Imel sem nebo…

Pravzaprav ga nisem samo imel, živel sem ga. Držal sem ga v rokah, še več, leglo mi je v dušo, vse do njenega dna. Globoko, da globje ni mogoče…

 

Bilo je modro, svetlo modro, sijoče, toplo, mehko, malodane do popolnosti čisto. Le tu in tam kak oblaček, teman, ki pa ni govoril o tem, da bi celoto skazil.

 

Sonce me je spremljalo na slednjem koraku, nasmejano, polno volje do življenja, in zvezde so, blesteče, skupaj z Luno, svetlile noči. Pravljično svetlile…

 

Kar nekaj časa, nekaj lepih, prelepih let sem smel to nebo živeti. Resda s tistimi temnimi, črnimi oblački vred, a niso bili kaj prida zgovorni, pa niso v zadovoljstvo posegali, da bi ga krnili, kaj šele pretili mu izničiti ga. In tudi nebo je bilo zadovoljno z mojo prisotnostjo, še več, imel sem občutek, da je prav zaradi mene takšno, kakršno je bilo…

 

In je prišel vihar, strahoten vihar. Črni, temačni oblaki so se namnožili, zakrili sonce, da ga nikjer več ni bilo videt, in zvezde, da so, počasi, druga za drugo ugašale, vse hladneje je postajalo, dokler ni vsega prekril led, trši od sebičnosti, hladnejši od sovraštva, in tako moten, da skozenj ene same pikice čistosti, neke, ni bilo videti.

 

Ja, imel, živel sem nebo. Domnevam, da je tudi temu nebu žal, ker ga več biti ne sme. A ga ni. In v kraljestvu ledenega ledu se prebijam, brez tega neba, brez sonca in zvezd, kakor vem in znam. Medtem, ko večkrat pomislim o tem, da – ko bi ne imel, tega neba, niti zdaleč ne bi vedel, kako je brez njega, in me, niti zdaleč, ne bi zabolelo, in bolelo, tako, kot me je, in tako, kot me.

 

Življenje je življenje, in nikakor ne more biti pravljica, ki bi zdržala. Vsaj tu in tam se mora, kaže, pojaviti neka zver, neka pošast, ki zapreti, da se bo, krvi žejna, nad Lepo in Dobro podala. In ne samo preti, pač pa se tudi poda.