Po poti v brezpotje...

Kjer je volja, tam je tudi pot, so prepričani, medtem ko se podajajo v labirint svoje bebavosti.

O mišljenju in »mišljenju«

Mislijo, da mislijo, a celo pri tem – napačno mislijo!

Dekart je vedel, da obstajajo kamni, ki ne mislijo.

Ni vedel, da obstajajo človejaki, ki tudi ne mislijo.

Je pa vedel, da je zanj, in za sleherno drugo razumsko bitje, potemtakem za človeka, razumsko mišljenje tista edina vsebinska kategorija, ki ga opredeljuje, in od vseh ostalih bitij razlikuje!

Od tod njegov »(razumsko) Mislim, torej sem (človek)«!

Bolj kot človejaki »mislijo«, in udejanjajo zaključke svojih »razmišljanj«, bolj idiotsko se svet suče!

Človejaki, in vsa ostala nagonska bitja, so podobni računalnikom. Vsebinsko gledano, kakopak, ne po izgledu. So namreč sprogramirani, s strani narave, in v podobi nagonov, katerih učinkovanj nikdar ne bodo zmogli preseči!

Pravzaprav, če se malček pošalim, so tudi človejaki »umetna inteligenca«, saj jim je vse pametno, s čemer, morda, razpolagajo, dano iz izven, od narave.

In, mimogrede: temeljna značilnost inteligence je zmožnost odločanja, zmožnost izbire med različnimi možnostmi, posledično zmožnost tvorjenja novih okoliščin (tudi lastnega) živetja. In tega človejaki, tega nobena žival, in nobena naprava, ne zmorejo. In nikoli ne bodo zmogli!

Absurd, a bolj kot se človejaki sklicujejo na ugotovitve določenih modrih, bolj se kot bebci izkazujejo! Tako, pač, je, kadar ne razumeš tistega, o čemer govoriš.

Enakopravnost, (zgrešena) iluzija

Obči, potemtakem nagonski, nerazumski človejaki, se radi sklicujejo na enakopravnost, ob čemer hitijo govoriti o »naravnem redu«, v katerem naj bi vladala harmonija in enako(pravno)st. In ne vedo niti tega, da enakopravnosti kot take, v praksi zagotovljene, ni, nikjer, ne v sami naravi, ne v urbaniziranih okoljih!

Lepo je sanjariti o »naravni harmoniji« takrat, ko do čeljusti siti levi lenarijo, nekje v senci, nedaleč stran od črede antilop, in se vse ostale živali v miru pasejo, ob taistih, (pre)sitih levih. A že v naslednjem trenutku, ko začne kruliti v levjih želodcih, je omenjene »harmonije« konec – podajo se v lov, in zagotovo bo neka druga žival njih lakoto potešila s svojim živetjem!

Pravzaprav celo znotraj črede pasočih se antilop ni harmonije, točno se ve, kdo je glavni, in sleherni posameznik se zaveda svojega mesta v čredi. Da, pri vseh nagonskih bitjih, tudi pri človejakih, obstajajo hierarhične lestvice, in sleherni poskus ne upoštevanja konkretnih razporeditev vodi v spopad. Ki je marsikdaj tudi spopad na življenje in smrt, ali na izgon iz skupnosti.

In tudi pri levih se ve, kdo ima kakšne pravice, kdo sme prvi, in kdo mora zadnji žreti, kdo mora loviti (in lastno zdravje ob tem tvegati), in kdo ima drugačne zadolžitve.

Ne, v naravi dejansko ni ne harmonije, ne enakosti, daleč od obojega!

Kadar živiš v skupnosti, takrat je skupnost na prvem mestu, pomeni tudi to, da so interesi skupnosti pomembnejši od posameznikovih. In celo v skupnosti rib, ki se v jate združujejo izključno zaradi varnosti, zaradi preživetja (vsaj) dela skupnosti (in s tem za nadaljevanje vrste), šteje prispevek slehernega posameznika. Četudi je ta prispevek izkazan »zgolj« v tem, da je v dobrobit skupnosti posameznik končal med zobmi plenilca.

Potemtakem se kaže najprej povprašati o tistem »kaj dajem skupnosti«, in šele nato o tistem »kaj skupnost daje meni«! In verjetno ne kaže dvomiti v to, da je prispevek (skupnosti) nekega zdravnika, ki zmore ozdraviti, krepko pomembnejši od prispevka nekega zidarja – ne nazadnje, s preprečitvijo epidemije ni ogrožen obstoj sobivanja, z eno, dvema ali tremi manj izgrajenimi hišami pa bo skupnost povsem nemoteno bivala tudi naprej, če je že v preteklosti!

Pomembno je tudi to »koliko dajem skupnosti«, pri čemer ne kaže upoštevati le materialne, finančne plati tega dajanja. Denimo, nek pisec, slikar, glasbenik… krepko več daje skupnosti, kot ji daje zidar. Že res, da je moč zidarjevo delo prodajat, in je res tudi to, da je zidar zanj praviloma plačan, a je res tudi to, da brez umetnosti skupnost nikakršne identitete ne bi imela, sploh kot nekaj posebnega, drugačnega od ostalih skupnosti, ne bi obstajala. In je res tudi to, da umetnost, vsaj večinoma, ni plačevana! Blagor redkim, ki zmorejo, kot ustvarjalci, od nje (pre)živeti!

Potemtakem, če smo različni v glavah, v zmožnostih, v prispevkih, potem – čemu ne bi bili različni tudi v prejemkih, v ugodnostih, ne nazadnje v standardu lastnega živetja?! Kirurg, na primer, ki mora varovati svoje roke (da ne uniči občutka za oprijem, zlasti v prstih, denimo), mora malodane slednjo hišno storitev plačati, mora najti izvajalca za dela, ki jih zmore nek zidar, voznik, pek, tesar, varilec… sam opraviti (in s tem prihraniti denar za izvajalca)!

Ne nazadnje, če je kdo v položaju neenakopravnosti, v današnjih, »demokratičnih« časih, v časih, v katerih je nagonska občost uvedla svoja, povsem živalska pravila, kot je pravica močnejšega, v takšnih časih je na slabšem človek! Tisto bitje, ki zmore biti načelno, etično, in si niti pod razno ne drzne iskati sebi lažjih, praviloma neetičnih poti, za dospetje do lastnega ugodja! Tako, kot to redno in vedno počno človejaki! Da, na slabšem je natanko taisto bitje, ki je obči živalskosti osmislilo elektriko, vodovod, ogrevanje… ne nazadnje tudi besedo!

Enakopravnost? Žal, a niti slučajno ne mislim biti, po nobenem vprašanju, enakopraven ne z mojimi štirinožci, ne s katerimkoli drugim, četudi govorečim nagonskim bitjem! Dokler ne izkažejo, ta bitja, da ne zmorejo zgolj blejati in bevskati, pač pa so sposobna zamisliti si, tvoriti, ustvarjati! In, ne nazadnje…

Enakopravnost, denimo pred zakonom, je zgolj načelna, izhodiščna kategorija, ki velja, ali naj bi vsaj veljala, v osnovi, za slehernega posameznika, vendar – bi moral biti enako kaznovan, če ukradem štruco kruha, in to naredim prvič in edinkrat v svojem živetju, pa še to zaradi tega, ker, preprosto, nobenega drugega načina nisem našel, da nekoga lačnega nasitim, kot naj bi bil kaznovan tisti, ki redno krade (magari kruh) in to počne, kljub poprejšnjim obravnavam, celo kaznim, izključno zaradi lastne dobrobiti?!

Uroš Vošnjak, Ko tišči

Ko tišči

Hodim, hodim, a mi ni dospeti,

le nenehno v krogih se vrtim,

ne pomaga niti pohiteti,

se v hitenju lažje izgubim…

Ulice enake se mi zdijo,

so fasade sive na počez,

mi zavajajoče trud kazijo,

ženejo me v iskanja ples…

Raste, vse, kar je pognalo,

raste, da se okrepi,

tudi za potrebo malo

velja, da bolj in bolj teži…

Kaj sedaj mi je storiti,

kje stranišče je, ne vem,

ni mi v hlače odtočiti,

dočim na ulici ne smem…

Kogar vprašam, vsak se le zmrduje,

in po svoji poti šiba stran,

sem predaleč se podal na tuje,

a jezika sploh ne znam…

Že tišči, mehur mi bo razgnalo,

vražja sila, prav nihče ne ve

za potrebo mojo, že nemalo,

in kaj sploh je to ve-ce…

Raste, vse, kar je pognalo,

raste, da se okrepi,

tudi za potrebo malo

velja, da bolj in bolj teži…

Kaj sedaj mi je storiti,

kje stranišče je, ne vem,

ni mi v hlače odtočiti,

dočim na ulici ne smem…