So
kostanji zacveteli,
v daljave
zadiši,
cvet do
cveta, preko krošnje, pa krasi,
na
jesen bodo ogreli,
dozorel
bo njihov sad,
meni pa
prav nič več z njim se ni sladkat…
Z vej
so oživele ptice,
se razliva
njihov spev,
dan se
v Sonca zlate žarke je odel,
meni pa
rosi čez lice,
je
nemirno sred' globin,
ko na
plan poteče ta preklet spomin…
Kar
nekoč mi je cvetelo,
kruto je
odnesel čas,
mi
ostala bolečina je v okras,
me je
mnogokrat imelo,
da bi
zbrisal jo s sveta,
vendar
vztrajna, trdoživa se ne da…
Se
prebuja, se oklepa,
se brez
milosti drži,
kot da
bi brez nje srce zamrlo mi,
ne
otresem se je zlepa,
vselej
z njo hoditi smem,
ko v
spominu zacveti obraz mi njen…
Ni komentarjev:
Objavite komentar