Žalostni časi

Nekoč so vedeli, kam kdo sodi. Danes sodijo védenju.

Uroš Vošnjak, V tihem je večer

V tihem je večer

V tihem je večer,

prav počasi se budijo zvezde zlate,

Luna v svojo smer

mehko plove prek zaspanega neba,

hipa ni nikjer,

da ne mislil, hrepeneče, bi le nate,

nemo čaka dver,

kot da upa, da, znenada, boš prišla…

Zvezde se bude,

kot da bi hotele temo okrasiti,

legajo med nje

moje želje, plahe želje, po svoj up,

malo naj žive,

preden se podajo mi v dlan topiti,

da se spremene

v razočaranja grenkoben, trpek strup…

Tiho mineva čas,

a kljuka nedotaknjeno stoji,

v mislih poslušam glas,

ki tvoje mi besede govori,

Luna pa plove, mehko plove,

niti malo ji ni mar,

za moje želje,

za moj svet praznih utvar…

Temne glave v svetlih votlinah…

Dolgo, zelo dolgo nazaj so temne glave živele v temnih votlinah. Takrat te, temne, glave niti besed niso znale tvoriti, o brivniku in depilacijskih pripomočkih ničesar niso slišale, kaj šele, da bi vedele, da živijo na planetu! In to celo na okroglem planetu!

Neke temne, deževne noči, je, te, temne glave, živeče v temnih votlinah, v podobi strele, prešinilo spoznanje - “Obstaja bog!” Ne vem, ni oprijemljivejših dokazov, glede tega, kako so takrat, te, temne glave, imenovale tega “boga”... morda je bil hu-hu, lahko gu-gu, niti ni pomembno, dejstvo pa je, da je hip za tem, ko je strela razsvetlila temo, nastala predloga Kranjčevih Strici so mi povedali, kajti...

Ko so temne glave ugotovile, da obstaja “bog”, so svojo “modrost” začele širiti tudi na nove rodove, in so strici o “bogu” pripovedovali nadobudnim mladičem, tako da so vsi vedeli vsaj to, da - “obstaja bog”!

In ker so strici ostali dejavni, v svojih “modrostih”, skozi vse čase, tudi danes temne glave vedo o “bogu”. In je pravzaprav edina razlika, kolikor toliko omembe vredna, med tistim nekoč in danes v tem, da - se je pojavil človek, in temnim glavam v njih temne votline luč napeljal!