Ko postaneš star

Ko postaneš star,

naj ne bo ti mar

za ves svet, in za življenje,

vedcev mrgoli,

vsak po svoje bi,

vsak sledi svoje stremljenje…

Kaj bi se pečal,

kaj bi se razdal,

trmaste so prazne glave,

upati ti ni,

saj si brez moči

proti silnicam narave…

Pošlji v piš me uh

trapast ves napuh,

tisočletja že uspeva,

v bebavost ves svet

je, povsem, odet,

v nedogled so ista čreva…

Le kaj bi bentil,

sebi čas kazil,

vsakdo, itak, bo kot hoče,

naj preteče čas

tvojih sivih las,

za odtenek vsaj, manj žgoče…

Po svoje gre vse,

mimo trde glave ne gre,

kaj bi se sekiral, čemu,

naj gre vse po zlu!

Zamahni z roko,

dosti je v preteklem bilo,

tudi sam le enkrat živiš,

čez vse potegni križ!