorovja teh rezultatov!

 

Obči, normalno, »vedo« tudi o tistem rad/a-imam, a kaj, ko jih je že mati Narava opremila z neuvidevnostjo, s sebičnostjo, in jim v boju za obstanek zapovedala tisti najprej-moraš-imeti-rad-sebe… najprej moraš zase poskrbeti… in znotraj tega je neskončno daleč do tega, da dospeš vsaj na prag človečnosti, nepremostljiva razdalja.

 

Ja, verjamem redkim. Oni so se zmožni izkazati, dokazati to, da jim živetje ni dano radi tega, da bi njim bilo čim lepše, boljše, pač pa zato, da iz tega živetja naredijo življenje, da izkažejo določene »zgodbe«, neka ustvarjanja, takšna ali drugačna, pa čeprav v podobah odkritij, izumov… s katerimi želijo Svetu pridodajati, in mu tudi pridodajo… dokler občim ne uspe pridodanega do konca požreti, razkrojiti, seveda. In tako verjamem tudi Bajronu, ko spregovori o iskrenosti, vdanosti, čistoči duše in srca, o tistem rad/a-te-imam, pravem, v okviru katerega je nekdo drug tebi pred teboj, zanj živiš, se zanj odrekaš, in ti niti na misel ne pride, da bi to odrekanje zanemaril, in počel tisto, in tako, kar in kakor tebi prija…

 

EPITAF PSU 

Kadar se v prah povrne kak zemljan,

ne po zaslugah – le po rodu znan,

…takrat na moč potrudi se kipar,

da slava mrtvega blesti se z žar,

da sploh ne bereš v glosi slikoviti

kaj bil je – temveč – kaj bi moral biti.

A bedni pes, ta tvoj prijatelj vdani,

ki prvi te pričaka, prvi brani,

ki v tvojem srcu svoje ima srce,

ki srečen je, če zate v ogenj sme –

ta gre v pozabo, ker mu ne prizna

Bog duše, ki na svetu jo ima:

medtem ko človek, ta mrčes mrčesa,

lahko s kesanjem upa na nebesa.

O, človek, bedna enodnevna muha,

ti hlapčevsko niče, ti cvet napuha !

Kdor te pozna, te s studom zapusti,

ti grudica izprijene prsti.

Prijateljstvo ti je le goljufija,

ljubezen – strast, smehljaj – hipokrizija !

Če na dve nogi vstala bi žival

bi se lahko v dno duše sramoval –

Kdor pred to žaro si postal – odidi !

ni vredna, da ti jo oko sploh vidi;

prijatelju v spomin ta grob stoji;

le enega imel sem – tu leži.

 

P.S.

 

Bajron JE bil ČLOVEK, ko ne bi bil, ko bi svet pojmoval, dojemal tako, kot ga obči, tudi izkazane pesmi ne bi zapisal, tako da… ne, NI človek tisto, kar je »bedna enodnevna muha«, pač pa NE-človek! Bitje, navzven resda povsem človeku podobno, po vsebini pa daleč, daleč, daleč, tako daleč vstran od človeka, da dlje sploh biti ne more!

 

Ko bi bil (tozadevno človeški) svet sestavljen iz človeka, bi bil človečen. A ni.

Velika prednost!

Sebičnost je v prednosti, ne zna zares imeti rada, pa je to ne more pretirano prizadeti. 

Dejstvo

Star sem. Nimam ne časa, ne volje čakati na življenje.

Ko ugrizne...

Ni roke, katere ne bi, če ugrizne roko, katera hrani.

Prek križa

 Za vredno se splača križ nositi, nevredno je bolje prekrižati.

"Majhna" razlika

Da skrbi zame, najamem patronažno. Da živi z mano, ne rabim javne delavke.

Mi je žal... a tako je.

Nič ne uide, vse se zasidra v pomnjenje, vse upoštevam.

 

Brez kogar zmorem danes, bom zmogel tudi jutri.

 

Dam na čistočo hiše. Prenesem pajčevine, prah… sprijenosti ne!

 

Naučil sem se crkavat. Zmorem to tudi sam.

 

Ko je vsa »pamet« med nogami… je dobro slišat, da je običajno normalno.

 

Uboga bitjeca, ki »vedo«, da sta pamet in razum eno in isto!

 

Zmorem brez kav in klobas, brez čiste vode ne.

 

Kakor se mi (u)mažeš, tako se mi oddaljuješ.

 

Redko izustim »zbogom«. Zato toliko bolj velja.

 

Srca imam za tisoč let. In vse manj tistih, ki bodo to spoznavali.

 

Ne padam na solze, na katere sem že padal.

 

Spokoro išči v cerkvi, pri meni lahko samo kazen dobiš.