Celo
življenje sem sanjal – dom!
Tovarištvo,
iskrenost, nesebičnost, medsebojno odrekanje, v korist drugega in drugih,
živeti za druge(ga), živeti skozi druge(ga), dejanski imeti rad nekoga…
In ko
je kateri od otrok ob meni, imam vsaj domek. In mi je lepo, toplo, svetlo, pa
bi najraje čas ustavil, a kaj, ko se ne pusti. In s seboj, ko odide, vzame tudi
moj domek. In ostanemo sami, jaz, v svojem obstajanju, in neke zgradbe, in neka
površina, in neke trte, drevesa, in neka cucka, in neka mačka. V čakanju, na
trenutek, ko vse to, spet, postane domek. In jaz v njem, vsaj na pol, živ.
Ni komentarjev:
Objavite komentar